Pred kratkim je v Ljubljani potekal Brainobrainfest, na katerem je 290 otrok iz vse Slovenije pokazalo svoje sposobnosti hitrostnega računanja z abakom, starodavnim azijskim računalom, in druge veščine.
Izobraževalni program Brainobrain, ki je nedavno prejel prestižno nagrado Best Kids Education Brand Award za leto 2017, temelji na mentalni aritmetiki s pomočjo abaka (metode VAK) in tehnikah NLP (nevrolingvistično programiranje). Podrobneje nam ga je predstavila direktorica podjetja Brainobrain Slovenia Tea Grbić.
Nam poveste kaj o sebi?
Tea Grbić: Vedno rada povem, da sem najprej mama treh otrok, ki so mi najljubši. Eden bo že najstnik, drugi sin je star osem, najmlajša pa je stara šest let. Drugače sem iz ekonomskih vod, zadnjih nekaj let sem delala v multinacionalki, tudi v tujini, je pa res, da me že od mladih nog zanima delo z otroki in prenašanje znanja. Dolga leta sem kot najstnica tudi plesala. Tako se je tudi začela moja pot prenašanja znanja z učenjem in delom z otroki, saj sem najprej kar nekaj časa učila ples, potem pa je ljubezen do dela z otroki in ljudmi ostala. Tudi ko sem delala druge stvari, sem ves čas razmišljala in strmela, da bi imela nekaj svojega, kjer bi lahko to izrazila in počela ter bila bolj kreativna, neomejena in si svoj čas organizirala po svoje.
Kako pa je zdaj z vami?
Tea Grbić: Zdaj že osem let živimo v Zagrebu, kjer sem tudi spoznala metodo Brainobrain. Moji otroci namreč obiskujejo mednarodno šolo in tam sem tudi srečala gospo, s katero sva prijateljici še danes, ima pa licenco za metodo Brainobrain na Hrvaškem. Prek nje sem tudi prišla do te metode, in ko sem jo spoznala, je moja prva misel bila, da je to nekaj za moje otroke, ki zdaj obiskujejo tečaj Brainobrain.
So vaši otroci v prednosti zaradi življenja v tujini, kjer so pridobili širino?
Tea Grbić: Širina je tudi moje vodilo. Slovenijo imam zelo rada, ampak se mi zdi, da z drugačnimi pogledi in spoznavanjem različnih kultur pridobiš širino. Otroci že v mednarodni šoli srečujejo ogromno različnih kultur, njihovi sošolci so iz različnih krajev, pred Zagrebom pa smo živeli še v Romuniji in jim ni nič tuje, odprti so za vse. Mislim, da je tudi to tisto, kar moramo otrokom dati.
Kako je prišlo do preskoka, da ste iz utečene službe prestopili v nekaj povsem drugačnega in se lotili uvajanja metode Brainobrain v Sloveniji?
Tea Grbić: Ko sem spoznala metodo, je bila ljubezen na prvi pogled. Bila mi je blizu in želela sem, da se je naučijo tudi moji otroci. V relativno kratkem času sem ugotovila, da je to to, kar želim prenesti v Slovenijo in delati. Vse skupaj je nastalo iz ljubezni, iz notranjega glasu, da je to to, za kar sem poslana in želim delati. Seveda sem imela 100-odstotno podporo svojega moža, ki mi je pomagal. Ker sem veliko potovala po Sloveniji, sva se usklajevala.
Kje ste se vi naučili metode Brainobrain?
Tea Grbić: Metodo sem se učila na Hrvaškem, imeli smo osebo, ki je trenirala nove trenerje, pridružili sta se tudi moji dve sedanji sodelavki, Ana in Alja, ki sta od začetka z mano. Naučili sta se metode, danes pa učita otroke. Sama žal ne učim, ker je moja vloga drugačna, predstavljam metodo in navdušujem nove ljudi.
Kaj metoda Brainobrain spremeni v načinu razmišljanja, gledanja na svet?
Tea Grbić: Brainobrain je metoda, ki otroke spodbuja, da razmišljajo in odrastejo zunaj okvirjev. Da torej ne razmišljajo po ustaljeni logiki, ki so nam jo nekako vsadili starši ali okolja … Ampak da sami poiščemo rešitev in razmišljamo s svojo glavo ter se držimo pozitivne usmerjenosti v smislu, da za vse obstaja rešitev.
