Odkrito je spregovorila o čustvenem prenajedanju ter o temu, kako je z delom na sebi izgubila odvečne kilograme.
Jelena je prehodila dolgo in bolečo pot. Od otroštva, zaznamovanega z izgubo in družinskim nasiljem, prek bojev z anksioznostjo, prenajedanjem in neuspelim zakonom, do popolne življenjske preobrazbe.
Jelena Drobnjak Dimitrić (42) iz Beograda je bila stara komaj dvajset let, ko je njen oče nenadoma umrl, mati pa je skoraj hkrati izgubila službo. Nekaj let pozneje je brat postal nasilen in ju začel pretepati. Dve leti je zbirala pogum, da je poklicala policijo in zaščitila sebe ter mamo. O tem ni govorila z nikomer. V tišini se je borila z jezo in sramom. Sledili so panični napadi, agorafobija in odvisnost od sladkorja. O svoji izkušnji je spregovorila za portal zdravlje.kurir.rs.
Poročila se je in kmalu postala mama. Leta 2019 je sprejela očetovo smrt in si priznala, tudi da živi v slabem zakonu. Tehtnica je takrat kazala 156,2 kilograma. Takrat se je odločila, da ne bo več čakala, da se okoliščine spremenijo same, temveč bo začela spreminjati sebe.
Do očetove smrti je vse bilo v redu
»Moje življenje se je začelo lepo. Vse je imelo smisel, dokler oče ni nenadoma umrl. To je bil trenutek, ki je prekinil moje otroštvo in me pahnil v povsem novo realnost. Istočasno je mama zaradi zapiranja bank v Srbiji izgubila službo. Takrat se je začelo obdobje, ki nas je vse globoko zaznamovalo. Prvič v življenju je mama ostala brez opore. Ko starš pade, otroci pogosto nezavedno prevzamejo breme. Brat in jaz sva bila še zelo mlada, a sva poskušala nositi odgovornost, ki je nisva razumela. Danes vidim, kako ranjeni in izgubljeni smo bili vsi in kako smo se vsak po svoje trudili preživeti,« pripoveduje Jelena.
V tem kaosu je doživljala tudi nasilje s strani brata, a danes v sebi ne čuti ne jeze ne obsojanja. Razume njega in razume sebe.
»To je bila podoba nemoči, podoba medgeneracijske travme, ki jo ženske na Balkanu dobro poznamo. Tiste tihe zapovedi: ‘bodi tiho in potrpi, takšno je življenje.’ Toda moje bistvo se je temu vedno upiralo. Vedno sem čutila, da obstaja življenje, večje od bolečine, in da ‘bodi tiho in potrpi’ ni moja dediščina.«
Ko telo ne zmore več
Kasneje so se ob vstopu v zakon in letih potlačenega stresa pojavili panični napadi in agorafobija. To obdobje opisuje kot najtežje – občutek, da je breme preveliko, telo pa premajhno, da bi ga zdržalo.
»Imela pa sem eno srečo: nikoli nisem želela sprejeti strahu kot svojega konca. S strokovno pomočjo, učenjem, delom na sebi in ogromno vztrajnosti sem si počasi začela vračati življenje, korak za korakom. Prav ta izhod iz najglobljega strahu je postal temelj vsega, kar danes živim in delam.«
Jelena se je odločila, da ne bo več prepuščala svojega življenja okoliščinam, temveč bo izbrala sebe. Ločila se je, izgubila službo, vzela kredit za izobraževanje, a ni odnehala. Učila se je, delala na sebi in začela hujšati. V 18 mesecih je brez operacije izgubila 83 kilogramov. Kot prelomnico izpostavi eno terapevtsko seanso.
»Z bivšim možem sva hodila na partnersko terapijo, povsem prepričana, da z menoj ni nič narobe. Na eni od seans me je terapevtka vprašala, kako napreduje dieta. Rekla sem: ‘V redu, shujšala sem pet ali šest kilogramov, potem pa obstala.’ Nato me je vprašala nekaj, kar me je povsem razorožilo: ‘Zakaj ste obupali nad seboj?’ Takrat se je vse ustavilo. Odgovora nisem imela. In tam se je začelo moje notranje delo.«
Spoznala je, da je bila vse življenje zvesta prijateljica, dober človek, predana delavka, nikoli pa dobra do sebe. Njena teža ni bila kazen, temveč odraz odnosa do sebe, do svojega telesa in potreb.
