“Joj! ” je vzkliknil zdravnik, ko je videl Davidove roke. Bile so tako zatečene, da jih kljub zdravilom za mišično sprostitev ni mogel prepogniti. Po zdravnikovem mnenju se je David za las izognil operativnemu posegu, s katerim bi mu morali roki “odpreti” in sprostiti pritisk v mišicah. David si je natrgal oba bicepsa in tricepsa ter utrpel tako hudo poškodbo mišic, da so beljakovine preplavile ledvice. Desna roka je bila v tako slabem stanju, da je moral skoraj dva tedna nositi opornico. Zaradi otečenih rok ni bil sposoben voziti avtomobila, zato je bil kar nekaj časa odsoten z dela. “Torej, kako vam je to spet uspelo? ” ga je vprašal zdravnik. Davidu je bilo nerodno povedati, da je delal le “lahke” uvodne vaje. Pri sebi pa je premleval o tem, da bi moral biti močnejši in bolj osredotočen ali pa vsaj bolje poučen o dviganju uteži, saj bi ga to morda obvarovalo pred poškodbami. “Tisti treningi so bili namenjeni učenju osnov, pravilni izvedbi vaj, ne pa temu, da se fizično zlomim, ” pravi. “Žal nisem poznal svojih meja – tudi moj trener jih ni. ”
David se je na trening vrnil šele po osmih mesecih. Trener, ki bi ga skoraj uničil, je bil še vedno tam. David ga je videl in naredil točno to, kar bi v podobnem primeru naredila večina moških. Čisto nič.
Treniranje brez licence
Ta trenutek je v slovenskih fitnes klubih dejavnih nekaj sto fitnes trenerjev. Ti vsak dan vplivajo na zdravje in počutje svojih strank tako, da obremenjujejo njihov žilno-srčni, mišični in živčni sistem, zvišajo srčni utrip in pritisk, obremenijo sklepe in vezi, predpisujejo diete, napitke in dodatke.
V nasprotju z drugimi profesionalci, ki se ukvarjajo z zdravjem, vaditelji fitnesa, znani tudi kot osebni trenerji, ne potrebujejo kakšne posebne licence, izobrazbe, tečaja ali celo izkušenj. Ni jim treba poznati osnov oživljanja, merjenja srčnega utripa ali celo razlikovati med zdravo zadihanostjo in diabetičnim šokom. V bistvu jim ni treba vedeti ničesar. Da bi postali vaditelj fitnesa, je vse, kar potrebujete . . Počakajte, da boste laže razumeli postopek, bomo šli skupaj skozi celotno proceduro.
Pripravljeni?
Korak 1: Glasno in jasno recite: “Jaz sem osebni trener fitnesa. ”
Korak 2: Čestitamo – uspelo vam je! Postali ste osebni trener.
Sploh ni bilo težko, kajne. To pa zato, ker nimamo zakonov, pravil ali zahtev, ki predpisujejo znanje osebnih trenerjev. Vsak lastnik fitnesa se sam odloči, kdo je po njegovem mnenju kvalificiran za to delo in kdo ne. Razmere so še hujše pri samozvanih osebnih trenerjih, ki delajo samostojno in ne v fitnes klubu: v večini klubov zahtevajo vsaj minimalne reference za delo s svojimi strankami, samostojni trenerji pa so pogosto opremljeni s širokim nasmehom in piškavim znanjem.
Torej, če imate osebnega trenerja, razmislite o tem, da je vaše življenje morda v rokah človeka z vprašljivim znanjem. Kdor želi postati frizer, pediker ali pa borzni posrednik, mora najprej opraviti vse potrebne izpite, šele nato dobi licenco in vsa potrebna dovoljenja za delo. To pomeni, da ima morda vaša frizerka več državnih izpitov kot pa tisti, ki skrbi za vaše postoperativno zdravljenje kolenskih vezi.
