Bolniki z rakom, povezani v krovno organizacijo Onkonet, opozarjajo, da invalidske pokojnine in delna nadomestila v povprečju ne omogočajo dostojnega življenja, ampak životarjenje.

Zgodba bivše rakave bolnice

Ravno ko bi se morala s porodniškega dopusta vrniti na delo, je zbolela za rakom. Zdravniki so ji povedali, da je hudo in da ima le deset odstotkov  možnosti, da bo bolezen obvladana, da bo preživela. Preplavila sta jo skrb za zdravje in življenje, a že v naslednjem koraku stotero vprašanj, kako bo s skrbjo in vzgojo otroka, bo družina še lahko redno plačevala stanovanjsko posojilo, bo njihova eksistenca ogrožena?

Brez odgovorov, a s pogumom in voljo se je osredotočila na dolgotrajno zdravljenje in naporno rehabilitacijo. In gospe je uspelo. Tri leta in pol po postavljeni diagnozi je bila bolezen obvladana. Napočil je dolgo pričakovani trenutek, ko se bo lahko vrnila v življenje, ki ga je živela pred boleznijo. Možnost vrnitve na delovno mesto je bila zanjo izjemno pomembna, saj je prav za bolnike z rakom vrnitev na delo, ki ga zmorejo, znak, da se življenje počasi vrača na stare tirnice, da je bilo zdravljenje uspešno in da se lahko veselijo slehernega trenutka in prihodnosti.

A gospo (ime je znano uredništvu) so na delovnem mestu čakali novi izzivi, ki jih ni pričakovala. Invalidska komisija ZPIZ je presodila, da je bolezen pustila takšne posledice, da se lahko v službo vrne le za polovični delovni čas, za preostalo polovico pa prejema delno nadomestilo za invalidnost, ki v njenem primeru znaša borih 210 evrov. Odtlej je minilo že dobrih 13 let, a odmera njenega delnega nadomestila se realno ne spreminja. Še bolj jo je razočaral odnos delodajalca, ki ob njeni vrnitvi v kolektiv preprosto ni vedel, kaj naj z njo počne.

»Počutila sem se kot neki nebodigatreba,« pripoveduje nekdanja bolnica z rakom. Sprva posledično ni dobila nikakršnih delovnih nalog in zadolžitev, pozneje se je to sicer spremenilo, a v vseh teh letih je delodajalec ni napotil na nobeno izobraževanje, v preteklosti nikoli ni bila deležna nagrajevanja, čeprav je bila v polovičnem delovnem času nadpovprečno produktivna in predana delu. Nadur, ki jih je občasno zahteval delovni proces in jih je opravila, ji delodajalec ni smel izplačati, saj je bila »polovično invalidsko upokojena«. Šele v zadnjih letih je delovno okolje zaradi objektivnih okoliščin zanjo bolj prijazno in čuti, da lahko na tem delovnem mestu izkoristi svoje potenciale.

Namesto življenja životarjenje

Še na mnogo slabšem so ljudje, ki so zaradi raka trajno in v celoti nezmožni za delo. Po končanem zdravljenju so napoteni na invalidsko komisijo, ki presoja, ali in v kolikšnem obsegu se lahko posameznik vrne na delo. Postopki se vlečejo,  saj dokumentacija morda ni popolna ali pa ZPIZ ugotovi, da zdravljenje ni končano in posameznika ponovno pošlje na 'bolniško'.

Če invalidska komisija ugotovi, da človek zaradi posledic bolezni nikoli več ne bo mogel delati, se začne postopek invalidske upokojitve. Tu pa se začne nova kalvarija, saj so invalidske pokojnine v povprečju še 200 evrov nižje od že tako nizkih povprečnih  tarostnih pokojnin in znašajo v povprečju manj kot 550 evrov. Ta znesek pa se po vseh kriterijih uvršča pod dohodkovni prag revščine in v socialni državi zavarovancu, ki se zaradi posledic bolezni ne more več preživljati sam, ne omogoča dostojnega preživetja.

