Dve vrsti stekline

Na splošno steklino delimo na dve obliki stekline. Prva se imenuje gozdna steklina, ki jo lahko najdemo tudi pod imenom silvatična steklina. Druga oblika stekline je mestna ali urbana steklina.

Gozdno steklino najpogosteje prenašajo mesojede divje živali, predvsem lisice in rakuni. Neredko pa jo prenašajo tudi srnjad, kune, divje svinje in netopirji.

Rezervoar mestne stekline pa so predvsem psi in mačke, lahko tudi goved, ovce, konji, zajci in svinje.

Virus stekline izjemno nevaren za človeka

Zavedati se moramo, da je prisotnost virusa pri živalih izjemno nevarno za človeka. Kljub temu da jo že dolga leta poskušamo zavirati in uporabljamo tudi cepiva za to, pa je še vedno zelo razširjena po celem svetu. Najpogosteje prizdene živali in ljudi v Aziji, Afriki, južni Ameriki in v vzhodni Evropi. Na leto zaradi te bolezni umre okrog 55 000 ljudi, od tega je kar polovica otrok.

V Evropi za steklino sicer umre redko kdo, ponavadi za steklino, ki je posledica ugriza steklega psa pri potnikih iz Afrike in Azije. Pri nas je bila mestna steklina izkoreninjena kmalu po drugi svetovni vojni, in sicer z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini.

Leta 2016 se je naša država proglasila za državo brez stekline. Kljub temu pa veterinarska stroka še vedno izvaja primerne ukrepe.

Kako lahko preprečimo steklino?

Za ukrepe za zaščito ljudi pred steklino skrbita veterinarska in zdravstvena služba, ki med seboj konstantno sodelujeta. Ukrepi, ki jih izvajata so sledeči:

• registracija in cepljenje psov;
• cepljenje lisic z vabami;
• preiskave živali na prisotnost virusa stekline;
• cepljenje izpostavljenih ljudi;
• takojšnja oskrba rane in cepljenje ljudi, ki so bili v stiku, ki je tvegano za steklino;

Pri nas se cepljenje proti steklini izvaja v specializiranih ambulantah.

Način okužbe pri človeku

Človek se lahko okuži na več načinov. Najpogosteje se lahko okuži z ugrizom okužene ali steklen živali. Prav tako je mogoča okužba pri stiku poškodovane kože ali sluznice s slino okužene ali stekle živali. Lahko se okuži tudi preko opraskanine, preko sluznice dihal v votlinah, kjer se nahajajo netopirji. Možna pa je tudi okužba pri delu z virusi stekline v laboratoriju.

 S steklino se ne moremo okužiti pri stiku s krvjo, urinom ali blatom stekle živali. Prenos s človeka na človeka pa je možen s trasplantacijo organov, in sicer preko placente. Prav tako je možen pri izvajanju zdravstvene pomoči, zaradi človeškega ugriza, saj je bolnik s steklino kužen.

Virus na mestu poškodbe namreč ostane kar nekaj dni in tudi do več tednov. Nato svojo pot nadaljuje po živcih do osrednjega živčevja, kjer povzroči poškodbo živčnih celic. Potem pa se razširi in tudi naseli v različnih drugih organih.

Kako se steklina lahko zdravi?

Vemo, da se steklina v večini primerov konča s smrtjo. Za njeno zdravljenje ni zdravila, zato so vsa prizadevanja predvsem osredotočena na njeno preprečevanje.

Kadar nas torej poškoduje žival, je potrebno odreagirati na pravi način:

• Pustimo, da kri nekaj časa teče iz rane.
• S čistim robcem ali sterilno gazo obrišemo slino, in sicer proč od rane in v nobenem primeru preko nje.
• Nato je rano potrebno tudi temeljito sprati, in sicer z milom pod čisto tekočo vodo.
• Rano povijemo še s sterilnim povojem.
• V nadaljevanju pa je potrebna zdravniška oskrba.
• Po potrebi opravimo tudi cepljenje proti tetanusu.
• Potrebno se je pozanimati tudi o tem, kdo je lastnik živali, ki nas je ranila.