Kadar se odločite za osebnega trenerja, ste v bistvu kupec – in kot kupec bodite pozorni, da vam ne podtaknejo pokvarjene robe. Velikokrat podjetja pošljejo osebo v fitness, ki je "skriti kupec" in samo preverja strokovnost trenerjev in kvaliteto usluge. Čeprav v nekaterih fitnesih od zaposlenih zahtevajo potrdila o strokovni usposobljenosti, pa zelo redki razlikujejo med pravimi certifikati in tistimi, ki jih lahko vsi kupimo po internetu.
Trenerji, ki vse skupaj vsakodnevno opazujejo, opozarjajo, da je resnično stanje veliko hujše od zgoraj opisanega. “Veliko ljudi gre mimo oglasa ‘Iščemo fitnes trenerja’ in že po enem tednu lahko opazimo vsaj enega izmed njih, kako se z blokcem v roki in oprijeto majico z napisom ‘Fitnes trener’ sprehaja po telovadnici. ” Ne bodite njihovi poskusni zajčki!
Nihče zares ne ve, koliko poškodb se zaradi napačnega treniranja zgodi v telovadnicah, saj se v večini primerov stvari uredijo hitro in po tiho. Vsi tisti, ki zaradi mačo miselnosti, da brez bolečine ni uspeha, molčijo ali celo lažejo osebnemu zdravniku, da so se poškodovali doma pri prekopavanju vrta, škodujejo sebi in bodočim “žrtvam”. Trener lahko stranko pretrenira ali celo poškoduje samo zato, da vidi, kolikšen pritisk je sposobna zdržati, nato pa še pričakuje, da bo nesrečnež sam rekel: “Nič hudega, drugič bom bolj pazil. ”
Pozabite na Nietzschejevo filozofijo, zlasti na tisto “kar ne ubije, naredi človeka močnejšega”. Na tisto, kar vas v fitnesu po ne vemo kakšnem srečnem slučaju ne bo ravno ubilo, vas bo za lep čas hospitaliziralo. Dobri trenerji to vedo, slabi se za to ne zmenijo, “pacienti” tega še nikoli niso slišali. Če se poškodujejo, pač mislijo, da brez tega ni napredka.
Oglejmo si na primer Milanov primer. Star je bil 23 let in ker se je ukvarjal z borilnimi veščinami, je želel povečati mišično maso. Fitnes klub, ki ga je izbral, je bil zelo znan in priljubljen, osebje v njem pa nadnaravno mišičasto. Eden izmed trenerjev je imel z Milanom štiriminuten razgovor o tem, kaj si od treningov želi oziroma kakšen bi rad bil videti. Nato ga je poslal na klop za potisk s prsi in trening se je začel.
“Uporabljal sem ročke s preveliko težo, zato mi je pomagal tako, da je potiskal moji roki navzgor. Ne vem točno, kako se je to zgodilo, verjetno je premočno potisnil, saj mi je potegnilo ročko iz roke. Ta mi je nato padla na obraz in mi zlomila zob, ” pravi Milan. “Vse je bilo krvavo, trener pa se ni niti opravičil. Čez nekaj dni, ko sem se s popravljenim zobom vrnil na trening, so se vsi delali, kakor da se ni nič zgodilo. ”
Napredka ni, čeprav boli
Pri 27 letih je David, vsaj oblečen, še vedno deloval postaven, visok 185 centimetrov s težo 95 kilogramov. Poglede deklet pa so pogosto pritegnila njegova široka ramena in poudarjene roke. Dobro pa se je zavedal, da je pod obleko ostalo le malo tistega, kar je bilo videti v srednji šoli, ko se je aktivno ukvarjal s športom.
Potem ko sta se z ženo odločila, da bosta med počitnicami križarila po Jadranu, se je odločil, da mora nujno izgubiti nekaj centimetrov okrog trebuha ter poudariti prsni koš. Vseeno mu je bilo, ali bo za to moral uporabiti proste uteži, naprave, navadne, krožne ali super serije – samo da bo na palubi videti privlačnejši.
