Večina se strinja, da so bili včasih ljudje bolj zdravi. Argumenti so znani, manj je bilo sedečega dela, manj je bilo predelane hrane, manj je bilo stresa, ljudje so imeli več telesne aktivnosti. Kaj pa danes?
Skoraj vsakdo ima kakšno črno piko v svoji kartoteki: povečan holesterol, trigliceridi ali pa mu je rentgen, CT ali MR odkril kakšno obrabo ali lezijo. Res je, ljudje smo postali veliko bolj bolni že samo s prihodom moderne diagnostike. Prej je namreč veljalo, da si zdrav, dokler te kaj ne boli ali ti kaj manjka.
Torej, če zanemarimo spremembo zaradi splošnega življenjskega stila, smo ljudje na praktično enakem, le bolj se zavedamo svojih težav zaradi več informacij, ki nam jih moderna diagnostična sredstva servirajo. Se zato počutimo tudi bolj bolne? Če kdo se, se po nepotrebnem. Navsezadnje ima diagnostika predvsem informativni značaj.
Zelo podobno je pri treningu. Z zadosti znanja o anatomiji in biomehaniki se da že z zelo malimi odkloni od optimalne izvedbe nekega enostavnega in elementarnega giba slutiti na neko težavico. Ta težavica je običajno nesorazmerje med nekaterimi mišicami. Seveda pa mora to kdo pri vašem treningu opaziti in vam to znati še interpretirati. Za to pa je potrebnega kar nekaj znanja.
Vendar s tem ne mislim na neskončno patetične debate raznih fitnes entuziastov, ki polemizirajo, ali je skleca bolj pravilna, če so prsti obrnjeni navzven ali bolj navznoter. Govorim o takšnih zelo 'nežnih' nesorazmerjih, kot so obračanje stopala nekoliko na ven, malenkostno rotiranje medenice na eno stran, rotiranje ramena naprej itd ...
Če ima nekdo dovolj informacij, bo v vašem sicer na videz zdravem telesu hitro odkril razvijajočo se okvaro, ki je najverjetneje posledica sedenja ali enostranskega giba, čeprav je vi niste niti začutili. Na podlagi tega pa postane trening čisto nekaj drugega. Trening dobi globlji namen in je v prvi vrsti namenjen vašemu zdravju in saniranju okvare. Ker pa je takšen trening tudi naporen, se bo zgodilo tisto, kar se pač mora, in posledica bo poleg vsega tudi hujšanje.
Tako približno razmišljam jaz.
Rezultat tega pa je SOS-vadba, ki sem jo na podlagi tega razvil. V majhni skupinici je maksimalno šest ljudi, trening pa je prilagojen vsakemu posebej. Torej, če me vprašate, katero vadbo priporočam, ker že dolgo časa niste nič 'migali', vam zagotovo priporočam SOS-vadbo, ker sem prepričan, da je to ta trenutek najboljša možna ponudba.
Mito Šinkovec, osebni in kondicijski trener; www.mito.si