Antropologinja Nika Kovač iz Inštituta 8. marec je skupaj z veliko ekipo zagnala gibanje Jaz tudi, ki je zaživelo s spletno stranjo, na kateri bo prostor za pričevanja o spolnem nasilju in pogojevanju pravic ter varnosti ženskam v Sloveniji.

Inštitut 8. marec je pred kratkim predstavil svoj novi projekt, s katerim odpirate precej občutljive teme. In ker je 8. marec pred vrati, mi povejte, kakšno je poslanstvo vašega inštituta?

Morda lahko to najlepše ponazorim s primeroma: v številnih pravljicah so deklice prikazane kot princeske, ki slonijo na okenski polici in čakajo, da jih iz visokega stolpa reši princ. Živahnega dogajanja na grajskem dvorišču niso deležne in niso dejavne v reševanju težav vsakdanjega
življenja. So prijazne, lepo se vedejo in praviloma ne ugovarjajo. V družbi vztraja lik matere, ki nemo podpira vse štiri vogale v hiši, hodi na delo, skrbi za moža inotroke. Lik očeta z njo ni primerljiv. Seveda se pogled spreminja, a pomembne razsežnosti, ki zadevajo položaj ženske, so še vedno prisotne. Metaforično rečeno, primera prikazujeta ideal ženske v družbi in opozarjata na njeno simbolno vlogo. Zato ne preseneča, da naše prababice niso imele volilne pravice, da so jih ljudje obsojali, če so želele potovati same, bili so prepričani, da sodijo v sfero zasebnosti doma, javno pa so bile opažene kot spremljevalke očeta, bratov ali moža. Skozi zgodovino so si ženske izborile številne pravice, kot so tista do izobrazbe, do političnega delovanja, do samostojnosti. Čeprav se včasih zdi, da je bilo tako od nekdaj in da imajo ženske tudi dejansko enake pravice kot moški, v vsakdanjosti ni tako: za enako delo kot moški smo plačane manj, smo težje zaposljive in z ženskami so povezani številni predsodki. Z delovanjem Inštituta 8. marec želimo opozarjati na te težave.

Kako je sploh nastala ideja, da ustanovite ta inštitut?

Inštitut 8. marec je nastal, ker smo njegove članice in člani prepričani, da bi moral biti 8. marec vsak dan. V vsakdanjih praksah se je treba zavzemati za dejanski neizključujoč položaj vsake osebe ter za pravičnejšo družbo, in to na različnih področjih. Denimo: revnih upokojenk je v naši družbi zaradi razlik v višini pokojnine enkrat več kot moških, čeprav so doma opravljale večino gospodinjskih opravil. Mlade ženske morajo na pogovorih za službo včasih odgovarjati na vprašanja o načrtovanju družine in otrok, moškim tega vprašanja praviloma ne postavljajo.

Zadnji projekt, kampanjo #JAZTUDI, ki obravnava problematiko pričevanja o spolnem nasilju, ste zagnali s pomočjo profesoric in raziskovalk na tem področju. Predstavili ste ga pred tednom dni in že je veliko zanimanja. Zakaj?

V kampanji #JAZTUDI želimo, da številne osebe spregovorijo o spolnem nadlegovanju, s katerim so se srečale na različnih področjih. Čeprav je Slovenija, formalno gledano, ena izmed enakopravnejših držav, se ženske na neformalni ravni srečujejo s tovrstnimi pritiski in nadlegovanji. Profesorice Darja Zaviršek, Renata Šribar in Irena Šumi so nas pozvale, da akcijo zaženemo tudi v Sloveniji. Akcija pa ne bo gradila le na zgodbah, ki za trenutek šokirajo, nato pa jih hitro pozabimo, želimo več: želimo jih analizirati in pokazati njihovo povezavo s položajem osebe v družbi. Če navedem konkreten primer zgodbe študentke, ki si mora s študentskim delom zagotoviti osnovna sredstva za preživetje – pogosto bo obdržala bolje plačano delo hostese, čeprav ve, da bo lahko žrtev spolnega nadlegovanja. Razvila bo različne mehanizme izogibanja vsiljivcem, da bo lahko obdržala delo z nekoliko višjo urno postavko. In na to v družbi ne smemo odgovarjati, češ saj je imela izbiro. Ne, odgovor je obsodba tistih, ki verjamejo, da si lahko nadlegovanje privoščijo in da je to všteto v višjo urno postavko dela ...