Slišal je, da neki velik fitnes klub novim članom ponuja tri brezplačne treninge z osebnim trenerjem, kar se mu je zdelo imenitno. V klubu so mu dodelili nekoga, ki naj bi bil po njihovih besedah kvalificiran trener in da se dobro spozna na svoje delo. Tudi videti je bil tak, saj je imel dokaj razvite roke – to pa naj bi bil dober znak.
Na prvem srečanju je moral David izpolniti standardni vprašalnik, in sicer z vprašanji, kot sta “Kaj so vaši cilji? ” in “Ste se že kdaj aktivno ukvarjali s športom? ”. David je poudaril, da se je deset let aktivno ukvarjal z borilnimi veščinami, da pa z utežmi nima izkušenj. Njegov trener je vse skupaj na hitro preletel, nato pa natisnil fitnes program. “Videti je bil čisto navaden program – nekaj o zdravi prehrani in seznam vaj, ” pravi David. “Vse je bilo pripravljeno tako hitro, kakor da bi imeli za vse stranke pripravljen enak program vaj. ” To je bilo vse, kar sta storila prvi dan. Nobenega testiranja moči ali gibčnosti, nobene predstavitve ogrevanja, pravilne tehnike dviganja uteži . . ničesar.
Na drugem srečanju sta se posvetila trebuhu in nogam s tako vnemo, da je naslednji dan David komaj hodil. “Zaposlen sem kot zdravstveni tehnik na urgenci, zato me je to zelo motilo pri delu, saj mora potekati hitro. Vendar pa se mi je zdelo, da malo že mora boleti. ” Sledil je tretji trening: roke in prsi.
“Vadil sem potisk s prsi, potisk nad glavo in metulja, ” se spominja David. “Ne vem točno, kolikšno težo mi je naložil, spomnim pa se, da sem razmišljal o tem, da trening ne bi smel biti tako boleč. ” Trener ga je začel priganjati, zato je David bolečinam navkljub nadaljeval.
Tisto noč sta mu roki eksplodirali. Vase je zmetal ves ibuprofen, kar ga je premogla domača lekarna. Ker ni bilo bolje, je vzel neke stare tablete za sprostitev mišic. Tudi to ni zaleglo. Roki sta ga tako boleli, da ni mogel spati. Ko se je zjutraj privlekel do kopalnice, je opazil, da ima urin sumljivo rjavo barvo. Z muko se je odpeljal k zdravniku, ta pa mu je takoj imobiliziral desno roko in zategnil povoje, da bi omejil zatekanje.
“Rekel je, da so bile mišice tako natrgane, da sem uriniral beljakovine, ” pravi David. “Roki pa sta bili tako zatečeni, da sveža kri ni mogla priti do mišic, zato so te vso noč stradale. Še dobro, da tkivo ni začelo odmirati! ”
Kar nekaj dni je minilo, preden se je lahko vrnil v službo. Eden od sodelavcev, s katerim sta obiskovala isti fitnes klub, je ob pogledu na imobilizirani ud zamajal z glavo in dodal, da tu nekaj ne more biti v redu.
Minilo je več kot pol leta, preden se je David lahko vrnil na treninge. Do takrat se je zredil na skoraj 110 kilogramov. Trenerju, ki ga je tako “zmaličil”, in vodstvu kluba ni nikoli omenil, kaj se je zgodilo. “Verjetno me je bilo sram, ” pravi. “Čeprav je to zelo čudno – če grem v hotel in nisem ustrezno postrežen, se ponavadi takoj pritožim. Tu pa . . verjetno se mi je zdelo, da sem vsega kriv sam. ”
Za malo denarja malo muzike
Najbrž se strinjate, da je Davidova kalvarija prava katastrofa. Prvo, na kar bi moral biti pozoren, je bilo tisto, kar ga je sploh zvabilo v ta fitnes klub. Pazite se brezplačnih ponudb! Pri takih in podobnih promocijskih ponudbah mora vaditelj obdelati nepripravljena telesa dvakrat hitreje kot ponavadi. Celo najbolj izkušeni trenerji si kljub najboljšim namenom ne morejo, ne smejo in ponavadi niti ne upajo privoščiti česa takega. Če si želite biti močnejši in hkrati gibčnejši, inštruktor pa vam predpiše standardni program, je to tako, kot če bi tiščali kocko v okroglo odprtino.
