Alenka Štefanič Splichal: "S preobrazbo sebe lahko preobrazimo svet."

25. 10. 2016 | Vir: Jana
Deli
Alenka Štefanič Splichal: "S preobrazbo sebe lahko preobrazimo svet." (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Povezovanje, ustvarjanje zaupnosti in prenos znanja in modrosti iz roda v rod so ženskam položeni v zibelko. Danes se lahko po vse to in še več odpravimo izza domačega ognjišča tudi v svet. V ženski krog. Enega sem obiskala in gotovo ni bil zadnji.

Alenka Štefanič Splichal je reiki mojstrica in terapevtka naravnega zdravljenja, ki je pred letom začutila močno željo po tem, da se s svojim delovanjem pridruži vse bolj prisotnemu raziskovanju in razvijanju raznolikih vidikov vsega, kar je žensko. Dvajset let izkušenj iz naravnega zdravljenja in vodenja meditacij jo je izurilo, da je pri postavljanju koncepta ženskih krogov sledila svojemu srcu in intuiciji, zato v Ljubljani in na gostovanjih po drugih slovenskih mestih vodi meditativna srečanja, ki so resnično namenjena tistim, ki se jih udeležijo. Z namenom, da se v varnem, toplem prostoru povežejo s sabo, sprejmejo točno takšne, kot so, in ozavestijo vse tisto, kar jim v vsakodnevnem tempu preprečuje izpolnjeno in zadovoljno izkušnjo življenja.

Ženskih krogov se niste lotili po klasični poti. Na našem krogu sem čutila, kako močno ste usmerjeni v to, da vsaka ženska resnično v sebi razišče in vzljubi vse, kar je. Individualno in po svoji meri, mimo vseh teorij o 'ženskem' ...

Ja, veliko se zadnje čase govori o tem, kakšna je prava ženska, kaj naj izžareva, kakšna naj bo ženska energija – veliko konceptov. In s tem ne mislim tistih, ki nas jih 'učita' kozmetična in modna industrija, ampak koncepte, ki prihajajo iz različnih duhovnih šol. Ampak prava ženska – kdo je to? Je to ženska, ki si vsak dan masira dojke in dela vaje za ženske? Ki krvavi na vnaprej določen čas, ob prazni luni? Ali pa nam vse to daje še večje občutke krivde, če se to ne dogaja? Ne samo da nismo take, kot nas prikazuje modna in kozmetična industrija. Nismo niti take, kot nas učita alternativa in/ali tradicija.

Zato sem se lotila meditativnih ženskih krogov. Rada bi se oddaljila od vseh šablon in mentalnih ter tudi 'duhovnih' konceptov, kako naj bi kaj bilo. V nekem trenutku jih sicer lahko jemljemo kot idealne tipe po Webrovi definiciji, ampak zame so res le to. Raje povabim vse v občutenje sebe kot ženske, v raziskovanje same sebe – v tem jih tudi podpiram.

Po mojem opažanju stereotip cankarjanske matere vztrajno razpada, medijski trik superženske ne vzdrži realnega življenja. Ali v resnici živimo času, ko nam tudi zunanje okoliščine kažejo, da je edino resnično tisto, kar nosimo v sebi? Ali bi lahko rekli, da smo pravzaprav v zlati dobi, ko lahko končno ženske ustvarimo same sebe po svoji podobi?

Hja, čeprav superženska ni več tako zelo opevana, nam je naredila kar nekaj škode, vsaj če govorim iz svojih izkušenj. V vsem moramo še vedno biti perfektne, pa sploh ni pomembno, o čem govorimo, o otrocih, možu, službi, hiši (saj veste, podpiramo pet vogalov od štirih), cvetličnem nasadu, najlepšem profilu in številu prijateljev na FB. Mislim, da ta zlati čas šele prihaja. Po mojem se nam sploh ni treba na novo ustvarjati, samo spoznati se moramo malo bolj v globino (kaj je tisto, kar nam požene kri po žilah) in stopiti v svojo moč – nežno ali pa z ihto, na silo ali pa z nasmeškom, točno tako, kot samo me znamo.

Zelo mi je bilo všeč, da tematike prepustite ženskam, ki so tam, in z vprašanji vodite srečanje in tako spodbudite premike.

Pravzaprav glavno temo v vabilu vnaprej napovem ter jo do neke mere opišem, da nam pogovor lažje steče. Ampak sploh ne v globino, naštejem nekaj vidikov, ki bi lahko nagovarjali vsebino konkretnega ženskega kroga. Vendar pa je moja vloga res bolj ta, da spodbujam pogovor, izmenjavo mnenj. Tako se pri udeleženkah trudim vzpostaviti notranji proces, da sploh začnejo razmišljati o teh vidikih sebe, da jih začutijo in da to začutijo tudi pri drugih udeleženkah. Se pravi vse, tudi jaz, morda lahko spoznamo nov vidik sebe, se učimo sprejemanja vseh delov sebe, pa tudi sprejemanja drugih, četudi so lahko zelo različni – ali pa lahko vsaj opazimo, da ta različnost obstaja, jo zaznamo.

