Zgodba družine

Družina, na željo katere smo spremenili imena, je z nami delila svojo zgodbo srečanja z drogami najstniškega sina. V družini, v kateri so odnosi danes spet ljubeči in gradijo novo zaupanje, so se zadnji dve leti in pol spopadali s svojim najtežjim obdobjem.

Mladostnikova radovednost glede drog je pošteno pretresla njihovedružinske odnose. Urejajo jih s pomočjo tretje strani – Društva Projekt Človek, nevladne, humanitarne  in neprofitne organizacije, ki izvaja  programe za samopomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo oseb z različnimi oblikami zasvojenosti.

Vzpostavljanje odnosov, boljša komunikacija, vračanje k starim vrednotam pa so bili veliki izzivi, ki vsekakor terjajo tek na dolge proge. 

• Najstnik 

  Z Miho sem se srečala lo­čeno. Simpatičen fant, ki deluje resen in preudaren. Fant, ki ve, kaj bi rad. Danes se lahko pohvali z uspešno končano maturo, ki jo je opravljal malo pozneje kot njegovi vrstniki, v zimskem roku. Z ocenami je zelo zadovoljen. Je prijeten sogovornik in na videz povsem običajen mladostnik, ki ga zanimajo računalniki in ki rad igra kitaro. Kmalu se bo redno zaposlil, do zdaj pa je opravljal kakšna priložnostna dela. Vseeno bi šel tudi študirat, zanimajo pa ga bolj inženirska področja, kjer vidi perspektivo. Rad je v naravi, se druži s prijatelji in veliko časa preživi s svojim dekletom. Njegov vsakdanjik je značilen za najstniško življenje. Živi doma pri starših, s katerimi ima zadnje čase dobre odnose. Veliko se smejijo in pogovarjajo.
  
  »Imeli smo obdobje težav in tega nismo počeli, a zdaj smo počasi prišli do nekdanjega dru­žinskega življenja,« mi pove. In kaj je bil vzrok družinskih težav? »Predvsem nestrinjanje z načinom preživljanja prostega časa in nestrinjanje z uporabo substanc. To je privedlo do določenih težav. Popustil sem v šoli in imel težave, zato sem tudi maturo naredil pol leta pozneje. Starši so posumili, da je nekaj narobe, da ne držim vajeti v rokah, in ukrepali. Meni se je sicer zdelo, da vse zmorem, da imam vse pod nadzorom. Počasi sem pa tudi sam začel ugotavljati, da me zadeve vlečejo navzdol. A to šele v trenutku, ko se je vse skupaj začelo razre­ševati in sem stvari pogledal nazaj. Hvale­žen sem staršem, da so v pravem trenutku opazili, pa čeprav so se mi takrat zdeli najbolj grozni starši. Danes jim lahko rečem le hvala,« mi pove odkrito.
  
  Tudi z mlajšim bratom, s katerim se vmes nista prav dobro razumela, sta danes prijatelja. Ugotavlja, da  spet postajajo funkcionalna družina. Najprej se je seznanil z marihuano, potem še s tako imenovanimi 'party' drogami, poskusil je tudi psihadelike. »In ravno tu sem prvič začutil, da to ni zame. Prvič sem prišel v stik z drogo iz čiste radovednosti, bilo mi je vseeno, kaj bo. Poskusil sem in bilo mi je dobro. A ker vse skupaj potegne za seboj toliko stvari, je škoda teh nekaj lepih ur za toliko trpljenja.« 
  
  Opazil je, da zadevam ni kos. Ni bil več toliko storilen. Izgubil je občutek. Nikoli pa ni imel občutka, da je obupal nad sabo. Ko je imel na koncu šolskega leta popravni izpit, se je zbral in ga naredil. Obdržal je občutek odgovornosti in v sebi čutil glas svojih staršev nekje zadaj. Vmes mu ni bilo lahko, družinski odnosi niso bili najboljši, a zavedal se je, da mu starši želijo le dobro. »Nenormalno rad imam svoje starše, sta najboljša mama in oče na svetu. Ker pa je bilo toliko prepirov, sta mi pač oba šla vmes strašno na živce. Nisem ju mogel poslušati. Od njiju sem pričakoval druge stvari, kot sem jih dobil. Ampak ravno želja, da popravimo odnos in se sestavimo, nas je držala nad površjem in nam dala moč. Ta želja mora biti obojestranska,« pravi Miha.

