S kakšnimi pričakovanji in opredelitvami glede samodiagnosticiranja ste pristopili k sodelovanju pri ustvarjanju aplikacije Moja Diagnoza? Kot predstavnik stroke ste verjetno imeli svoj pogled na ta specifični segment digitalnega razvoja?

Boris Krajačič, dr. med.: Glavni moto pri ustvarjanju aplikacije je bil narediti nekaj, kar bo v prvi vrsti koristno in uporabno. Iskreno povedano, se na začetku nismo obremenjevali, ali bo to, s čimer se ukvarjamo, imelo res digitalno noto, bo 'moderno' ali ne. Dejstvo je, da ljudje živimo v skladu s časom in okoljem, v katerem bivamo, in tako tudi razmišljamo in delujemo. Zato je tudi aplikacija Moja Diagnoza nastala takšna, kot je, v trendu, hkrati koristna in uporabna.

Kako sicer slovenska medicinska stroka gleda na samodiagnozo, ki jo ljudje v današnjem času bolj ali manj uspešno opravimo na internetu?

Boris Krajačič, dr. med.: Pogledi kolegov so lahko različni, a edini smo si zagotovo v tem, da je napačna informacija slabša od ne-informacije. In v današnji poplavi informacij, ki so dosegljive vsakomur, ni lahko izbrati pravo. Zato je ključno, da izbiramo strokovno preverjene vsebine, ki pa jih je že treba znati poiskati. Moja Diagnoza je v vseh svojih elementih strokovno preverjena aplikacija. Sam pa razvoj in koristnost samodiagnostike oz. tovrstnih zdravstvenih m-aplikacij vidim predvsem v smeri spodbujanja skrbi za ohranjanje zdravja, okrepitvi zavedanja, da gre za največjo vrednoto tako posameznika kot družbe kot celote. Uporaba preverjenih informacij v aplikaciji nas po eni strani vodi do večje splošne razgledanosti na področju delovanja telesa, hkrati pa znamo bolje opazovati in ubesediti simptome, ki se pojavijo.

Katere težave samodejnega iskanja diagnoz ste želeli rešiti z aplikacijo Moja Diagnoza?

Boris Krajačič, dr. med.: V prvi vrsti je bil naš namen uporabniku ponuditi verodostojne, strokovno preverjene informacije, kar jih že sam medicinski priročnik. Hkrati na enem mestu smo ob strokovni literaturi želeli omogočiti samooceno resnosti težav prek algoritmov s preglednicami simptomov in ne nazadnje – možnost neposrednega kontakta z zdravnikom. Aplikacijo smo razvili kot pomoč uporabniku/bolniku, da bo imel več znanja in informacij in predvsem za njegov prodornejši in produktivnejši stik z zdravniki in  zdravstvenim osebjem. Menimo, da se bo uporabnik z aplikacijo Moja Diagnoza lažje odločal o potrebnosti obiska ali pravilneje izbral ustrezno strokovno pomoč, izbral pravega zdravnika.

Kje vidite ključne prednosti in morebitne točke razvoja te aplikacije, da bo lahko v prihodnosti ponujala še več? 

Boris Krajačič, dr. med.: Moja Diagnoza je izključna komunikacija med medicinsko stroko in uporabnikom, ni vključenih nobenih laičnih forumov. Osnovna ideja je bila, kako razbremeniti v prvi vrsti primarno raven z nepotrebnimi obiski in hkrati z opolnomočenjem uporabnika, bolnika in vplivati na kakovost obravnave v ambulanti, predvsem v smislu pridobitve dragocenega časa. Preglednice z 48 najpogostejšimi simptomi uporabnika vodijo skozi vrsto vprašanj o simptomih v vrstnem redu, ki nakazuje možne vzroke in najustreznejše ukrepe. Pot samodiagnosticiranja omogoča uporabniku, da bo njegov dialog z zdravnikom potekal lažje in hitreje. Ob tem je pa uporabnikom na voljo vpogled tudi v celotno enciklopedijo, ki ima v knjižni izdaji skoraj štiri kilograme. 