Gre za doto, ki potem velja za vse življenje?
Tea Grbić: Brainobrain je metoda, ki otroke uči življenjskih veščin. Ko mi življenjske veščine enkrat pridobimo, ostanejo za vedno. Če se naučimo samo teorijo vožnje s kolesom in je ne vadimo v praksi, nam to dosti ne pomaga. Ko pa se človek enkrat nauči veščine vožnje kolesa, je ne pozabi več. Točno tako je pri metodi Brainobrain. Ko enkrat pridobimo veščine, kot so koncentracija, fokus, hitrost, samozavest, organizacijske sposobnosti, vizualizacija v smislu, da si stvari znamo predstavljati in jih potem lažje razumemo, te stvari ostanejo.
Je mišljeno, da se vse te veščine združijo v veliko celoto?
Tea Grbić: Res je. Res pa je tudi, da smo v današnjem hitrem svetu navajeni instantnih programov in hitrih rezultatov, zato imamo pri nas veliki izziv, s katerim se srečujemo, saj Brainobrain ni instanten program in ne daje hipnih rezultatov. Če želimo razviti življenjske veščine, je za to treba nekaj vložiti. Za metodo to konkretno pomeni 5 do 10 minut dnevne vaje računanja na abaku. Le z redno kontinuirano vajo lahko dosežemo rezultate.
Je na tej poti otrokom v pomoč abak?
Tea Grbić: Abak je staro azijsko računalo, ki ga vsi poznamo še iz otroških let. Imeli smo tiste z rdečimi, modrimi in rumenimi kroglicami. Obstaja več vrst abakov, mi uporabljamo japonsko različico, ki se imenuje soroban. Uporabljamo številke iz matematike in v povezavi z abakom razvijamo življenjske veščine pri otrocih. Uporabljamo osnovne matematične operacije, kot so seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje. Kadar izvajamo te osnovne operacije, računamo na abaku. To je za naše možgane trening, ravno tako kot je za naše telo, če bi delali sklece ali počepe. Treniramo svoje možgane in kadar jih treniramo, se pravi računamo, sta vpleteni obe možganski polobli, s čimer nastajajo nove možganske povezave. Tako gre za celostni razvoj možganov.
Mar ni v zahodnem svetu večji poudarek na levi polovici možganov?
Tea Grbić: Drži, da imajo prednost veščine, ki izhajajo iz leve polovice možganov, torej logika, jezik … Moram pa reči, da se tudi na tem področju stvari spreminjajo. Mislim, da v pravo smer. V ospredje čedalje bolj prihaja naša desna stran možganov: naša kreativnost, reševanje problemov, razmišljanje zunaj okvirjev, intuicija … Skratka v ospredje vse bolj prihajajo in so tudi vse bolj cenjene tudi te veščine. Menim, da so to veščine, ki oblikujejo sodobnega človeka. Seveda je za vse potrebna volja.
Drži, da vaša metoda ne poudarja zgolj znanja?
Tea Grbić: Metoda ima dva poglavitna cilja, na eni strani je celostni razvoj otroških možganov, kar dosegamo s pomočjo računanja na abaku, na drugi strani pa je razvoj otrokove osebnosti, ki ga dosegamo z neolingvističnim programiranjem (NLP – proces oblikovanja zavestnih in nezavestnih obrazcev – modelov, ki so na način, s katerim dosegamo visoke potenciale, edinstveni in individualni za vsakega posameznika). Nismo NLP-trenerji, saj je NLP zelo obširno področje, imamo pa natančno programirane vaje iz NLP-programiranja na vsaki stopnji programa, tega se tudi naši trenerji naučijo. Veliko ljudi nas sprašuje, ali delamo genije? Ne, mi uporabljamo številke v povezavi z metodo učenja VAK, pri kateri otroci hkrati sprejemajo informacije skozi tri glavne kanale: slušnega, vidnega in z dotikom. Kadar informacije sprejemajo na ta način, so dolgotrajnejše, smo pa tudi različni tipi in eni so bolj dovzetni za sprejemanje informacije z vidnimi kanali, drugi z dotikom … Zaradi razvoja otrokove osebnosti Brainobrain spodbuja skupinsko dinamiko, da se otroci znajo obnašati v skupini. Uro velikokrat začnemo tako, da trener na tablo napiše izrek, v angleščini ali slovenščini, odvisno od starostne skupine otrok, in potem se prvih 10 minut debatira o tem izreku, kar pomeni, da otroci vidijo, da lahko imajo različna mnenja, da stvari lahko vidimo iz različnih zornih kotov in to, da če jaz vidim črno, ne pomeni, da je moje bolj prav od tistega, ki vidi belo, narobe ali obratno. Pri otrocih predvsem želimo spodbujati sočutje, ljudi, ki bodo imeli občutek za sočloveka in družbo, v vsakem trenutku znali pomagati, dovolili, da ima sočlovek drugačno mišljenje, da se stvar lahko reši tudi na drugačen način.
