Le 8 odstotkov ljudi, ki sprejme novoletne zaobljube, te potem tudi zares izpelje do konca. Saj niste tudi vi že vrgli puške v koruzo?
Sosedovi mulci še niso niti zmetali vseh pirotehničnih izdelkov, ki sicer našemu mačku od začetka decembra motijo popoldanski dremež, ko se lahko že pogovarjamo o svoji šibki volji in dejstvu, da ni bilo treba več kot le darilo, ki je vsebovalo veliko čokolado z lešniki, da smo nemudoma zavrgli vse tisto, v kar smo še teden prej sveto verjeli, da ne bo več del naših pregreh.
Zakaj se potem še na tisti zadnji dan decembra zdi, da smo polni zagona in volje, da se vendarle zaprisežemo vsaj eni, če ne kar vsem novoletnim zaobljubam, potem običajno že prvi dan novega leta opustimo vsako upanje? Je res težava le v naši pretirani ujetosti v udobje vsakdana? Ali pa je morda težava v tem, da po novoletni žurki preprosto ostane toliko nekih pregrešnih dobrot, za katere nimamo srca, da bi jih zmetali v smeti in jih potem raje tlačimo v usta? Morda pa smo si postavili previsoke cilje, ki se potem, po silvestrski zabavi, v luči spokojnega, prazničnega prvega januarja vendarle zdijo popolnoma nerealni?
Ankete namreč kažejo, da le 8 odstotkov ljudi, ki sprejme novoletne zaobljube, te potem tudi zares izpelje do konca. Upam, da ob tem podatku niste tudi vi vrgli roke v zrak, prekleli usode in s pospešenim korakom začeli odpirati novo škatlico cigaret, češ da se s tako kilavimi statistikami pač ne boste bojevali.
Da bi nam vsem skupaj bilo nekoliko lažje, preverimo, kaj so torej tisti ključni razlogi, zaradi katerih si že zadnjih 20 let postavljamo isto novoletno zaobljubo, ki se ji potem odrečemo, še preden se odvrti prvi mesec novega leta.
1. Ne želimo dvigovati lastnih standardov
Recimo, da se želimo več gibati in si izboljšati videz postave. Gledamo kakšnega znanca, ki že, odkar vemo zanj, uspešno živi z minimalno telesno maščobo, in se sprašujemo, od kod mu volja in energija, da se vsako jutro še pred petelini požene iz tople postelje, skoči v tiste neonsko zelene superge in potem eno uro teka po bližnji okolici. Ne glede na letni čas, ne glede na vremenske razmere, ne glede na stopnjo trdnih delcev v zraku. On pač teče. In je fit.
Razlika med njim in nami, ki se na fitnes ne odpravimo, če slučajno niso oprane tiste posebne nogavice, ki jih imamo samo za športne aktivnosti, je v različnem standardu predanosti do lastnega zdravja in telesa. Naša volja je namreč neposredno vezana na našo predanost do standardov, ki smo jih postavili za vse aspekte svojega življenja. Zato pri nekaterih ljudeh lahko nemudoma opazimo, če imajo ambicije, če skrbijo za svoje telo, če so predani zdravemu življenju, če kadijo ali ne.
Če želimo za svoje telo in zdravje narediti nekaj dobrega, potem moramo biti temu predani.
- Dvigniti moramo svoje lastne standarde – če nam bo zunanji videz pomenil več, bomo bolj motivirani, da izgubimo odvečno težo.
- Če nam bo lastno zdravje pomenilo več, bomo bolj motivirani, da prenehamo kaditi.
Dokler nam je vseeno, če vamp nekoliko visi čez pas, in dokler imamo občutek, da hropeč kašelj pač ni dovolj dober razlog za prekinitev kajenja, se bomo težko prepričali o spremembah.
