Ves napor zaman?

Vstopim v fitnes in čez uro ali dve odidem. Čez dva dni vajo ponovim. Teden za tednom, mesec za mesecem …

Pred šestimi leti sem na

neki zabavi srečal starejšega gospoda, ki bi mu prisodil 60 let. Pokazal mi je revijo, na naslovnici katere je bil moški z izklesanimi mišicami in z ročno utežjo v vsaki roki. ”Tole in pa tole, ” je kazal na svoje stisnjene pesti, ki jih je dvigal kot pri upogibu bicepsa, ”je kot droga! Kot kokain. Ko to delaš, dobiš občutek moči, toda sčasoma ta občutek izgine. Na neki točki se ustaviš. Ne moreš kar tako v nedogled. ”

”In kaj naj človek potem naredi? ” sem mu vrgel kost in upal, da jo bo zagrabil. Kljub letom je bil vitek in očitno dobrega zdravja. Ko bom imel šest križev na grbi, se ne bom branil takega telesa.

”Jem avokado, ” je mirno odvrnil. ”Uživam lahko hrano. Delam. Živim. ” Prikimal sem, saj k povedanemu ni bilo kaj dodati.

Možakar je odraščal v drugačnih časih. Takrat so merili moža po tem, koliko ur je prebil v delavskih brigadah, koliko kilometrov cest, železnic in mostov je zgradil in kolikokrat je lahko zapel Internacionalo, preden ga je izdala sapa. Da- nes, v postsocialističnem času, v tako imenovani dobi ”zdravega življenja”, je pač modno, da človek kolikor toliko redno obiskuje telovadnice ali pa se vsaj pretvarja, da to počne. Lepe ženske na splošno nočejo imeti nič s pojmi, kot so fitnes, vadba ali kaj podob- nega, toda vsak normalno grajen moški, ki zavestno izjavi, da ne bo šel vsaj nekajkrat na mesec v fitnes, se v tistem trenutku zapiše celibatu. Še več, ljudje bodo mislili, da ni pri pravi. Ali še hu je, da si še ni postavil prioritet, kakor zahteva družba.

Starega moža in njegovih besed se večkrat spomnim, najpogosteje takrat, ko med naporno vadbo v fitnesu počivam na klopi. In njegovo čenčanje, ki sem ga imel za rezultat vdanosti v starost in usodo, počasi začenja dobivati smisel. Ne morem pozabiti njegovih besed, kar me je začelo vznemirjati.

Stari mož je dal jasno vedeti, da je fitnes zanj le neka mladostniška poraba odvečnega časa, ki bi ga moral odrasel moški prerasti. Ta misel me navdaja z rahlim občutkom sramote vsakič, ko prestopim prag telovadnice. Večkrat dobim občutek, da se zopet preganjam zaradi otroških idealov. Ko dvigujem uteži, določam svoj optimalni srčni utrip, ali ko čakam na 35-letno mamico, da mi odstopi mesto na napravi za tek, se počutim kot pravi tepec.

Ko sem bil najstnik,

je bila udeležba na treningih nekaj svetega. Takrat sem fitnes uporabljal predvsem za to, da sem si oblikoval telo, s katerim sem potem lovil punce. Kmalu pa je postalo neke vrste religija, ki je zahtevala pozornost, preračunavanje in bolečino. Moja beležka, v katero sem s tresočo in od ročk oguljeno roko skrbno beležil vaje, serije, ponovitve in drugo fitnes birokracijo, se mi takrat ni zdela nekaj popolnoma odvečnega in idiotskega. Pod blazino so se skrivale revije, v katerih so bili članki z naslovi ”Povečajte si biceps”, ”Napihnite prsi” in podobno. Moj oče je gradil ceste bratstva in enotnosti, jaz pa sem si gradil telo.

Tiho, a močno se mi pojavlja misel, da je v mojem zadrževanju v telovadnici nekaj zelo narcisoidnega in nezrelega. Zavestno se podvržem dolgemu in napornemu utrujanju telesa, kot rezultat pa ne morem ničesar pokazati. In pojavi se vprašanje, ali je to sploh še vredno.

Starejši ko sem, več sekund namenjam premisleku o tej ironiji. Preždim uro v telovadnici in iz nje pridem nekje med zbit in uničen, ne da bi izboljšal svoje telo ali dosegel kak cilj. To sem naredil približno 500-krat, preden sem spoznal tistega starejšega moškega. Če bi ta čas in trud namenil prenašanju opek, bi imel na vrtu že najmanj Keopsovo piramido. Namesto tega imam račune za obiske v fitnesih v skupni vrednosti čez 600. 000 jurjev in morda kakega pol kilograma mišic več kot pred nekaj leti.

