Zdravljenje urinske inkontinence

Dr. Leon Meglič, specialist ginekolog in porodničar, se z inkontinenco srečuje pri rednem delu kot ginekolog v ambulanti in pri pacientih, ki pridejo na operacijo oziroma se zdravijo zaradi teh težav na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana.

Imamo več vrst inkontinenc?

Leon: Zelo na splošno poznamo dve vrsti inkontinence: stresna urinska inkontinenca in urgentna urinska inkontinenca, ki nastopi takrat, kadar ženska reče: Pomislim, da moram iti na stranišče, pa mi že uide. Grem na školjko, a ne prinesem do tja, ker mi začne uhajati.

To so urgentne urinske inkontinence, ki imajo svoj izvor v napačnem dražljaju možganov do mehurja. Začne se z napačnim načinom odnosa do uriniranja, pozneje pa se takšne stvari počasi razvijejo.

Ena od takšnih navad je, ko učiteljica, ki ve, da med poukom ne more na stranišče, hodi za vsak primer vsakih 45 minut urinirat. Od tod majhne kapacitete mehurja, ki se sploh več ne zna dopolniti do konca, ker je ves čas skoraj prazen, čim pa se začne polniti, urina več ne more zadržati.

Urgentna inkontinenca urina se ne zdravi kirurško, ampak z zdravili, antimuskariki, ki vplivajo na živčni prenos med našimi živčnimi celicami in mišico detruzorja mehurja, ki obvlada mehur. S temi zdravili moduliramo ta impulz. Potrebna pa je tudi določena vzgoja pacienta v smislu, kako naj se obnaša do uriniranja, kdaj gre urinirat, koliko pije, kdaj so redni presledki ...

Kako pa je s stresno inkontinenco urina?

Leon: Pri stresni inkontinenci uriniranja gre za vodo, ki nam uide, kadar pritisk v trebuhu in s tem tudi na mehurju preseže zmožnost svinktra, se pravi mišice, ki stisne sečnico. Ko recimo zakašljamo, se pritisk v trebuhu zelo poveča, s tem tudi pritisk na mehur in sečnica tega pritiska več ne zdrži.

Stvar se dogaja postopoma, najprej urin uhaja le tu in tam, potem uhaja večkrat in na koncu stalno, vzroki za to pa so različni.

Včasih so kot vzrok izjemno poudarjali porod, ki pa je le eden od vzrokov, pa še to samo takrat, kadar imajo novorojenčki res zelo velike glave oziroma so zelo težki. Pomembnejša je nosečnost, kar pomeni, da carski rez ne rešuje teh stvari glede inkontinence, saj je nosečnost tista, pri kateri velika maternica pritiska na strukture.

Pomembno je omeniti, da se nožnica tudi s porodi lahko preveč razširi in s tem izgubi oporo tudi sečnica, ki leži na zgornji strani nožnice.

Naslednja pomembna stvar pa je, da se mišice bodisi raztegnejo bodisi s starostjo atrofirajo, nekatere težave pa so tudi prirojene, ker se nekateri rodijo z bolj čvrstimi tkivi, drugi pa z malo manj čvrstimi. Odvisno je, na kateri stopnji nastopi zdravljenje in kako težave zdravimo.

Pri zdravljenju je treba objektivizirati stvari, se pravi resno pristopiti in ugotoviti, kje je napaka.

Najbolj skrbno lahko to opazuje pacient in nam pove, vendar včasih ni najbolj natančen pri svojih opazovanjih. Taka preiskava se imenuje urodinamika. Pri njej dejansko ugotovimo, kje in ob kakšnih priložnostih nam uhaja voda in tudi kakšni so pritiski, ki se ustvarijo ob kašljanju, da se lahko potem pravilno odločimo, kakšna terapija zadošča.

Najbolj popularne so vaje po Keglu, ki se jih pacientka nauči pri zdravniku ali fizioterapevtki, potem pa jih izvaja doma. To pomeni, da mora vsak dan stimulirati te mišice po deset ali petnajst minut, da se po treh mesecih začne nekaj poznati.

Predstavljajte si, kakšno voljo morate imeti, da to zdržite. Takih ljudi, ki to zdržijo, je malo.

Kako lahko ukrepamo drugače?

Leon: Mi smo te poti deloma obšli s tem, da stisnemo mišice medeničnega dna z različnimi stimulatorji, ki se večinoma vtaknejo bodisi v nožnico bodisi v črevo, kjer z električnim impulzom stimuliramo krčenje mišic. Uspehi so, če gre dejansko za oslabelost mišic, relativno dobri.

Bolj elegantna metoda je metoda magnetnega stola (terapija TPM). Magnet inducira električni impulz v živčevju, saj se, ko impulz steče po živcu, mišica zaradi tega impulza skrči. Prednost te metode je v tem, da ničesar ne tlačimo v katero od naravnih odprtin, ženska se usede oblečena in vmes lahko bere časopis.