Ženske se srečujejo z vsakovrstnim nasiljem in nadlegovanjem tako v osebnem življenju kot na delovnem mestu. Koliko pa se o tem tudi spregovori?

Premalo. Nadlegovanja in popolnoma neprimernih pritiskov, ki so jih deležne predvsem ženske, je več vrst. So vas kdaj na pogovoru za službo vprašali, ali v bližnji prihodnosti načrtujete družino? Vam je šefinja povedala, da ne boste dobili podaljšane pogodbe, če boste zaradi bolezni otroka izostajali z dela? Morate delati tudi med porodniško, ker imate s. p.? Je kdaj kdo izmed vodilnih v podjetju, v katerem ste zaposlene, neprimerno komentiral vaš videz? Ste kdaj prejele kakšno nespodobno povabilo? Vse to so različne oblike nadlegovanja in o njih se preprosto premalo govori. Ko se zgodijo, se jih pogosto niti ne zavedamo. Ne govorim o tem, da tovrstnih pritiskov niso deležni tudi moški, zato bomo zbirali zgodbe vseh oseb, a ne moremo se sprenevedati, da so v pomembno manjši meri.

Postavili ste tudi spletno stran jaztudi.si, ki bo združevala žrtve tovrstnega nasilja. Kako bo delovala?

Na spletni strani bomo zbirali zgodbe o spolnem nadlegovanju in drugih pritiskih, ki so jih deležne predvsem ženske, in jih pozneje analizirali. Hočemo razumeti širšo sliko, zato nas zanima več dejavnikov: ali so žrtve nasilja revne osebe, kakšno formalno izobrazbo imajo, kje so zaposlene, so v rednem ali pogodbenem delovnem razmerju, koliko so stare. Prav tako pozivamo vse bralke in bralce, da svoje izkušnje z nami delijo na naslov: zgodbe.jaztudi@gmail.com. Pomembno je, da zgodbe delimo, o njih govorimo in jih pozneje preprečimo.

Predvsem vas zanima tudi vprašanje nepravične družbe. Kaj menite, koliko več tovrstnih zgodb bo v družbeno nižjih slojih? Ali pričakujete večje težave drugje?

Gibanje #metoo so v Ameriki popularizirale uspešne filmske igralke. Njihove zgodbe se imele ogromen odziv. Opogumile so se številne ženske in o svojih izkušnjah spregovorile tudi same. Vseeno pa se je treba zavedati, da je njihov položaj drugačen kot položaj večine. Imajo veliko denarja, privoščijo si lahko dobre odvetnike in vsak mesec lahko brez težav plačajo položnice. V Inštitutu 8. marec nas zanimajo zgodbe oseb tudi v socialnem kontekstu. Izkušnja s spolnim nadlegovanjem čistilke, ki na mesec dobi manj kot 500 evrov, nima dovolj denarja za plačevanje položnic, lastnega stanovanja in možnosti bolniške, je precej drugačna kot izkušnja bogate zvezdnice. Razlike je treba zaznati, se jih zavedati in se proti njim boriti.

Akcija Jaz tudi je povzeta iz tujine, in sicer stara že dobrih deset let. Nam zaupate kaj o ameriški aktivistki Tarani Burke, ki se je spopadla s spolnim nasiljem?

Tarana Burke je vodja civilnodružbene organizacije, ki se ukvarja s temnopoltimi žrtvami spolnega nasilja. Slogan Me too je za svoje delo uporabljala že leta. Popularen pa je postal lani, ko ga je v svoji objavi uporabila igralka Alyssa Milano. Številni opozarjajo na problematičnost dejstva, da se slogan zdaj povezuje predvsem z znanimi igralkami in zvezdnicami – spregledajo pa se druge žrtve nasilja. To želimo spremeniti.

Prav konec leta so o tovrstnem nasilju začele govoriti tudi znane osebnosti iz filmske in modne industrije v Ameriki in tudi po Evropi. Kako je glede tega v Sloveniji?

Samo preglejte medijske objave in ugotovili boste, da v družbi obstajajo različna merila za ocenjevanje sposobnosti žensk in moških. Ne bom presenečena, če bo akcija deležna tudi številnih glasov, ki bodo oporekali in zanikovali nedopustne razlike v obravnavi glede na spol, tudi socialni status ipd. A ko gre za dejavnosti, usmerjene proti nasilju in k spoštovanju osebnostne integritete vsake osebe, verjamem, da bodo prevladali glasovi podpore, ki bodo pripomogli k temu, da se razkrije tisto, kar je pogosto skrito in o čemer je treba govoriti in razmere spreminjati.