2. Ne umaknemo vseh dražljajev
Recimo, da ste kot novoletno zaobljubo sprejeli, da boste v novem letu bolj zdravo jedli. Ali to zaobljubo odraža tudi vaše okolje? Ste iz hladilnika že 31. decembra pometali vse sladke pijače in majoneze in mastne salame? Ali pa se morda v omari še skrivajo vrečke čipsa, smokijev in čokoladnih bombonov. Če se, potem ne bo težko prekršiti lastne zaobljube, saj boste imeli le pet korakov stran toliko dobrot, da bi lahko odprli tovarno diabetesa.
Za kadilce velja pravilo, ki je na svoj način univerzalno za vse – če želiš prenehati kaditi, moraš s cigaretami zavreči tudi vse pepelnike.
Ko želimo odpraviti slabo navado, moramo poskrbeti, da naša volja ne bo izzvana na vsakem koraku. Manj je priložnosti, ko se lahko prekršimo, več je možnosti, da nam bo uspelo.
3. Ne predstavljamo si, da bi lahko bili drugačni
Če vas recimo okolica že leta in desetletja sprejema kot dobrodušnega debeluščka, potem se sčasoma lahko popolnoma predate ideji, da ste to pač vi. Psihologi pravijo temu, da ste "poročeni z idejo o tem, kdo ste". In potem so ljudje, ki svoje slabosti opravičijo rekoč, da je to pač njihova narava. Na primer, da so pač temperamentni. Da so pač leni. Da so pač zmedeni. "Nisem debel, mama mi je vedno govorila, da imam močne kosti." In tako naprej.
Tako predani tej lastni podobi potem težje začnemo uvajati spremembe, saj se moramo upreti svojim lastnim prepričanjem o sebi. Ta prepričanja pa so obenem tudi naše omejitve, čeprav niso del naše realnosti že od rojstva. Postavili smo si jih skozi leta, ker nam je bilo tako lažje soočati se z realnostjo.
Močna zaobljuba zato zahteva pomembno odločitev – bomo ostali zvesti temu prepričanju ali pa se odločili verjeti v nekaj drugega. Ni lahko, je pa nujno.
4. Slepo sledimo pravilu Vse ali nič
Recimo, da ne obupamo, še preden se iztečeta oba dneva novoletnih praznikov in se potem celo lotimo zaobljube. Zaletimo se v fitnes program, jemo samo še riž in beljakovine v prahu, tistega nadležnega znanca, ki vsako jutro teče, pa z nasmehom pozdravljamo na svoji lastni tekaški progi. Vse kaže, da nam bo uspelo. Potem pa stopimo na tehtnico, ugotovimo, da smo izgubili zgolj dva kilograma, in vsa volja izpuhti.
Ljudje smo danes pri številnih stvareh neverjetni perfekcionisti. Zahtevamo vse ali nič. Zato nimamo več niti najmanjše tolerance do nepopolnega napredka – rezultat je ali stoodstotni uspeh ali pa popoln poraz. Vsako najmanjše odstopanje se zdi, kot da smo na popolnoma napačni poti. "Nikoli mi ne bo uspelo," je potem pogost zaključek. "Nikoli ne bo nihče prebral tega," si rečemo, ko strmimo v na pol napisan članek za naš novi blog. "Umrl bom v tej hudičevi službi," se vdani v usodo spet ujamemo v tok poznanega, čeprav smo še pred slabim mesecem dni bili predani ideji, da bomo zamenjali službo in si čez deset let že lastili hiško na Fidžiju.
Pozabili smo, da je vztrajnost veliko bolj pomembna kot kratkoročni rezultati. Pot do uspeha bo vedno polna napak in kiksov.
Da tudi letošnje zaobljube ne bodo ostale le želje, se je zato morebiti pametno osredotočiti na pot, in ne na cilj. Najbolj nujno je, da potem na tej poti doživimo osebno rast – od tu naprej bodo potem vse ostale zaobljube veliko lažje.
Tekst: Darjo Hrib
Več: Izpolnjevanje novoletnih zaobljub