Kontrakcije so lahko zelo močne, lahko pride tudi do muskelfibra, terapija pa je zadosti učinkovita, ampak le pri izbrani skupini pacientov.

Pri kateri?

Leon: Nič ne pomaga, kadar je slaba tudi opora mišicam, kadar gre za ohlapnost nožnice. Ženska ima lahko še tako natrenirane mišice in mi na ginekološkem pregledu lahko stisne prst, ki ga držim v nožnici, nenormalno močno, pa ji voda kljub temu uhaja.

Takrat gre običajno za to, da so nožnica in strukture, na katerih mišice počivajo, tako ohlapne, raztegnjene, da ta terapija ne pomaga.

Obstaja nov pristop – laserska terapija nožnice, ki je izredno učinkovita, saj z njo dosežemo, da se kolagensko tkivo preoblikuje, prestrukturira. Tako dobimo čvrsto oporo nožnice in obnožnih struktur, če govorimo o sami inkontinenci, izboljša pa se tudi spolno življenje.

Kako pa je pri hujših oblikah inkontinence?

Leon: Ko je inkontinenca že v napredni fazi, te 'soft' variante ne zadoščajo, voda pušča tudi po vsem tem.

To se pogosto zgodi pri sladkornih bolnicah, ki imajo okvare živčevja. S temi metodami ne dosežemo zadostnega učinka, takrat je navadno metoda ena od operativnih tehnik.

Te so zelo različne: od tega, da podlagamo različne trakove oziroma jih napeljujemo pod sečnico, do tako imenovanih variant TVT (tension free vaginal tape), ki so različne glede na proizvajalce.

Ne gre za zelo velik poseg, potrebna je le lokalna anestezija. Opravi pa se lahko tudi večji poseg, ki zaradi različnih napak v strukturi zahteva včasih celo odstranitev maternice, nove šive pod mehurjem ...

Kako so te metode učinkovite?

Leon: Nobena od opisanih metod ni stoodstotna; niti operativna, niti laser, niti magnetna stimulacija, pacientki jih je treba dozirati po pameti in vedno tudi povedati, da ni popolnih uspehov.

Dobra metoda pomaga v 80 do 90 odstotkih, kar pomeni, da moraš pri pregledu pacientke oceniti, za kakšno vrsto zdravljenja je.

Je inkontinenca lahko dedna?

Leon: Je, saj so v podporni strukturi kolagenskega tkiva določeni elementi, ki so dedni, poznamo tudi že nekatere gene, ki ne delujejo, kot bi morali, tako da je to vsekakor ena od dednih komponent.

Tisti, ki imajo inkontinenco dedno, bodo težko kaj naredili, možna pa je vsekakor preventiva – zdrav način življenja.

Kajenje je običajno povezano s kašljem, veliko kašlja pomeni veliko pritiskanja navzdol. Prekomerna teža in posledično velik pritisk na trebuh tudi nista dobrodošla pri inkontinenci.

Ukrepamo lahko tudi pri rojstvu velikih otrok, kar dosežemo z dovolj zgodnjo ugotovitvijo nosečniškega diabetesa in zdravljenjem tega; tudi glede načina, kako se lotimo nekega dela.

Ženske bi morale počasi dojeti, da težko fizično delo ni primerno zanje, ne glede na to, ali govorimo o proizvodnji, trgovini, kmetijstvu. Ne morejo dvigovati zelo težkih bremen, 30 kg je odločno preveč za vsako žensko. Tudi pri vrtnarjenju veliko stvari počnejo čepe, s čimer je pritisk na mednožje največji.

Svetujemo, da ženske ob tem pokleknejo, saj je dolgotrajno čepenje naporno. Ko se pa stvari zgodijo, je to treba priznati, povedati in se odločiti za eno od vrst zdravljenja.

Je zmotno razmišljanje, da je inkontinenca pri moških manj prisotna?

Leon: Ni tako zelo zmotno, saj imajo moški izredno redko inkontinenco, navadno je povezana z operativnimi posegi, recimo na prostati, lahko zaradi karcinoma prostate, zaradi kakšne zelo velike hipertrofije nerakastega izvora.

Bistvo inkontinence ali nekontroliranega uhajanja vode je, da sečnica oziroma njene strukture, vključno z mišico in fascijo, na kateri to leži, ne zdržijo pritiska, kot ga povzroča na primer kašljanje ali kihanje.

Če govorimo seveda o stresni inkontinenci, saj je ženska sečnica dolga tri centimetre, moška pa je bistveno daljša.

Napisala: Suzana Golubov, foto: profimedia.si

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?