»Začela sem pri začetku, pri otroštvu in resnicah, ki sem se jim leta izogibala. Soočenje z bolečino, favoriziranjem moškega otroka v družini, medgeneracijskimi travmami, čustveno nepismenostjo, ki je pri ženskah z Balkana še posebej globoka. Nihče nas ne uči, kaj so misli, kaj čustva, kaj prepričanja. Veliko žensk po ustvarjanju družine preklopi na avtomatski način in živi potrebe drugih, ne svojih. Kilogrami so le posledica takšnega odnosa. Posledica tega, kako so nas imeli radi – in kako smo se potem naučile ‘ljubiti’ same sebe.«
Dolga leta je imela tudi bakterijo Helicobacter pylori, kilo na želodcu in stalne bolečine – simptome, ki se pogosto pojavijo, ko ste zadnji na lastnem seznamu prioritet. Takrat je prvič razumela: dokler ne bo dobra do sebe, tudi zunaj nič ne bo dobro.
»Po enem letu čustvenega dela, brez psihologa, le z radikalno iskrenostjo do sebe, sem ob medicinski prehranski terapiji po načrtu nutricionistke začela hujšati. Tokrat ni bilo izgovorov. Vsak dan sem izbirala sebe in nisem hotela več obupati nad seboj. To me je pripeljalo do 83 kilogramov manj, a še pomembneje – do življenja, v katerem končno pripadam sebi.«
View this post on Instagram
Od osebne izkušnje do nove kariere
Jelena je vmes končala višjo medicinsko šolo in postala nutricionistka dietetičarka ter mentorica za hujšanje. Danes pomaga ženskam, da se osvobodijo prenajedanja.
»Moja osebna izkušnja je temelj mojega dela. Ko premagate nekaj, česar vas nihče ne uči – prenajedanje – in si to pot sami utrete, se rodi močna potreba, da pomagate drugim. Še danes me vodi ena misel: ne želim, da bi katera koli ženska na svetu kdaj čutila to, kar sem jaz čutila pri 156,2 kilogramih.«
Med pandemijo je odprla profil na Instagramu in ženskam pokazala, da je sprememba možna. Odločila se je za ločitev in zadnji denar vložila v izobraževanje, najprej na področju kognitivno-vedenjskega coachinga. Hitro je namreč spoznala, da je pri čustvenem prenajedanju hrana le stransko sredstvo, pravi problem pa so misli, čustva in prepričanja.
»V istem obdobju sem se ločevala in izgubila službo. Za mnoge bi bila to tragedija, jaz pa sem to videla kot znak, da prvič v življenju hodim po svoji poti. Takrat sem se odločila, da se bom resno posvetila vzrokom prenajedanja, ker brez tega ni trajnega okrevanja.«
Čustva so koren prenajedanja
Najpogostejši vzrok prenajedanja ni lakota, poudarja, temveč čustvo, ki ga ne znamo prepoznati, izraziti ali zdržati.
»Debeli ljudje zelo dobro vedo, da so debeli. S tem se zbudijo in s tem gredo spat. To je vsakodnevno trpljenje. Pogosto pa ne vedo, zakaj jedo, ko niso lačni. Prenajedanje je mehanizem preživetja, poskus, da umirimo nekaj v sebi, česar se nismo naučili čutiti. To ni lenoba ali pomanjkanje discipline, temveč poskus telesa, da nas zaščiti.«
Pri mnogih ženskah koren sega v zgodnji odnos z materjo, v način, kako so dobivale tolažbo, pozornost in čustveno regulacijo. Če se niso naučile, da je v redu čutiti, postavljati meje in reči »ne«, so se naučile čustva potiskati.
»Ko čustva nimajo kam, telo poišče najhitrejši ventil. Hrana postane toplina, ki je nismo dobile, varnost, ki je nismo začutile, mir, ki ga nismo znale zgraditi znotraj sebe. Hrana je gorivo. Podpora telesu. Ni pa nadomestilo za bližino, ljubezen ali občutke.«
Med svojo preobrazbo si je v najtežjih trenutkih ponavljala stavek: »Hrana ni čustvo.«
»S tem sem gradila nove nevronske povezave. Možgani so plastični in se lahko učijo drugače. Hrana ne zdravi ran, ne odpravlja osamljenosti in ne daje vrednosti. Tu je zato, da nahrani telo, ne da nosi breme naše preteklosti.«
Sebi izpred dvajsetih let bi danes sporočila, naj se ne boji poslušati same sebe in naj zaupa svojemu notranjemu glasu, tudi ko je najtišji.
»Rekla bi ji, naj pogumno stopa naprej. Močnejša je, kot misli. Nobena bolečina, skozi katero bo šla, ni zaman. Nekega dne bo prav ta bolečina postala kažipot ženskam, ki bodo tam, kjer je bila ona. In predvsem: nekega dne bo mama, na katero bo ponosna, in ženska, ki s svojim zgledom dokazuje, da iz najtežjih zgodb nastanejo največje moči.«
Vir: zdravlje.kurir.rs