»Socialna varnost je v procesu zdravljenja in rehabilitacije ključnega pomena, da se lahko bolnik res celostno posveti čim hitrejšemu okrevanju. Če je socialna varnost med  bolniškim dopustom ustrezno urejena, pa je precej drugače, ko se zdravljenje zaključuje, saj se bolniki ob vrnitvi na delo soočajo z omejitvami, skrajšanim delovnim časom, nemalokrat pa zaradi posledic bolezni dela več ne morejo opravljati in se morajo delno ali v celoti invalidsko upokojiti,« je pojasnila predsednica Združenja Onkonet in izvršna direktorica Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L. Kristina Modic.

Bolniška ugodnejša od invalidske pokojnine

Medtem ko število invalidskih upokojitev, ki prinašajo mizerne pokojnine, iz leta v leto upada, pa že od leta 2015 pospešeno naraščajo dolgotrajni bolniški staleži, ki so za zdravstveno blagajno veliko breme. Novembra 2018 je bilo na bolniškem staležu, daljšem od enega leta, že 8.322 zavarovancev, daljšem od petih let 200 zavarovancev, najdaljši bolniški stalež ta hip pa traja neprekinjeno že več kot 11 let.

»Bolniški stalež, zlasti dolgotrajni, je veliko breme najprej za same zaposlene pa tudi za njihove delodajalce, izvajalce zdravstvenih storitev, nosilce socialnih zavarovanj kot tudi za družbo v celoti. Na eni strani bi morali kot družba bolj učinkovito in v večji meri izvajati preventivne in promocijske ukrepe za ohranjanje zdravja prebivalcev, posebej tudi za varno in zdravo delovno okolje, ter krepiti odgovornost posameznika za lastno zdravje. Po drugi strani pa bi morali tudi zagotoviti sistemske rešitve, ki bodo po vzoru najrazvitejših evropskih držav zagotavljale bolnim ali poškodovanim delavcem hitro okrevanje in vrnitev na delovno mesto, v primeru zmanjšane delovne zmožnosti pa učinkovito prekvalifikacijo in prezaposlitev delavca ter učinkovitejšo poklicno rehabilitacijo,« je poudaril Marjan Sušelj, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Delo je del rehabilitacije

Zdravniki bolnikom svetujejo, da se na delo vrnejo čim prej oziroma takoj, ko zmorejo, saj dlje ko so odsotni z dela, težje se vključijo nazaj v delo in kolektiv. Vračanje na delo je lahko krajše od osmih, celo od štirih ur, če lahko bolnik dela le dve uri na dan, naj se na delo vrne za dve uri dnevno, opozarja prof. dr. Metoda Dodič – Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana, in dodaja: »Seveda je pri tem treba upoštevati pacientove želje, stopnjo prizadetosti in interesov. Vsekakor je treba bolniku predstaviti različne možnosti, prednosti in tudi seveda slabosti hitrega vračanja. Bojim pa se, da številni bolniki delo vnaprej jemljejo kot nekaj, kar škodljivo vpliva nanje.«

Družinska zdravnica prim. dr. Nena Kopčavar Guček pa je opisala svoje izkušnje z nekaterimi delodajalci, ki pokličejo v njeno ambulanto in povprašujejo, kako je z bolniškim dopustom njihovega zaposlenega, saj včasih tudi ti pogovori pokažejo, kakšni odnosi vladajo v nekem kolektivu: »Če se človek ne počuti dobro na delovnem mestu in v kolektivu, se bo upiral vrnitvi v službo. Pri vrnitvi na delovno mesto se prepleta več dejavnikov, kot so bolnikovo zdravstveno stanje, zahtevnost delovnega mesta, predhodni odnosi v kolektivu, motivacija za delo in podobno. Mladi bolniki, ki zbolijo za rakom, si zelo želijo nazaj na delo in jih je strah opredelitve, da bi postali invalidi in bili v življenju omejeni.«