Še pred nekaj desetletji je večina mater v dru­žini prejela dobro popotnico znanj o prehrani, saj so številne družine živele precej povezane z naravo. Če niso imele svojega vrta ali hiše na podeželju, so podeželje večkrat obiskovale in se prek domače hrane tudi povezovale s sorodniki in s hrano s kmetij.

Po osamosvojitvi Slovenije pa so se prehranske verige razmahnile. Številne mlade družine so izgubile stik z zemljo, zato kupujejo v supermarketih, hkrati pa izgubljajo tudi občutek, kaj jesti.

»Trden občutek lahko pridobimo namreč prav v času primarne socializacije, v družini, ko  opazujemo, kaj jedo naši sorodniki, kako hrana raste, kako se spreminjajo sezone, veliko težje pa je ta občutek dobiti med policami supermarketov ali iz smernic. Ko pride na svet otrok, se težava še poveča. Danes je tako ob manjši povezanosti v družinah in ob bombardiranju z informacijami vsepovprek učinek celo nasproten: starši so le še bolj zmedeni,« je prepričana mag. Mojca Vozel, raziskovalka prehranskih kultur in svetovalka za dojenje.

Do šestega meseca zgolj mleko …

Od leta 2003 je splošno sprejeto priporočilo, naj bodo otroci polno dojeni (ali naj uživajo adaptirano mleko) vsaj polnih šest mesecev. To stališče so prevzeli Unicef, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in tudi Ministrstvo za zdravje RS. V smernicah je tako zapisano, da je dojenje v prvih 4 do 6 mesecih življenja najprimernejše prehranjevanje.

Staršev, ki bi dojenč­ku ponudili dopolnilno prehrano pred četrtim mesecem, je v Sloveniji najbrž zelo malo, je pa precej več takih, ki se jim z uvajanjem pred šestim mesecem zelo mudi.

»Če rodite več otrok, bo navodilo vsakokrat malo drugačno ali celo zelo drugačno. Kadar pride v smernicah do sprememb, gre navadno za vplive lobiranja prehranske industrije na mednarodni ravni. Kar nekaj knjig je napisanih o tem, kako korporacije v želji, da bi prodale več predelane hrane za dojenčke, uspejo znižati mejo uvajanja določene hrane na denimo štiri mesece,« pravi mag. Mojca Vozel.

Razpon med 4. in 6. mesecemje omejujoč

Med dopolnjenim 4. in 6. mesecem starosti naj bi dojenčku začeli uvajati dopolnilno prehrano. Vprašati pa bi se morali, ali je določanje tega mejnika res pravi način. Mag. Mojca Vozel meni, da je razpon bistveno prekratek in omejujoč. Za številne dojenčke je namreč to zelo prezgodaj, saj še nimajo dobro razvitega črevesja in ne kažejo pravih znakov zrelosti za gosto hrano.

»Mednarodna zveza za dojenje La Leche League, v okviru katere delujem, že pol stoletja vztraja pri stabilnem starostnem priporočilu: da bo dojenček zrel za gosto hrano enkrat v drugi polovici prvega leta. Le redki so zreli prej in le redki odklanjajo hrano okoli enega leta, čeprav je tudi to mogoče, na primer zaradi hudih alergij,« pravi mag. Mojca Vozel.

Dejstva so taka, da nekateri dojenčki dolgo eksperimentirajo, torej ne pojedo obroka že prve tedne, da večina sploh ne zamenjuje pogojev za obroke, ampak se dalje dojijo ter skupaj z drugimi člani družine uživajo v poskušanju goste in trdne hrane. Včasih je to ena žlička, drugič več. Tako kot nekateri dojenčki shodijo bistveno prej kot drugi, so tudi razlike v pripravljenosti na gosto hrano velike. 

»Če ni pritiska, uvajanje steče, ko je čas,« je prepričana mag. Mojca Vozel. »Mati sledi otroku, družina je bolj mirna. Časovni mejniki povzročajo veliko stisk. S tem se vsakodnevno srečujem. Ko mati razume razvoj in začne opazovati svojega otroka ter ne dovoli pritiskanja od zunaj, se vse kmalu uredi.

