Ko sem bil najstnik, se mi je starost običajnega odraslega človeka zdela neznansko daleč.
Nekje v nedosegljivi prihodnosti. Ko si najstnik, je namreč vse v telesu natančno kalibrirano, da deluješ kot optimalna človeška mašina. Zdi se ti, da si neuničljiv. Telebneš na smučanju in se vse kar samo postavi nazaj na svoje mesto. Vse travme hitro pozabiš, nova avantura te že čaka za naslednjim vogalom (ali v naslednjem hitrem sporočilu). Zdi se ti, da si popolnoma odporen proti udarcem, padcem in neznanski količini alkohola, kaj šele proti nečemu tako trivialnemu, kot je staranje.
Potem pa se nekega dne zgodi. Nekje na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta te ujame hladna realnost in potem se iz leta v leto soočaš z novimi dokazi, da te vsa neprijetnost staranja lovi hitreje, kot ji ti poskušaš ubežati z anti-age kremami in agresivnimi klistirji (ali karkoli je že trenutni trend ohranjanja mladostnega videza). Zdaj, ko sem z leti blizu štiridesetice, opažam, da je bilo zadnjih nekaj let okrašenih s kar nekaj realizacijami, da moje telo pač ni več telo prožnega najstnika. K sreči splošna zdravnica ob mojih občasnih tarnanjih še ni začela skomigati in simptomov pripisovati letnici rojstva, češ, kaj bi še servisirali to staro kripo, saj se je baje po nekih raziskavah starostna meja med mladimi odraslimi in starimi odraslimi prestavila celo na 79 let. A to še ne pomeni, da že zdaj ne opazim, kako nekateri deli telesa kar tekmujejo, kateri bo prvi dosegel tla. Ali pa …
Spreminjanje stanja kože
Nekje okoli sredine tridesetih let je moje telo dojelo, da če do zdaj nisem dobil dela kot vrhunski maneken, ga verjetno nikoli ne bom, zato se je odločilo zavreči vso dotedanjo mladostniško vitalnost, ki ji v strokovnem svetu pravijo elastin in kolagen. Ko mi je nenadoma vedno več ljudi začelo govoriti, da sem videti utrujen, čeprav sem bil popolnoma spočit, ker sem po gledanju televizije do treh zjutraj potem vedno poskrbel, da se ne zbudim pred poldnevom, me je začelo skrbeti, da je morda z menoj nekaj resno narobe.
A izkazalo se je, da v neki točki moje telo preprosto ni bilo več pripravljeno kompenzirati za slabo prehrano in deseturne maratone sedenja pred računalnikom, kar se je začelo poznati tudi na stanju kože. Adijo, prožna, nežna, svetla polt, ki je bila leta prej nedotaknjena navkljub premnogim slabim odločitvam, in dobrodošle gube, gubice in druge reliefne spremembe. Z malce raziskovanja sem ugotovil, da elastin in kolagen, proteina, ki sta zadolžena, da nismo videti kot 13-letni baseti, nista proteina, ki bi jih zanimal dolgoročni odnos z našim telesom, zato z leti vedno hitreje razpadata.
Tu se je potem pojavila prva resna dilema – naj kaj storim glede tega? Naj kar pustim, da sem vedno bolj videti kot zmečkana kepa papirja, ali naj ugriznem v vabljivo jabolko anti-age izdelkov, ki jih zdaj snujejo tudi za moške, in okrepim svojo poličko v kopalnici s kremami proti spreminjanju v Anthonyja Hopkinsa? Izkazalo se je, da lahko ogromno naredim že z bolj zdravim načinom življenja in rednim pitjem vode. Enostavna rešitev pa še precej poceni. Ampak to ni bil edini problem.
Poraščenost na nepravih mestih
Moški lasje so kot mitološka bitja, ki svojim lastnikom nudijo preganjavico, vse dokler ne izpadejo ali pa lastnik umre. Sicer lahko rečem, da me je genetika blagoslovila s tem, da imam na glavi še vedno večinski del svojih originalnih las, kar pa ne pomeni, da nisem vse od sredine dvajsetih let, ko so nekateri moji kolegi nenadoma začeli postajati čedalje bolj goli od čela navzgor, panično preverjal svojo lasno linijo vsaj trikrat na dan. 25 odstotkov moških namreč začne izgubljati večino svojih las, preden sploh doseže starost 30 let.
Ironično pa se z izgubo ali vsaj redčenjem poraščenosti tam, kjer si jo najbolj želiš, začnejo ‘pogozdovati’ telesa, kjer ‘dlačevja’ resnično ne potrebuješ. Ko je tako pri številnih moških glava čedalje hitreje videti kot rečni prodnik sredi trate, je na drugi strani naš nos vse bolj videti, kot da iz njega poskuša splezati družina pajkov. In najlepše pri tem je, da znanost niti ne ve, zakaj se to dogaja tako različno od moškega do moškega. Vemo le to, da je vse skupaj povezano s koktajlom hormonov, ki z leti na svoj način zmedejo tudi ženska telesa in jim tako lahko na bradi ali pod nosom požene kakšna podivjana dolga dlaka.
Vse bolj tečen
Zadnje čase se zalotim, da nergam več kot nekoč. Bila so leta, ko mi je bilo za ogromno stvari v okolici popolnoma vseeno. Ljudje me niso živcirali kar tja v tri dni, včasih že samo zato, ker stojijo preblizu in nisem imel mnenja o čisto vsaki stvari, tudi če me nihče ni vprašal. Niti ne vem, kdaj se je vse to obrnilo na glavo in sem počasi in nevidno postal tisti stari nergač, ki z verande kriči na otroke, ker se podijo po njegovi travi.
Predvidevam, da je to posledica dejstva, da sem bil vzgojen v času in okolju, kjer ni bilo ravno kul, če si na dolgo in široko govoril o svojih problemih. Omenil si tiste res najbolj pereče, za vse preostale pa se je pričakovalo, da jih potlačiš in z njimi živiš do konca svojih dni. Po dolgih letih seveda vsi ti potlačeni problemi začnejo kipeti na plano, največkrat na mimoidoče in ljudi, ki jih vidim na televiziji. K sreči sem imel v življenju vsaj bežen stik z nekaterimi filozofijami z Daljnega vzhoda, da se zdaj lahko z globokim dihanjem in pozitivnimi mantrami preusmerim stran od zgodnjega portreta bolestno tečnega 80-letnika, kar pa še ne pomeni, da me ne skrbi, kaj bo, ko se bo ta mentalna praksa nekoč dodala k preostalim starostnim težavam – sedemkratnemu vstajanju sredi noči, artritičnemu drobencljanju po Prešernovi in dejstvu, da bom polovico pokojnine zapravil za hrano za mačka, ki bo potem verjetno uriniral na moje cunje (ker mu bodo dišale po rodni prsti).
Se morda čuti, da se nekoliko bojim staranja?
Fotografija: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?