S čim se srečujete na ženskih krogih? Katere teme so danes pomembne za nas?

Uf, kar nekaj tem je aktualnih. Nazadnje smo se pogovarjale o ženski in moški energiji v nas ter kako ju lahkotno uravnovešati. Pred tem smo govorile o avtentičnosti ter ali smo poštene do sebe, pa o tem, kako neustrašno povedati svojo resnico. Tudi o tem, kakšne predstave imamo o svojem telesu, ali ga poslušamo in kaj mu sporočamo. Pa o tem, kako razdajamo svojo moč. Kako jo lahko nezavedno zgubljamo tudi s tem, ko se primerjamo z drugimi, ko jih ocenjujemo ali jim zamerimo in smo užaljeni ... in seveda, kako lahko spet stopimo v svojo moč in zasijemo.

Opazila sem, da je na srečanju veliko udeleženk skozi pogovor in pogled v sebe doživelo 'mini razodetja' o sebi in tudi razbremenitev. Kako se to zgodi?

Na ženskih krogih gremo v več meditacij, kjer se poskušamo popolnoma sprostiti in prisluhniti sebi in svojemu telesu. Udeleženke spodbujam, da se samo opazujejo in se poskusijo upreti želji, da bi kaj 'popravljale'. V tistem trenutku samo smo in se opazujemo. In če tudi nič ne opazimo, je prav tako okej. Saj ni nujno, da je vse takoj, lahko se pojavi zvečer, ko berem knjigo, in se mi posveti. Ko nekaj, neko misel ali besedo slišim znova in se kar nenadoma zgodi preblisk in premik. To so taki drobni koraki, nič velikega, ki pa počasi, a zagotovo peljejo naprej.

Opažam tudi, da imamo polne glave idej in zamisli o ženskem, moškem, ki morda niti niso tako resnične, kot se nam zdi. Na trenutke sem dobila občutek, da v sebi nosimo kar veliko 'naučene krame', ki nam preprečuje, da bi našle iskren stik s sabo.

Ja, veliko naših zamisli o moškem in ženskem je res naučenih, privzetih. Saj, kako pa bi bilo drugače, če že v najbolj zgodnjem izobraževalnem procesu naletimo na to moško in žensko delitev ter jo pač ponotranjimo. Redkokdo pa nas od majhnih nog spodbuja, da se povežemo s sabo in ugotovimo, kaj nam ustreza, kaj nas veseli, kdaj se nam oči zasvetijo in radostno žvižgajoč kar nenadoma vse opravimo zlahka. Pa da ne bo dileme, ne spodbujam lenarjenja, nasprotno. In zagovarjam to, da je treba stvari, ki se jih lotimo, zaključiti. Predvsem pa je res lepo, če lahko prevzamemo odgovornost zase in za svoja dejanja, besede in da, tudi misli.

Kako vi osebno doživite žensko? In moško in življenje?

Hm, težko vprašanje. Iskreno povedano, se moj pogled skozi čas spreminja. Sicer lahko omenim nekaj opisov, ampak poudarjam, da je to le ena od možnosti oziroma interpretacij. Ženskost je ritem, tok, ustvarjalnost, navdih, intuicija, senzualnost, lepota, dovzetnost, skrivnost, čarovnija, prilagodljivost, sočutje, razumevanje, širina, kompleksnost ... Moškost pa je fokus, delovanje, organizacija, dajanje, doslednost, disciplina, strategija, jasnost, enostavnost, trdnost, definicija, zaščitništvo, struktura ... In življenje? Življenje je strasten ples. Pa ne na tisti naučen ples s koraki, bolj na tiste vrste ples iz 'body awarenessa' (čuječnost do telesa, gibanja) – ko prepustimo telesu, da se giblje tako, kot mu tisti trenutek najbolj ustreza in vse skupaj vodi duša.

Dalajlama je menda v enem svojih govorov omenil, da je svet toliko zabredel, da ga lahko rešijo le ženske zahodnega sveta. S sočutjem, znanjem in osvobojenostjo, ne po pravilih družbe in sistema. Ali se ženske v Sloveniji že dovolj zavedamo, da imamo v kreiranju življenja in družbe veliko večji vpliv, kot sem na zdi?

Hm, ne vem, ali imamo velik vpliv na življenje in družbo, niti zdaj ne bi odpirala debate o etiki v smislu, ali je vplivanje na druge okej. O nečem pa sem 100-odstotno prepričana. Imamo čudovito priložnost, da spoznamo sebe, da sprejmemo sebe v celoti, da spremenimo tiste dele, ki nam morda niso všeč, da smo do sebe sočutne in se imamo rade. Da se povezujemo in si dajemo podporo. S preobrazbo sebe pa dejansko lahko preobrazimo svet. In samo tako bomo lahko s sočutjem in ljubeznijo segale navzven, v svet, ter z njim delile svoje darove.

Besedilo: Maja Grilc, članek je bil objavljen v reviji Jana