Druga napaka je bila, da David ni opravil osnovnega testa moči in vzdržljivosti. To je bila velika napaka, zato si zapomnite osnovno pravilo: če vas ne testirajo, odkorakajte iz fitnesa. Le kako naj osebni trener oceni vašo moč, ravnotežje, gibčnost in vzdržljivost brez kakršnegakoli testa? Saj ne ve niti tega, ali sploh znate odložiti uteži na stojalo!
Tretjič, stranka sama ni sposobna oceniti stopnje svoje moči in šibkosti. Trenerji so za to, da nam pomagajo pri stvareh, o katerih kot začetniki ne vemo ničesar. Seveda pod pogojem, da so sami o teh rečeh dobro poučeni.
Zadnje, na kar moramo opozoriti, je prvi trening, na katerem je David obdelal trebuh in noge. Po dobrem treningu je normalno, da smo utrujeni, vendar pa ne tako, da ne bi mogli hoditi! Huda bolečina je znak poškodbe. Zaradi bolečin se nato izogibamo treniranju najbolj razbolenih mišic, kar vodi k temu, da te mišice niso dovolj obdelane in raztegnjene. Zaradi tega postajajo vedno krajše, kratke mišice pa so še bolj nagnjene k poškodbam. Neredko se zgodi, da se zaradi nestrokovnega vodenja mišično neravnotežje še poslabša.
Za pest tolarjev več
Seveda pa obstajajo tudi inštruktorji, ki se ponašajo z zavidljivim znanjem iz fitnesa, prehrane, anatomije in kineziologije. Vendar pa je take težko najti. Kako torej vedeti, ali je najeti trener mojster Yoda ali pa le yo-yo? Postava in izkušnje, na žalost, niso dovolj. Če menite, da vam bo tisti, ki potisne s prsi 150 kilogramov, znal najbolje pomagati, potem prisluhnite izsledkom raziskave ameriškega laboratorija UCLA. Izkazalo se je namreč, da so inštruktorji, ki so imeli pet let delovnih izkušenj, niso pa imeli diplome ali certifikata, iz znanja o fitnesu pogrnili na celotni črti, saj so dosegli zgolj 44-odstoten uspeh.
“Dolgoletne izkušnje zdravstvenem in fitnes področju, niso nujen pogoj za nastanek sposobnega profesionalnega trenerja. ”
Test v bistvu sploh ni bil težak, saj je bilo treba pravilne odgovore le obkrožiti, vprašanja pa so bila takšna: “Kolikšna je najprimernejša intenzivnost treniranja za izboljšanje srčno-žilnega sistema? ” in “Katere od naštetih vaj bi priporočili nekomu, ki okreva po srčni kapi? ” (Osnovna vprašanja torej, odgovor na katera naj bi vedel vsakdo, kdor je prebral kak izvod svetovne revije Men’s Health v kateremkoli jeziku. )
Zadovoljivo se je odrezala samo ena skupina trenerjev: tista z diplomo iz kinezilogije in s certifikatom ACSM (American College of Sports Medicine) ali NSCA (National Strenght and Conditioning Association).
Študija je torej ugotovila, da je pri osebnih trenerjih znanje pomembnejše od izkušenj. To ima smisel: če se trenerji motijo, njihovim nadrejenim pa se nihče od poškodovanih ne pritoži, potem se bo njihovo napačno, bolečino povzročajoče in potencialno nevarno početje nadaljevalo.