Koliko let že delujete v Sloveniji?
Tea Grbić: V Sloveniji delujemo že četrto leto in imamo 15 delujočih centrov. Veliko ljudi nas že pozna, veliko pa še ne. Imamo več kot 30 aktivnih trenerjev, ki trenirajo otroke od 4. do 14. leta, vpisanih je nekaj čez 400 otrok.
Gre za obšolsko dejavnost?
Tea Grbić: Ja, to je obšolska dejavnost, ravno tako, kot če bi se otrok odločil za angleščino, nogomet ali karkoli. Srečujemo se enkrat tedensko po 120 minut. Vmes pa imajo otroci določene vaje in morajo vsak dan narediti eno tabelico. Dobro je, da so vključeni tudi starši, da otroke spomnijo na tabelico. Če se jih kontinuirano spomni, imajo s tem podporo staršev in jim to tudi hitro pride pod kožo. S tem pridobijo delovne navade in prevzamejo odgovornost. Naši otroci tudi dobro vedo, da je za napredek treba vložiti kar nekaj truda in da nič ne pride samo od sebe.
Zakaj organizirate tekmovanja?
Tea Grbić: Državna tekmovanja prirejamo enkrat na dve leti. Recimo preteklo leto ga ni bilo v Sloveniji, bili pa smo na mednarodnem tekmovanju v Dubaju in Zagrebu. Tekmovanje je namenjeno predvsem druženju vseh brainobrainovcev, imenuje se Brainobrainfest in je res 'fest', ker se ob tekmovanju dogajajo še druge stvari. Na tekmovanje pridejo otroci iz vse Slovenije, namenjeno je predvsem spodbujanju zdrave tekmovalnosti in še bolj tekmovanju s samim seboj.
Ste se že srečali z ustanoviteljem in lastnikom metode Brainobrain?
Tea Grbić: Lastnik, ustanovitelj in izvršni direktor Brainobraina je gospod Anand Subramaniam iz Indije, letos se je prvič udeležil tekmovanja Brainobrainfest v Sloveniji, pravzaprav je prvič obiskal Slovenijo. Z jim smo se srečevali v Zagrebu, bili smo tudi pri njem v Dubaju. Metoda Brainobrain je v Indiji in Združenih arabskih emiratih zelo razvita. Sam program je začel razvijati že njegov oče, prvi tečaji so se začeli leta 2003, zdaj program vodita Anand in njegov brat, ki je NLP-trener. Drugače sta k razvoju samega programa pripomogla še Sue Knight, ki je NLP-trenerka, mojstrica, in njen mož Colin Spencer, ki je matematični genij. Sicer pa je tehnika računanja z abakom znana že dolgo, program pa je posebej prilagojen za otroke. Uporabljamo metodologijo učenja VAK, kar pomeni, da je vključen avdio. Pri nas uporabljamo magične besede. Te otrokom natančno povedo, kaj naj na abaku naredijo. In kadar računaš na abaku, moraš biti prisoten tukaj in zdaj. Istočasno je treba premikati kroglice, jih gledati in obenem izgovarjati magične besede, se pravi, da je potrebna močna koncentracija. Kadar na abaku izračunamo račun, dobimo rezultat, ki ga na abaku očistimo in šele nato zapišemo rezultat, ker s tem treniramo tudi spomin.
Kako šole gledajo na vašo dejavnost?
Tea Grbić: Vedno sta dva pola, večinoma so ljudje iz stroke pozitivno naravnani do nas in nas podpirajo.
Kaj otroci pridobijo z vašo metodo?
Tea Grbić: Letos bodo prvi otroci zaključili 10. stopnjo, rezultati pa se vidijo že kar hitro, po prvi ali drugi stopnji. Povratne informacije, ki jih dobivamo, pravijo, da se otroci predvsem lažje koncentrirajo, so bolj umirjeni, velikokrat nam povedo, da začnejo razmišljati na drugačen način, iščejo izzive in tudi rešitve.
