Ta "tihi ubijalec" je za zdravje enako nevaren kakor kajenje in debelost, a o njem še vedno premalo govorimo.
Ali ste vedeli, da je osamljenost – ob kajenju in debelosti – eden najnevarnejših dejavnikov za skrajševanje življenjske dobe?
»Kar 73 odstotkov milenijcev in 80 odstotkov mladih, mlajših od 18 let, se počuti osamljene. Gre za izkušnjo, ki je skoraj vsakdanja, pa vendar o njej le redko odkrito govorimo. A bi morali – ker osamljenost ni le neprijeten občutek, ampak resna grožnja za naše zdravje. Danes velja, da je prav tako škodljiva kot kajenje ali debelost,« opozarja nevrobiologinja Rachel Barr.
Težko je najti boljši dokaz, kako zelo potrebujemo bližino, kot prav vsakdanja izkušnja njenega pomanjkanja. V kulturi in filmih je osamljenost pogosto prikazana skoraj romantično – kot tiho trpljenje umetnikov, pisateljev, izgubljenih duš, ki zrejo skozi okna, po katerih polzi dež. Zveni čustveno, celo poetično. A resničnost je veliko bolj preprosta in bolj boleča.
Osamljenost ni nič posebnega. Je vsakodnevna, vztrajna in pogosto neizrečena. Ne naredi vas skrivnostnih ali edinstvenih – naredi vas le osamljene. In žalostne. Ne prizadene le tistih, ki jih družba zavrača. Pogosto pride potiho – po razhodu, izgubi ljubljene osebe, ob selitvi ali ko bližnji prijatelj zamenja službo. Lahko se pojavi tudi takrat, ko se vi preselite in ste prisiljeni graditi nova poznanstva iz nič. Osamljenost ne izbira – ne po starosti, ne po spolu, ne po družbenem statusu.
Po podatkih raziskave »Korenine osamljenosti« se skoraj tri četrtine milenijcev in štiri petine mladih počutijo osamljene. To je skoraj univerzalna izkušnja, pa vendar o njej molčimo. In to kljub temu, da ima resne posledice za zdravje. V današnjem svetu skrajšuje življenjsko dobo skoraj enako kot kajenje, debelost ali kronični stres. Povezana je z večjim tveganjem za demenco, bolezni srca, depresijo in anksioznost. Še huje – velja tudi za enega glavnih sprožilcev samomorilnih misli.
Visoka cena razkošja neodvisnosti
Sodobni način življenja nam povezovanja ne olajšuje. Več ljudi kot kadar koli prej živi samih. Pogosto se selimo, in včasih niti ne poznamo imen svojih sosedov. Delamo v odprtih pisarnah, kjer se pretvarjamo, da ne slišimo pogovorov sodelavcev – ali pa delamo od doma, kjer dejansko nikogar ne slišimo. Službe in kraje bivanja menjamo pogosteje kot generacije pred nami. Enostavno – danes več časa preživimo sami.
Nekoč je bilo drugače. Ljudje so desetletja – celo generacije – živeli na istem mestu. Poznali so svojega mesarja, pekarja, mojstra… Lokalna skupnost je bila kot velika družina. Danes uživamo v svobodi neodvisnosti, a to plačujemo s ceno – življenje v zaprtih mehurčkih.
Možgani so od osamljenosti izčrpani
A ni kriv le življenjski tempo. Obstaja še en dejavnik, tišji in globlji: naš lastni um. Predstavljajte si, da bi vaš "družbeni radar" – del možganov, ki zaznava signale drugih – deloval brezhibno. Vedeli bi, kdaj se nasmehniti, kdaj kimati v znak razumevanja, kdaj se umakniti. Če bi imeli več empatije, bi lažje razumeli druge – tako razumsko kot čustveno – in bi se zlahka vključevali v vsak pogovor.
A resnica je drugačna. Namesto da bi nas osamljenost naredila bolj družbene, izčrpava naš um. Deli možganov, zadolženi za razumevanje drugih, oslabijo. Postanemo sumničavi, izgubimo empatijo, vsako interakcijo dojemamo kot nevarnost, ne kot priložnost za povezovanje. To stanje nevrobiologi imenujejo obrambni mehanizem možganov.
V tem stanju naš um povsod vidi grožnje – tudi tam, kjer jih ni. Nevtralne izraze tolmači kot sovražne in nas potisne v začarani krog osamljenosti.
Če ste v obdobju razhoda ali se selite v novo okolje, vedite: um, ki hrepeni po povezanosti, vas zna prevarati. Prepriča vas lahko, da vas vsi zavračajo. Da bi bilo bolje odpovedati srečanje in ostati doma. Ko to prepoznate, se lažje uprete.
Ko vas prevzame občutek, da vas vsi kritizirajo, se ustavite se. Morda vas vaš um le zavaja.
Kako ga utišati? Paradoksalno – prav s tem, da poiščete povezanost. Da gradite iskrene odnose, ki vključujejo vse plasti vaše osebnosti. Tako postanete videni. Razumljeni. Sprejeti. Vsaj za trenutek – ne osamljeni.
Seveda, popolne zaščite pred osamljenostjo ni. Je del človeškega izkustva. Tudi če imamo veliko prijateljev, nas izguba ljubljene osebe vedno znova sooči s praznino, ki je nihče drug ne more zapolniti. A bližina z drugimi nam pomaga, da ta občutek lažje prenesemo. Skrb za odnose ščiti naše duševno zdravje in ublaži udarce, ki jih prinaša življenje.
Edino zdravilo za osamljenost je bližina.
Vir: mondo.rs