Izraz disleksija v pedagoških krogih dolgo ni bil sprejet. Rajši so govorili o otrocih, ki se težko učijo branja in pisanja. Beseda sama izhaja iz latinščine in grščine: dis (težko) + legere (brati); dis + lexis (govor). Na podlagi tega naj bi bil dislektik človek, ki težko bere in govori.

V literaturi pojem disleksija ni enotno opredeljen. Nimamo namreč enotne definicije, ki bi natančno oziroma zadostno opredeljevala pojem disleksija.

Britansko združenje za disleksijo pravi, da je disleksija kombinacija zmožnosti in težav, ki vplivajo na učni proces branja in/ali pisanja pravopisa ter pisanja.

Spremljajoče težave se lahko kažejo na:

• področju hitrosti predelovanja informacij,
• na področju kratkoročnega spomina,
• pravilnega zaporedja, slušne in/ali vidne zaznave, govorjenega jezika in motoričnih spretnosti.

Disleksija je povezana zlasti z obvladovanjem in uporabo pisnega jezika, ki vključuje abecedni, številčni in glasbeni sistem simbolov.

Organizacija za disleksijo odraslih pravi, da disleksija povzroča kombinacijo primanjkljajev v glasovnem, vizualnem in slušnem predelovanju informacij. Prisotne so lahko tudi težave v priklicu besed in hitrosti predelovanja informacij. 

Čeprav otroci in odrasli z disleksijo doživljajo težave v osvajanju branja, pisanja in črkovanja, jih lahko naučimo strategij in alternativnih metod, s katerimi lahko premagajo večino omenjenih in drugih težav.

Vsak človek z disleksijo je drugačen in ga je potrebno tako tudi obravnavati. Vseeno pa je potrebno poudariti, da je prav vsak od nas kdaj vsaj malo dislektičen. Ponavadi se lastnosti disleksije prav pri vsakem izmed nas pokažejo takrat, ko smo zelo utrujeni in nimamo več prave koncentracije.