Je metoda primerna tudi za otroke s posebnimi potrebami, recimo za dislektike?
Tea Grbić: Program je dokaj intenziven, torej zahteven. Dobivamo veliko klicev staršev otrok, ki imajo ADHD (primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnost) in disleksijo. Nismo strokovnjaki na tem področju, imamo pa individualen pristop do vsakega starša, ki nas pokliče. Povabimo ga v svoje prostore skupaj z otrokom, predebatiramo in se skupaj dogovorimo, jih vprašamo, kaj pričakujejo od našega programa, povemo jim, kje jim lahko gremo nasproti, kaj lahko pričakujejo. V fokusu imamo otroka in njegov napredek. Imamo kar nekaj otrok z ADHD in disleksijo lažje oblike, ki normalno sledijo programu in delujejo. Vsakomur damo možnost, da pride in potem skozi proces včasih kdo odpade, ker metoda ni tisto, kar bi si želel. Nikakor ne želimo v otroku spodbujati dodatne frustracije, ampak njegovo najboljše. Včasih se kdo v naši metodi tudi ne najde.
Je ena od zahtev metode ta, da so vsakodnevne kratke vaje obvezne?
Tea Grbić: Brez vaj ne bo rezultatov, to povemo tudi na prvem srečanju. Disciplina je potrebna, je pa tudi izziv za starše, sploh v današnjem tempu. Nase morajo prevzeti odgovornost, da otroka vsak dan spomnijo na vaje, se pravi iz dneva v dan. Gre za vsakodnevno kratkotrajno vajo, če kdo dva dni ne dela, naj nikakor tretji dan ne naredi za tiste tri dni nazaj, ker s tem nismo ničesar dosegli. Raje pustite in tretji dan normalno delajte tisto, kar je treba narediti ta dan. Kratka kontinuirana vaja je pomembna. Ni rezultatov, če en teden nič ne delamo, v nedeljo pa otroka forsiramo za vseh sedem dni nazaj. Z rednimi vajami malo po malo treniramo veščine, ki nam po določenem času pridejo pod kožo. S kampanjskim pristopom ne bomo nič naredili, otroci ne morejo usvojiti tistega, kar bi mi radi. Je pa res, da stopnja traja od 3 do 4 mesece in so otroci v relativno kratkem času sposobni iz abaka, se pravi iz fizičnega dela, ki je na prvi stopnji, preiti na mentalno kartico. Na drugi stopnji pa gre še na vizualizacijo, kar pomeni, da računajo s pomočjo vizualizacije. Otroci kroglice abaka premikajo na beli kartici, ki jih vidijo v svoji glavi, za kar je treba vaditi vsak dan tri mesece. Na tretji stopnji ni niti mentalne kartice, temveč otroci premikajo svoje namišljene abak kroglice.
Poveste, kako so ob metodi Brainobrain napredovali vaši otroci?
Tea Grbić: Starejši sin zdaj že prihaja v najstniška leta. Začel je relativno pozno, pri devetih letih, ko je v Zagrebu z metodo začela prva generacija. Pri njem sem najprej opazila spremembe glede koncentracije in neverjetno zanimanje za branje knjig. Začel je zelo hitro brati, dobesedno požirati knjige. Pri Brainobrainu je tako, da vsak prevzame svoje, mi spodbujamo življenjske veščine, otroci pa so različni in vsak potencira tisto, kar mu ustreza.
Kako je bilo z mlajšim sinom?
Tea Grbić: Star je bil pet let in pol, ni še hodil v šolo, nikoli ni pokazal preveč interesa za črke in številke, niti ga nisem forsirala. Ko je začel hoditi na Brainobrain, je začel uporabljati številke brez težav in tudi drugače razmišljati. Naenkrat so ga številke začele zelo zanimati, pridobil je samozavest. Tudi v šoli so povedali, da vedno išče izzive in rešitve.
Kako je hčerka sprejela metodo?
Tea Grbić: Hčerka je stara šest let, začela je s petimi leti in pol. V domačem krogu je bila sicer zgovorna, do drugih pa zaprta. Prej številk nisva vadili, začela je računati in zelo se ji je okrepila samozavest. Počuti se pomembno, ker že nekaj zna in tečaj zelo rada obiskuje.
Foto: Igor Zaplatil