Ali menite, da se bo v prihodnosti z razvojem algoritmov za samodiagnosticiranje spremenila vloga zdravnikov? Bodo zdravniki lahko več časa posvečali dejanskemu zdravljenju?

Boris Krajačič, dr. med.: Današnji hiter razvoj prinaša vsakodnevno nova spoznanja in algoritmi so v tej obilici informacij za uspešno klinično prakso nepogrešljivi. Umetna inteligenca je v medicini še pred velikimi izzivi, vendar neizogiben proces, ki bo potekal postopoma. Znano je, da je novembra lani robot na Kitajskem presegel potrebno število točk za državni izpit, pridobil je zdravniško licenco. Izjemno uporaben se je izkazal pri vprašanjih, za katera sta bila potrebna pomnjenje in uporabo informacij, nasprotno pa ni pokazal presežkov pri neposrednih odgovorih na pacientove probleme. Na Japonskem npr. vse pogosteje vključujejo robota kot pomočnika v domovih starejših občanov. Tehnološka podpora robota in umetne inteligence je sicer lahko zelo uporabna pri hitrejši oceni simptomov in pripravi uporabnih sugestij zdravniku. Dodajanje informacij in vedenja bo povečalo hitrost in tudi pravilnost odločanja, ne bo pa nikdar
povsem nadomestilo človeške bližine in topline. Skratka, podpora da, nadomestilo ne.

Ali obstaja kakšno pravilo, koliko simptomov moramo poznati, da se lahko postavi diagnoza?

Boris Krajačič, dr. med.: Pravila ni, seveda pa več kot poznamo simptomov neke bolezni, hitreje in zanesljiveje postavimo diagnozo. Ni bistvo aplikacije, da si postavljamo diagnozo v pravem smislu. To je in mora ostati domena stroke, zdravnika. Zato tudi izraz samodiagnoza, ki je laičen in pomeni predvsem lažjo pot do diagnoze. Zelo pomembno je, da se zna pacient opazovati, da zna opaziti spremembe na svojem telesu in v njegovem delovanju in ne nazadnje ubesediti simptome. 

Zdravstveni sistem je mastodont, ki se bo spreminjal počasi, a vendarle – kaj je tisto, kar lahko pri slovenskem zdravstvu z digitalnimi rešitvami, kot je aplikacija Moja Diagnoza, morda rešimo že prej? 

Boris Krajačič, dr. med.: Če naj bi držala navedba, da je kar petina storitev opravljenih na neustreznem nivoju, na primer v bolnišnici namesto v specialistični ambulanti ali v specialistični ambulanti namesto pri izbranem družinskem zdravniku, so možnosti optimizacije velike. Pričakujemo, da bo uporabnik aplikacije Moja Diagnoza v prvi vrsti dobil odgovor, katerih simptomov ne sme zamuditi t. j. spregledati njihovo resnost, po drugi pa ob pretirani  zaskrbljenosti našel priporočila, kako si lahko pomaga pri določenih težavah sam in kdaj se glede na težavo le odloči za obisk pri zdravniku. Prepričani smo, da bomo s prehodom s papirja v prijazno digitalno okolje privabili vse, predvsem srednjo in tudi starejšo generacijo, ki spada med največje uporabnike zdravstvenih storitev in je danes že vešča uporabe digitalnih naprav. Znano je, da bo kmalu imel vsak drugi odrasli zemljan pametni telefon. V razvitem svetu ima že 20 odstotkov uporabnikov ne njem nameščeno neko aplikacijo, povezano z zdravjem. Z novimi moduli digitalnega urejanja osebne zdravstvene dokumentacije,  samoocene ogroženosti za srčno popuščanje ali demenco, pripomočki spremljanja krvnega tlaka in še s številnimi drugimi moduli bo aplikacija državljanu pomenila neizogibni pripomoček pri ohranjanju in izboljševanju zdravja. Skratka, možnosti in razsežnosti so izjemne, časovni in s tem tudi finančni prihranki pri osebni zdravstveni obravnavi pa veliki.