Dva (napačna) argumenta za zgodnejše uvajanje

Pri mamicah sta za zgodnejše uvajanje dva argumenta, ki prednjačita, in sicer otroci radovedno opazujejo starše pri jedi in cmokajo z usti. »Ko začne otrok posegati po daljincu, ki ga starši pustijo na mizi, nikomur ne pade na pamet, da je otrok že dovolj zrel za gledanje televizije. Zakaj potem mislimo, da je samo zato, ker posega po hrani, že v resnici pripravljen nanjo?« Zdrav dojenček, ki pa je pripravljen, pokaže vsaj nekatere od teh znakov zrelosti za gosto hrano:

• zelo verjetno samostojno sedi ob opori;
• ima dobro razvito koordinacijo roke–usta, ki mu omogoča, da hrano v usta nese sam;
• refleks izplazenja jezička izzveneva, torej hrane (ali žličke) nagonsko več ne izriva/potiska iz ust;
• hrano je sposoben sesati, mečkati, žvečiti in pogoltniti, ne da bi se mu pri tem zaletelo;
• ker so prebavila bolj zrela, v blatu ne izloča celih neprebavljenih koščkov zaužite hrane;
• kaže izrazito zanimanje za hrano na krožnikih drugih ljudi, jo grabi in želi nositi v usta;
• morda tudi dobiva prve zobe, že ima kak­ šen zob in si želi žvečiti, a to zadnje seveda ni nujno.

Najpogosteje starše zavede pogostejše noč­no prebujanje dojenčkov oziroma nenadna sprememba spalnih navad (ki pa je v prvem letu starosti stalnica). »Če se otrok pogosteje doji in ponoči ne spi, drugih znakov pa ne vidite, to ne pomeni, da je lačen in da mu mleko ne zadošča.«

Nekoliko spremenjen vrstni red

Pri uvajanju goste hrane se nam ne sme muditi, vzeti si moramo čas. »Super pomembno se mi zdi, da uvajamo otroku sezonsko, lokalno dostopno prehrano. Slovenija je na srečo dobro preskrbljena s pisano zelenjavo in je kot nalašč za začetke uvajanja,« poudarja Klavdija Kosič, certificirana prehranska svetovalka, ustanoviteljica bloga BoobeeFoodee.

Po novih prehranskih smernicah za dojenčke naj bi dopolnilno prehrano uvajali z nekoliko drugačnim vrstnim redom kot do zdaj. Otroku ponudimo najprej zelenjavni obrok, nato zelenjavno-krompirjeve kašice, ki jim pozneje dodamo še meso (sprva belo, nato rdeče meso). 

V naslednjem mesecu uvajamo še mlečno žitne in sadno žitne kašice. Žitne kašice morajo biti sprva brez glutena, med 6. in 7. mesecem pa uvajamo žitarice, ki vsebujejo gluten (pšenica, oves, ječmen, rž, pira). Vsako novo živilo dojenčku ponudimo enkrat na dan v majhnih količinah (eno do dve žlički). Uvajamo jih postopno, v enotedenskih razmikih, da se dojen­ček na nov okus privadi in da starši v primeru morebitne preobčutljivostne reakcije lažje ugotovijo, katero živilo je to povzročilo.

Začnemo z nizkoalergogenimi živili, ki običajno povzročajo manj preobčutljivostnih reakcij, kot so korenček, bučke, krompir, cvetača, koleraba, riž, koruzni kosmiči, nato še sadne kašice (jabolka, hruške, banane). Sadje in zelenjavo najprej kuhamo (zaradi še nezrelega prebavnega sistema), nato pa ponudimo šele surovo. Ker obstaja dokaj pogosta preobčutljivost za beljak, je priporočljivo, da se ga uvede šele po prvem letu starosti. Trdo kuhan rumenjak v manjših količinah pa seveda lahko ponudimo že po šestem mesecu starosti, kar velja tudi za ribe (morske sadeže pa po dopolnjenem 1. letu starosti).

Prav tako naj začne otrok uživati kravje mleko kot glavni napitek šele po prvem letu starosti. Približno po 10. mesecu starosti ponudimo otroku kruh. Obstaja nekaj priboljškov, ki jih začnemo dajati kasneje, in sicer šele po dopolnjenem 1. letu starosti: med, jajčni beljak, sladkor, svinjina, kivi in jagode ter kakav in čokolada.

Tudi če dojenček novo živilo prvič odkloni, vztrajajte! Največkrat ga po desetih dneh le sprejme. Dojenček z rastjo postopno lahko začne dobivati koščke hrane (ne zgolj kašice). Pediatri tako priporočajo uvedbo goste hrane s koščki najpozneje do 10. meseca starosti, saj pozneje obstaja večje tveganje za težave pri hranjenju.

Ob uvajanju dopolnilne prehrane naj mati seveda še vedno doji, kar je za dojenč­ka še vedno glavni obrok. »Trdno sem prepri­čana, da se zdravo prehranjevanje in vzgoja v zavesti za zdravo prehrano začneta v zgodnjem otroštvu in da smo starši tisti, ki pišemo otrokom takšno ali drugačno zgodbo. Ravno zato se trudim pisati recepte, ki zajemajo zdrave sestavine, ker želim pokazati in dokazati, da se da marsikaj – če ne celo vse – pripraviti v domači kuhinji, preprosto in s ne preveč sredstvi,« pravi Klavdija Kosič, ki je svoje izkušnje zbrala v knjigi Preprosti slastni zdravi recepti za dojenčke, v kateri so zbrani recepti in jedilniki za vse mesece uvajanja čvrste hrane.