Trdo garanje

brez plačila je postavka, ki bi se ji vsi ljudje, ki jih v življenju cenim, na daleč izognili. Recimo moj oče. Prej se bo slovenska ekonomija pobrala iz propada, kot bo on stopil v fitnes in odsedel kako uro na treh ali štirih napravah. ”Od tega ni denarja, ” bi verjetno rekel in imel še kako prav. Pa četudi greš kopat jarke, vsaj kak tolar ti pade v žep, namučiš se pa tako ali tako enako.

Smešno, a prav tako – vsaj kolikor vem – ne obstaja fotografija Josipa Broza Tita, da bi z brisačo okoli vratu ves preznojen prišel iz telovadnice. On je delal vse kaj drugega, usmerjal svojo energijo drugam, v druge reči. To se je sicer res poznalo na njegovem pasu, toda Tito je bil kljub temu premočna osebnost, da bi ga to potrlo ali kakorkoli upočasnilo. To so vedeli vsi okoli njega. Zgodovina je polna takih ljudi: Churchill, Hruščov …

To je osebnost, ki se je ne da narediti v fitnesu. Toda poskusiti ni greh. Oklepam se prepričanja, da moj z žilami prepreženi biceps daje ženskam vedeti, da se tu skrivata moč in vzdržljivost, da moj ozki pas in napeta zadnjica dajeta okolici vtis telesno dobro pripravljenega bojevnika. Še vedno obdelujem uteži, da pozneje laže dobim v roke in obdelam tudi kako žensko. Treniram, da se bolje pokažem na ženskem radarju.

Leta in leta

sem predvideval, da moje fitnesiranje nista stran vržen čas in denar. Danes na primer vemo, da redno obiskovanje telovadnice zmanjšuje možnosti za srčno kap, kožnega raka, senilnost, kožne gube, depresijo, krhanje kosti, slab sloves v družbi in še tisoč drugih nadlog. To je vse res. Poleg tega pa še subjektivni razlogi, kot so ”počutim se bolje”, ”jasneje lahko mislim” in ”lahko si privoščim več”, dajo dvigovanju uteži dodatne točke. A še vedno imam močne sume, da v telovadnici ždim zaradi enega samega osnovnega razloga: ker se nisem naučil živeti.

Ko sem svojega očeta vprašal, kako je ohranil idealno telo pri svojih letih, sem vedno dobil isti odgovor: ”Ko so mi hlače postale pretesne, sem začel jesti manj. ” Jaz tega ne zmorem. Človek je dosegel nekaj, česar jaz še nisem: instinktivni samonadzor. Opustil je ”udarno in agresivno” politiko, v katero jaz še vedno verja- mem, in je raje pustil nezavednemu ”aikidu” svoje zdrave pameti, da je uravnaval določene izzive v njegovem življenju. Čeprav sem močno upal, da bom v tem odkril kako veliko skrivnost, danes vem, da tega preprosto ni. In to me je močno prestrašilo.

Stari mož z zabave je primerjal fitnes s kokainom. Jaz ga smatram raje kot penicilin, položen naravnost na mojo vneto rano. Moje vaje v telovadnici so pokora, ki si jo nalagam, ker se hočem pozdraviti, da popravim kako poškodbo, ki sem si jo zadal pod krinko rekreacije ali ker hočem spraviti trebuh nazaj v hlače, tako da mi pulover ne bo konstantno udarjal ob tla. Pri tem se počutim, kot da bi podpisoval čeke z neznansko velikimi vsotami. Mislim, da ni ravno naključje, da se odstotek čezmerno debelih ljudi, stopnja potrošnje hrane in pa članarine ter vstopnine v raznih fitnesih vsi hkrati povečujejo v astronomske višine. Koncept ”dobro jej danes, hujšaj jutri” se pač prav prijetno sliši.

Spet sem

na napravi za tek, eden od 30-ih ljudi, ki so ta večer v telovadnici. Moje noge znova proizvajajo dovolj toplote, da bi ogrele srednje veliko vas. Denar, ki smo ga vsi skupaj zmetali za teh nekaj ur, pa bi jo še nahranile. Uteži bom začel dvigovati čez natanko štiri minute. O tem sem premišljal ves dan: najprej pridejo na vrsto najtežje vaje. Danes bom morda že dvignil 50 kilogramov dvanajstkrat zapored. Čez teden dni bom morda dodal še eno ploščo, se pravi skupaj že 55 kilogramov. Šele zdaj vem, koliko mi vse to pomeni.

Gregor Leskovšek