Grozljiva zgodba vas bo pustila brez besed.
Britanka Jess Carlson že skoraj dve leti ni mogla pojesti običajnega obroka, potem ko je po okužbi s covidom-19 razvila izjemno redko in izčrpavajočo bolezen – gastroparezo. Gre za dolgotrajno motnjo prebave, pri kateri želodčne mišice ne delujejo pravilno, zato se hrana v telesu zadržuje predolgo. Za bolezen, ki prizadene le 14 ljudi na 100.000 prebivalcev, ni zdravila, njeni simptomi pa vključujejo hudo slabost, bruhanje in hitro izgubo teže.
Jess, 34-letna Londončanka, se je z možem Danom pred časom preselila v Singapur, kjer je maja 2023 drugič prebolela covid-19. Njeno zdravstveno stanje se je kmalu po okužbi drastično poslabšalo. Zdravniki so jo morali dati v umetno komo, priklopiti na ventilator in ji namestiti cevke za hranjenje. Čeprav je prebolela virus, so težave ostale. Hrana ji je povzročala hudo slabost, hujšala je in v nekaj mesecih izgubila skoraj 30 kilogramov. V začetku leta 2024 se je vrnila v Združeno kraljestvo, kjer je iskala diagnozo in pomoč pri britanskem javnem zdravstvu (NHS).
Gastroparezo so ji dokončno potrdili šele maja 2024, po več mesecih obiskov urgentnih oddelkov, izčrpavajočih preiskavah in nezmožnosti, da bi karkoli zaužila. Zaradi dehidracije in podhranjenosti je doživljala napade, vrtoglavico in omedlevice. V želji po normalnem življenju je prestala operacijo, pri kateri so ji v želodec vstavili želodčni spodbujevalnik – napravo, ki pomaga spodbujati delovanje mišic in prebave. Operacija ni bila krita s strani NHS, zato je celotne stroške, okoli 23.000 funtov, pokrila s pomočjo donacij prek platforme GoFundMe. Zagnala je tudi peticijo, da bi v prihodnosti zdravljenje omogočili vsem, ki trpijo za to redko boleznijo.
Jess zdaj čaka, ali bo naprava pomagala. Pravi, da bo pot okrevanja dolga – podobna učenju dojenčka, ki se postopno privaja od tekočin do trdne hrane. Ob tem opozarja na pomanjkanje ozaveščenosti in podpore za ljudi z gastroparezo. Po njenih besedah je še ena od "srečnih", saj se je za diagnozo borila samo dve leti. Mnogi čakajo desetletje ali več. "Bolezen je resnična, izčrpavajoča in zasluži si več pozornosti," pravi Jess, ki z optimizmom zre v prihodnost, čeprav priznava, da se življenje še dolgo ne bo vrnilo v ustaljene tirnice.