Ali ima vaš osebni trener zadostno znanje, je težko ugotoviti. Na voljo je nekaj deset certifikatov, na katerih je poleg inštruktorjevega imena še kopica nazivov, podpisov in pečatov, večino teh pa se lahko za nekaj tisoč tolarjev kupi po internetu.
Neverjetno sprenevedanje
Najbolj šokantno pri fitnes univerzah je to, da njihovi diplomanti brez večjih težav dobijo delo. Zakaj fitnes klubi z najemanjem takih “strokovnjakov” tvegajo izgubo strank in milijonske tožbe? Obstajata dva razloga: prvič, obupno jim primanjkuje osebja, in drugič, tako so našli zakonit način izogibanja odgovornosti.
V zadnjih 15 letih je opazna strma rast povpraševanja po osebnih trenerjih, zato fitnes klubi kar vpijejo po novih inštruktorjih. Fitnes industrija je namreč v svetovnem merilu ena izmed najhitreje rastočih. Kadar imajo trenerji ustrezno izobrazbo, je to odlično, saj pomeni, da bo več ljudi zadovoljnih in motiviranih.
Kadar ni tako, imajo klubi dober način za zavračanje odgovornosti. Najraje se skrivajo za dvema krinkama. Prva se nahaja v pogodbi, ki jo podpišete ob vpisu, pravi pa, da se stranka strinja s tem, da trenira in uporablja vse naprave na lastno odgovornost.
Povrh tega fitnesi najamejo trenerje kot pogodbene sodelavce, kar jih odreši velike ali celo vse odgovornosti. Seveda lahko poškodovana stranka toži svojega osebnega inštruktorja, vendar so možnosti denarne odškodnine, če inštruktor nima zavarovanja, zelo majhne. Ne bodite skopi in ne najemite trenerja, ki premore le kombi in kolebnico, saj vam uničenega zdravja ne bo mogel povrniti v 500 letih, četudi bi najeli najboljšo odvetniško pisarno v Sloveniji.
Nič čudnega torej ni, da je po ocenah poznavalcev vsaj polovica vadečih že imela kakšno manjšo poškodbo. Ker pa se zaradi njih nihče ni pritožil, tudi nihče ne ukrepa.
Dokler ne bomo imeli strožjih pravil o usposobljenosti osebnih trenerjev, bomo morali sami paziti na to, komu se prepuščamo na milost in nemilost. Ne zaupajte se slepo vsakomur, tako kakor tudi avtomobila ne zaupate v popravilo človeku, ki zna priviti vijak ali dva. Obiščite več fitnes klubov in si oglejte trenerje pri delu. Če boste opazili takega, ki je do svojih strank pozoren, spodbujajoč in prizadeven, potem ste morda našli pravega. Stopite do njega in se pozanimajte o njegovih izkušnjah in certifikatih.
Preden stopite do trenerja, bi bilo dobro, da pri njegovih stalnih strankah poizveste, kakšno je njihovo mnenje. Ne nasedajte odgovorom, kot sta “Je zelo prijazen” ali “Je v redu fant”. Trenerji so v bistvu trgovci. Ste kdaj srečali trgovca, ki se je pred vami vedel kot največji tepec? (V redu, prav imate, tudi takšni modeli se najdejo. ) Vprašanja, ki nas najbolj zanimajo, pa so: “Ste zadovoljni s svojim napredkom? Vam trener redno predpisuje nove, inovativne vadbene načrte? Vas uči pravilnega izvajanja vaj ali pa le stoji zraven in šteje ponovitve? ”
Ko boste nekoč našli trenerja, ob katerem vam bo zaigralo srce, naredite še zadnji korak, preden mu dokončno padete v objem: dvignite telefon in pokličite še katero od njegovih prejšnjih strank – preverite, kako je z njihovim zdravjem in ali so še v enem kosu.
Peter Kapele
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?