• Starši

  Tudi Mojca in Janez, ki imata svojega sina neizmerno rada in mu vedno stojita ob strani v dobrem in slabem, sta začela opažati, da se s sinom dogaja nekaj neo­bičajnega. »Njegovo vedenje je bilo povsem spremenjeno, ni bil več tisti fant, ki smo ga poznali. Nikoli ni bil problematičen, bil je klepetav, a nič posebnega. Malo pred 18. letom pa se je zadeva precej obrnila. Postal je nekako bipolaren – razpoloženje je nihalo od prijaznosti do eksplozivnosti,« pove mama, ki je bila s svojim sinom vedno tesno povezana. 
  
  Potem so opazili še pordele oči pa nočne izhode, ki jih prej ni bilo … Sledilo je prepričevanje, češ saj ga bo minilo … Ko pa so se začele stvari stopnjevati, sta si starša rekla, da je nekaj treba spremeniti oz. ukreniti. Poiskali so pomoč pri Društvu Projekt Človek, kar danes vidijo kot eno izmed boljših odločitev, saj so s pomočjo tretje osebe lahko uvideli situacijo še od zunaj, predvsem pa precej izboljšali medsebojno komunikacijo. Sprva so se veliko pogovarjali že doma. Danes v smehu povedo, da celo preveč, saj so vedno prišli še do večjega prepira. »Pogovarjali smo se po tri ali štiri ure, se jokali, bili prijatelji, se spet sprli. Preveč smo parlamentirali. A do takrat nikoli nismo imeli težav v družini in prepričani smo bili, da bomo vse rešili s pogovorom in razumskim pristopom,« pove mama.
  
  »Po svoje iščeš rešitve, a ko rezultata kar ni in ni, si rečeš, da je pač treba na polno zaveslati. Greš na pot, čeprav veš, da ne bo preprosto in da bo bolelo. Soočiti se moraš tudi s svojim napakami. Sam sem bil pred tem do marihuane bolj strpen, a sem zdaj precej bolj kritičen,« dodaja oče. »Ko vidiš, da to ni le za 'hec' in priložnostno, da je zadaj cela industrija, ki goji takšne rastline, da imajo čim močnejši učinek, ugotoviš, da zadeva ni tako nedolžna. Še zlasti ko vidiš posledice – predvsem v vedenju.« 
  
  Miha je šel, ko se je vrnil iz šole, kar spat, pozabljal je stvari, ni izpolnjeval svojih obveznosti. Manj je bil doma, več je hodil po zabavah, njegove ocene so bile slabše. Ko sta ga videla še kaditi, ni več skrival in tajil, da kadi. Starša sta še malo mižala, kot sama povesta. Ko pa sta nekega dne prišla domov in ga pogledala v oči, sta vedela, da ni več le trava. Mama je vse sprejela veliko bolj čustveno, saj sta imela s sinom do tedaj tesen in zaupljiv odnos.
  
  »Bil je povsem drugačen, imel je spremenjen izraz. Priznam, povsem sem zablokirala, saj so me stvari sesule,« pove. Oče pa vidi problem tudi v informacijah, ki so dostopne na svetovnem spletu, tudi o zdravilnih učinkih konoplje in podobno. »Seveda je to lahko zdravilo, a če nisi bolan, zdravila ne potrebuješ!« je bil iskren oče. 
  