Spremembe so stalnica

Pred nekaj leti se je na primer mednarodna smernica za uvajanje glutena obrnila na glavo. Študije so pokazale, da je bil nasvet, ki so ga starši prejemali celo desetletje, napačen in potencialno škodljiv. Uvajanje žitnih kašic, ki vsebujejo gluten, se tako v skladu s smernicami priporoča med 6. in 7. mesecem starosti. Po priporočilih Evropskega zdru­ženja je prezgodnje uvajanje glutena (pred 4. mesecem) ali prepozno uvajanje glutena (po 7. mesecu) lahko v povezavi z večjo pojavnostjo bolezni, ki se imenuje celiakija (močnata okvara sluznice prebavil).

Te spremembe so stalnica, pravi mag. Vozlova, ki kot raziskovalka v prehranski antropologiji že dolgo ugotavlja, da smernice niso niti dovolj utemeljene. V mnogočem so celo v nasprotju s spoznanji antropologije, ki je proučila naravo, kulturo in razvoj človeka od preteklih do sodobnih prehranskih kultur. Številna izhodišča so v resnem neskladju z antropološkimi študijami. Njihove snovalce v bližnji prihodnosti zato čaka resno osmišljanje. »Tudi splošne smernice, ki jih poznamo v obliki prehranske piramide, so se v nekaj stoletjih izrodile. Njihovi zagovorniki bodo rekli, da je to zato, ker jih ljudje ne upoštevajo. Sama vidim številne vsebinske probleme. Upam, da prihaja čas, ko bomo nutricionistično-medicinski pogled zmogli postaviti ob bok pogledu prehranske antropologije in ju povezati, saj bo to v korist zdravja ljudi, še zlasti mater in otrok.«

Ključ je v povezovanju mater

Smernice se hitro spreminjajo, številne matere ne morejo slediti ali pa si zaradi poplave vseh navodil ne zaupajo. Čedalje večji del mater si sploh več ne zaupa in ne opazuje dobro svojega otroka. Zato potrebujejo skupine, kjer nenehno preverjajo in sprašujejo. Iščejo seveda tudi podporo. Včasih jo dobijo, še večkrat dobijo kritiko, celo tam, kjer jo najmanj pričakujejo. 

»Žal matere pogosto na spletu pišejo tudi o tem, da so bile oštete pri pediatru, ker na primer niso začele z določeno hrano ali ker so naredile kaj po svoje. Vse to pa pripomore k temu, da se nezaupanje in nizka samopodoba mater povečujeta. Skupine, ki jih vodimo svetovalke LLL, delujejo prav zato, da matere podpiramo, jih poslušamo, izmenjujemo izkušnje, občutek vrednosti, notranje moči in znanja,« pojasnjuje mag. Mojca Vozel.

Smernice niso ključ. Ključ je v večji podpori in skupnostnem povezovanju. V nekaterih državah, na primer na Japonskem, so izvedli zelo dobre študije, ki so potrdile, da so dru­žine bolj zdrave in imajo manj prehranskih bolezni tam, kjer sta močnejši socialni in kulturni kapital, torej lokalno povezovanje, meddružinske skupnosti, vez z naravo. Resnične premike je mogoče doseči predvsem s krepitvijo ženskih skupnosti, s povezovanjem mater, da bolj izkušene matere pomagajo materam, ki so na začetku poti.

Uvajanje po letnih časih

Uvajanje spomladi (od marca do junija)

• ZAČETKI: korenček, koleraba, krompir, koromač, blitva
• NADALJEVANJE: ohrovt, brstični ohrovt, leča, fižol, čičerika, grah, bob, koruza

Uvajanje poleti (od junija do septembra)

• ZAČETKI: korenček, krompir, brokoli, cvetača, ohrovt, bučke
• NADALJEVANJE: rdeča pesa, redkev, koruza, koromač, grah, jajčevec, paradižnik, paprika, kumare

Uvajanje jeseni (od septembra do decembra)

• ZAČETKI: korenček, krompir, brokoli, buče, cvetača
  NADALJEVANJE: brstični ohrovt, por, repa, radič, zelje

Uvajanje pozimi (od decembra do marca)

• ZAČETKI: korenček, krompir, koleraba, špinača, zelje, koromač
• NADALJEVANJE: ohrovt, brstični ohrovt, blitva, repa, čebula, česen, leča, fižol, čičerika, grah, bob,
  koruza, por, radič, motovilec

Obstaja tudi zamrznjena/vložena zelenjava (recimo bučke, ki si jih pripravimo poleti), je pa to stvar odločitve posameznika. Za prvo uvajanje se mi zdi bolj primerna sveža zelenjava.