Ker je tako pomembno, da zdravljenje poteka čim bolj gladko, so v okviru Europe Donne razvili program Roza, ki z različnimi strokovnimi, izkustvenimi in osebnimi neformalnimi programi podpore skrbi za psihosocialno opolnomočenje in zdravo aktivacijo žensk z rakom na dojkah in rodilih, vključuje pa tudi svojce in bližnje, saj so nemalokrat prav ti stebri, ki trdno stojijo ob bolnici tudi, ko je zanjo pretežko.

Pomembna je mreža podpore

»Ko bolnica izve za bolezen, mora ob intenzivnem čustvenem doživljanju v kratkem času sprejeti pomembne odločitve o zdravljenju. V tem času so zelo pomembne informacije, najpomembnejše so tiste, ki jih dobi v komunikaciji z zdravstvenim osebjem,« razlaga mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel, psihologinja z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana, ki dodaja, da je za bolnico pomemben del čustvena podpora najbližjih.

»Mreža podpore je ključna za fizično in čustveno blagostanje bolnika z rakom. Bližnji so tisti, ki upajo, tudi takrat, ko bolnica sama težko najde oprijemališče za upanje. Pri čemer pa je pretiran in nepristen optimizem lahko zelo moteč. Velikokrat bolnik potrebuje samo navzočnost nekoga in tiho razumevanje,« razlaga mag. Škufca Smrdel, ki dodaja, »da v različnih obdobjih bolezni bolnica potrebuje tudi praktično pomoč – npr. pomoč pri gospodinjstvu, prevozu na zdravljenja, skrbi za otroke; velikokrat ji jo zagotavljajo partner, odrasli otroci, starši. Kadar ni družinskih članov ali pa zaradi različnih razlogov ne morejo prevzeti te vloge, jo prevzamejo tesni prijatelji, sodelavci, sosedje.«

Normalno je, da so v šoku tudi svojci

»Ob omembi diagnoze je povsem normalno, da so tudi svojci v šoku,« pravi Barbara Sarić, bakalavrea psihoterapevtske znanosti, spec. psihoanalize, ki pa dodaja, da se je ob tem treba zbrati: »Ob bolniku, če ga dobro poznamo, vemo, kaj običajno potrebuje v težkih trenutkih, kaj je torej zanj najboljša podpora. Bodimo pristni, na voljo dajmo svoj kakovostni čas. Presenetimo ga s čim lepim, s čim, kar ima rad. Hkrati ostanimo pristni, ne pocukrani. Bolni ljudje ne marajo in ne potrebujejo pomilovanja. Prav tako ne osebe, ki te še dodatno bremeni in spravlja v stres. Kot bolnik potrebuješ pristno podporo, ki pa se ne skriva v količini, temveč kakovosti druženj. Morda bo en marmorni kolač naredil veliko več veselja kot prekomerni telefonski pogovori,« spodbuja k pristnemu in sočutnemu odnosu do bolnika sogovornica.

Podporne skupine so lahko odlična opora

A včasih vseeno ne dobimo podpore, ki jo potrebujemo, ali kot pravi mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel: »Velikokrat bolnice doživljajo, da jih najbolje razume nekdo, ki ima podobno izkušnjo bolezni. Številne potrebe po informacijah ter po čustveni in socialni podpori bolnice uresničujejo v odnosih z drugimi bolnicami, bodisi neformalno bodisi organizirano prek društev bolnikov.«

Prav zato so bolnicam lahko v veliko oporo podporne skupine bolnic, ki so prek društva Europa Donna res močne in dejavne. Morda se bolniki sprva lažje pridružijo skupini, kot da bi poiskali tudi individualno pomoč, čeprav bi si z njo prav tako lahko izdatno pomagali ob doživljanju bolezni. Rak namreč ni lahka diagnoza in povsem normalno je, da nas ob njej prevzemajo najrazličnejša čustva.

Vsi se bojimo osamljenosti, zapuščenosti

»Vsi ljudje se v osnovi bojimo osamljenosti, zapuščenosti. Kadar imamo občutek, da smo drugačni, zaznamovani, se običajno ta strah še bolj izrazi. Čustvena podpora je pravzaprav največ, kar lahko damo sočloveku. Občutek, da nisi sam, da je nekdo ob tebi, ki ti poda roko, te objame, ti da vedeti, da verjame vate, ti pomaga, da v težkih trenutkih verjameš vase in se usmeriš k iskanju rešitve,« razlaga, zakaj je tako pomembna čustvena opora, Barbara Sarić, ki pojasni, da sicer res običajno dobimo čustveno podporo v krogu najbližjih, ni pa nujno.