  Ko sta videla, da zadeve ne bosta mogla rešiti sama, sta se vključila v omenjeni program, kmalu jima je sledil tudi Miha. Imeli so ločena srečanja pa tudi skupna. Mama Mojca po letu dni ugotavlja, da je napredek resnično velik, predvsem v komunikaciji. »Vem, tudi sama sem naredila veliko napak v komunikaciji, a preprosto si nisem mogla pomagati. Takoj sem bila ogenj, nisem se mogla nadzorovati. Zato sem hvaležna terapevtki, da me je znala usmeriti, ustaviti. Ko sem bila najbolj jezna, je pohvalila mojega otroka. In veste, to je res čudovit fant, ki je resnično naredil nekaj velikih korakov naprej. Do svojega sina čutim tako ljubezen, kot lahko le mati do svojega otroka, in vem, kaj vse je sposoben doseči.«
  
  Kot še pove, se je predvsem veliko naučila na srečanjih s star­ši. »Zgodbe drugih ljudi lahko pogledaš od zunaj, hkrati prepoznaš svoje napake in jih lažje popraviš. Raje narediš kak korak nazaj, saj veš, da vseeno hodiš naprej. V sebi sem imela veliko jeze, ki sem jo sprostila na terapevtskih srečanjih.«
  
  V zadnjem letu so v družini prestali številne vzpone in padce. Ko so že mislili, da je vse okej, spet ni bilo. Mihovega mlajšega brata sicer niso želeli vpeljevati v to zgodbo, a ga vseeno niso mogli izločiti. Mlajši brat seveda sliši številne pogovore, ki jih imajo, a zna vsem povedati svojo, neopredeljeno plat zgodbe. Odnose v družini so izboljšali s pogovori, še danes se veliko  pogovarjajo. Poglavitna lekcija, ki so se je naučili, je, da je tega okoli nas ogromno. Veliko pa je tudi zatiskanja oči in precej staršev noče niti verjeti, da se nekaj dogaja z njihovim otrokom.
  
  Tudi med zakoncema je prišlo do manjših trenj in celotna situacija je vplivala tudi na njun odnos, saj v določenih primerih ljudje drugače reagiramo. »Priznam, vedno sem si mislila, da imajo takšne težave otroci, ki prihajajo iz problematičnih družin. Zato se je pomembno veliko pogovarjati na pravem nivoju. Nikoli ne bo šlo na bolje, če ne boste poiskali prave pomoči,« je iskrena mama.

• Terapevt

  »Terapevtom je lahko govoriti, mi govorimo teorijo. Praksa pa je nekaj povsem drugega,« mi pove Jadranka Ivanković, ki opravlja delo svetovalke. Pogosto je vmesni člen med mladostnikom in starši, tako s prvim kot z drugimi ima zaupen odnos. Pove, da imamo ljudje pogosto različna pričakovanja in smo si pri tem različni, predvsem pri prioritetah in vrednotah. Nekdo doseže minimalne rezultate, pa misli, da je naredil velik preskok. Drugi pa pač vidi, kako majhen je ta napredek, in zato lahko pride do prepada. Nekdo je hitro zadovoljen s premiki, drugi ne. Zato je dobro z odobravanjem sprejeti vse, še tako majhne korake, saj je potrditev zelo pomembna. S te točke lahko gradiš, saj nekateri mladostniki potrebujejo veliko potrditve in občutek varnosti.
  
  »Najslabše je, ko vsaka stran zavzame pozicijo na svojem hribu in čaka, da bo druga stran prišla do njega. Tako se nobena situacija ne more rešiti,« pove Jadranka. Zato je pomembno, da premagaš negativna čustva in zamere, da stopiš iz začaranega kroga. Velikokrat si je treba ponoviti, da sta jutri nov dan in nova priložnost. »Rešitev ni sprememba drugega. Rešitev je sprememba v nas samih, kar pa je najtežje. Treba si je priznati, kaj si naredil narobe. Nihče mi ne bo zameril, če neko napako prepoznam, jo priznam in izpostavim. Tako jo lahko odpraviš. Treba je preseči svoj ego,« razlaga.
  
  Nekatere stvari je preprosto treba ponavljati toliko časa, dokler jih ne predelaš. Vso jezo, razočaranje, izdajstvo … oz. karkoli čutiš v sebi, moraš izživeti. Najboljši način je, da o tem spregovoriš in daš ven iz sebe. Zato so srečanja z drugimi starši odlična. Življenje gre naprej in kot v prometu se moraš s kolono pomikati naprej. Tu ni prostora za zastoje. Vedeti moramo, da se stvari ne morejo spremeniti čez noč. Tudi napake, ki smo jih naredili, izražajo naše vzorce in okolje, v katerem živimo. Bistveno je, da človek vse to predeluje, si vzame čas zase in vseeno – čeprav je težko – živi svoje življenje, ima svoje hobije, gre na šport, na pijačo s prijatelji … Vsak človek potrebuje svoje regulatorje.

• Danes

  »Ogromno mi je pomenilo, da si je tudi Miha želel narediti korak in da je bil pripravljen sodelovati pri razreševanju. Bil je že polnoleten, ko smo se odločili za pomoč, in ne bi mu bilo treba tega narediti. A je in to mi res veliko pomeni. Še vedno pa se učimo vsak dan sproti,« danes razmišlja mama.
  
  Oče pa pravi, da vedno obstaja dvom, in se še vedno sprašuje, ali je vse v redu. »Priznam, še vedno imam težave z zaupanjem, saj nikoli ne veš, kaj je v ozadju. Ko se pogovarjam z njim po telefonu, ne vem, ali ima zaspan glas, ker se je ravno zbudil, ali pa je spet kaj zaužil. Lahko odpustiš, a težko pozabiš.« Pri tem mama doda, da se seveda vedno trudiš zaupati. 
  
  Vsi pa se strinjajo, da jim brez pomoči ne bi uspelo. »Pomembno je, da odmislite 'sramoto', odmislite, kaj bodo rekli sosedje, poglejte stvarem v oči in si priznajte. Nato pa ukrepajte,« sta jasna tako mamo kot oče. Neukrepanje vodi v še večjo katastrofo, sta prepričana oba starša. Ves čas sta verjela v svojega sina, vsi so si želeli urediti odnose.
  
  »Medtem je Miha naredil izpit za avto, maturiral, si našel zaposlitev in naredil načrt za študij. Je izjemen fant, ki mu je življenje pač dalo lekcijo, da se vse da, če imaš voljo in odločenost.« In kakšen je Mihov odnos do substanc danes? »Zdaj vem, da je to brezno. To je pot, ki ne pelje nikamor. To vidiš šele, ko si notri. Ko danes vidim drogirane ljudi, se zgrozim, da sem bil tudi jaz tak. Prepričan sem, da je neka rekreativna uporaba marihuane še nekako sprejemljiva. Če se zakajaš v nedogled, pa je vse skupaj eno brezno.« Danes nima več stika s 'party' drogo, nima niti najmanjše želje po tem. Nima niti več take družbe, tudi si je ne želi. Ne želi biti več del tega črnega sveta mularije, kot mu reče sam. »Niti malo me ne mika, da bi šel v neko klet in se zadeval. Neprijetna mi je že sama misel na to.«

Mladostniki in droge

»V obdobju mladostništva se možgani intenzivno razvijajo, in ker prefrontalni korteks še ni do konca oblikovan, je kontrola impulzov šibkejša, ocenjevanje tveganja pa pogosto nerealno. V mladostništvu sta prisotni tudi večja potreba in želja po dokazovanju in raziskovanju. V razvojnem smislu to sicer služi svojemu namenu, a ima lahko za posledico nekritičnost v odločanju. To pomeni, da imamo odrasli še toliko bolj pomemb- no vlogo pri opozarjanju na tveganja, ki so prisotna pri uporabi različnih psihoaktivnih substanc in pri drugih tveganih vedenjih. Marihuana je snov, ki je trenutno posebej aktualna, saj je razširjena in najbrž najbolj množično sprejemljiva prepovedana droga. Razširjena je tudi med mladostniki, ki so zaradi nevrološkega razvoja najbolj dovzetni za različne stranske učinke uporabe marihuane,« pravi Helena Hercog, vodja projekta Križišče, ki ga izvaja Društvo Projekt Človek, in je nastal zaradi potreb današnjih mladostnikov, ki se srečujejo z vse bolj kompleksno problematiko.