»Včasih pride na pot oseba, ki jo bežno poznamo ali pa jo spoznamo celo prek bolezni, in postane takrat cel naš svet. Običajno nas v življenju družijo podobne življenjske okoliščine in interesi. Lahko si pomagamo tudi s profesionalno pomočjo, npr. v okviru psihoterapije. Bolj kot to, kako naj bo videti, je pomembno, da nam ustreza, kajti nekdo potrebuje biti le slišan, drugi podporo doživlja skozi objem, tretji se bo zaprl vase, ne bo govoril o bolezni, a potrebuje bližino … «, dodaja Sarićeva.

Zakaj ob raku zdravljenje s psihoterapijo?

Psihoterapija ali katerakoli druga duševna pomoč je še vedno tabu. Ljudje se še vedno bojijo stigme, da bi veljali za 'nore', če se odločijo za drugačno pomoč, ne samo za zdravljenje telesnih simptomov, ampak naše glave (misli) in srca (čutenje), drugega dela telesa. Pa vendar v tujini skupaj z zdravljenjem 'telesa' zdravijo tudi 'dušo'. »Podpora tretje osebe, ki ni direktno čustveno vpletena, je vedno dobrodošla. Psihoterapevt je tisti, ki nas vedno sliši. Svoje breme lahko odložimo pri njem in gremo lažji nazaj v svet. Tam je varen prostor, kjer lahko povemo prav vse, brez cenzure, tudi še tisto, kar nas skrbi in bližnjemu ne moremo povedati, da ga morda ne bi preveč obremenili,« pojasnjuje Barbara Sarić.

Na Onkološkem inštitutu so prav zato, da bi bolniki lažje kljubovali bolezni in se hitreje spopadali s stiskami, na voljo brezplačni pogovori pri kliničnem psihologu. »Bolniki lahko  poiščejo pomoč na vseh stopnjah zdravljenja in rehabilitacije, večkrat pa se ob stiskah, vezanih na spoprijemanje z rakom v družini, v obravnavo vključujejo tudi bolnikovi svojci,« razloži Andreja Škufca Smrdel, ki doda, da se na pogovor pri kliničnem psihologu bolniki lahko naročijo z napotnico osebnega zdravnika ali zdravnika onkologa.

»Ob spoprijemanju z diagnozo in med potekom zdravljenja je večina obravnav individualnih, zajemajo krizne intervencije, kliničnopsihološko svetovanje, kognitivno vedenjsko psihoterapijo. Predvsem med zdravljenjem poskušamo termine usklajevati s siceršnjimi prihodi na Onkološki inštitut,« doda psihologinja z oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana, ki pravi, da se poleg individualne psihoterapevtske obravnave bolniki lahko vključijo tudi v skupinsko obravnavo; že več let namreč potekajo na oddelku psihoterapevtske skupine po kognitivno-vedenjski terapiji za bolnike po zaključenem specifičnem onkološkem zdravljenju, redno tečejo suportivne psihoterapevtske skupine, od letos tudi posebej za bolnike, ki se spoprijemajo z metastatsko boleznijo.

Kdaj se lahko vključite v program Roza?

Naj ste pravkar izvedeli za diagnozo ali pa ste raka že preboleli, ne čakajte predolgo. Obdobje od enega do pet let od diagnoze je izredno pomembno za vzdrževanje dobrega psihičnega zdravja, ki je mnogokrat spregledano, potrebe bolnic pa so velike, saj je rak šok tako za telo kot za psiho in lahko pusti dolgotrajne posledice.

»Ljudje se radi poistovetimo. Ko skozi bolečino in izkušnje drugih ugotovimo, da nismo sami in da so ljudje doživeli različne zgodbe uspeha, dobimo pogum za pot naprej. Počutimo se 'lažji', saj je tam nekdo, ki nas zagotovo razume. Prek tujih izkušenj pridobimo marsikatero koristno informacijo in podporo, ki jo lahko uporabimo pri sebi precej hitreje, kot da bi se morali sami dokopati do tega,« spodbuja Barbara Sarić.

S programom vam zagotavljajo dolgoročno, kontinuirano motivacijo in spodbujanje, da začnete in vztrajate pri ohranjanju dobre telesne kondicije, se informirate o zdravi prehrani in prehranskih dodatkih, se držite samooskrbe doma (zdravljenja po navodilih zdravnika) ter učinkovito spremenite življenjski slog, ki spodbuja zdravje.