Avtizem označujemo tudi s kratico SAM, kar pomeni sindrom, spekter ali skupek avtističnih motenj. Gre za spekter različnih motenj, med katere med drugim uvrščamo tudi klasični avtizem, Aspergerjev sindrom, nespecifična razvojna motnja, Rettov sindrom ali otroška dezintegrativna motnja. Pri avtizmu gre torej za nevrološko motnjo, ki se kaže na zelo različnih področjih.

Kako prepoznamo osebe z avtizmom?

Osebe z avtizmom imajo največkrat težave z verbalno in neverbalno komunikacijo. V družbi z ljudmi običajno ne znajo navezati stika, v izražanju pa so nerodni.

Prav tako te osebe niso sposobne zaznavati potreb drugih, kar lahko velikokrat pripelje do različnih vedenjskih motenj. V določenih situacijah, ki so za njih nepredvidljive, se lahko nenormalno čustveno odzivajo, ali pa se umaknejo v samoto. Običajno pri osebah z avtizmom ne boste doživeli očesnega stika, prav tako pa imajo lahko velike težave s senzoriko. Določeni glasovi, hrup ali vonjave jih lahko ekstremno motijo in ovirajo, na drugi strani pa bodo lahko nosili prevelika oblačila.

Poleg zgoraj naštetih motenj, pa se ljudje z avtizmom spopadajo tudi z drugimi pridruženimi organskimi patološkimi znaki, ki so za njih prav tako zelo moteči. Tako se lahko soočajo s prebavnimi motnjami, očesnimi motnjami, motnjami v rasti in hoji, motnjami spanja ali epileptičnimi napadi.

Kljub vsem motnjam in težavam, ki pestijo osebe z avtizmom, pa so na drugi strani osebe z avtizmom lahko umsko zelo sposobne. Celo bolj kot ostali sovrstniki. Za njih je značilno, da jih neko določeno področje lahko zelo zanima. Kar je pri tem zanimivo je to, da je to področje običajno tematsko zelo nenavadno, na primer kosilnice, gradbišče, gledališke predstave, križanke in še kaj. Ta področja bodo potem do zadnje podrobnosti preučili, zato jih bodo popolnoma obvladali in v njih postali celo genialni. 10 % oseb z avtizmom ima prav tako zelo dobro razvit spomin, zato si lahko zelo hitro zapomnijo številke ali zgodbe na pamet. Takšni otroci so v šolah s prilagojenim programom lahko tudi nadpovprečno uspešni.

Postavitev diagnoze je zelo zahtevna

Prvi znaki za avtizem so običajno nepravilnosti kmalu po rojstvu. Kažejo se v upočasnjenem, nenormalnem psihomotoričnem razvoju. Stopnja izražanja je predvsem odvisna od stopnje oziroma teže motenj in prizadetosti posameznih organov. Na žalost ne obstaja krvne preiskave za postavljanje diagnoze, ampak odkrivanje motnje poteka preko opazovanja vedenja, komunikacije, socialnega stika z bližnjimi, vedenjskih izbruhov ali nenavadnih interesov otroka. Pri tem sodelujejo v prvi vrsti starši, pedopsihiater, psiholog in specialni pedagog. Za otroka je zelo pomembno zgodnje odkrivanje, da je tako čim prej deležen terapevtske obravnave. Končna diagnoza naj bi bila tako postavljena najkasneje v tretjem letu starosti.

Vzroki avtizma so neznani

Pravega vzroka za pojav avtizma še ne poznamo. Med poznanimi dejavniki so genetski in okoljski. Na podlagi dosedanjih raziskav ne moremo s 100 % verjetnostjo trditi, ali gre za prirojeno motnjo, ali pa nastane zaradi spleta okoliščin po rojstvu, kot so na primer bolezni, cepljenja, pretirana uporaba zdravil ali pretirana izpostavljenost okoljski onesnaženosti. Predvsem v zadnjem času se pojavljajo polemike glede vpliva raznih cepiv na pojav avtizma. Znanost trenutno temu nasprotuje, saj ni znanstvenih dokazov, da bi to tezo podprli.

Avtizem je stanje, ki traja celo življenje

Otroci z avtizmom se po svojih umskih sposobnostih in deficitu med seboj zelo razlikujejo, zato je pri vključevanju otrok v šole potrebna individualna obravnava. Tako imajo nekateri povprečne sposobnosti, govorijo, se v šoli učijo običajne predmete, drugi pa nimajo razvitega govora, imajo hkrati motnjo v duševnem razvoju in znajo računati samo do pet. Kar pa je skupno vsem osebam z avtizmom pa je to, da je verjetno zelo malo takih, ki so oziroma bodo v svojem življenju popolnoma samostojni pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb.

Avtizem je neozdravljiva motnja

Ne gre za bolezen, ampak stanje, ki traja celo življenje, zato niti ne pričakujemo, da bo ozdravljeno. Trenutno je zdravljenje usmerjeno v lajšanje težav, kot je na primer prekinitev epileptičnih napadov ali zdravila za boljšo koncentracijo ali pozornost.

Za družine, ki se s to motnjo soočajo, pa praktično predstavlja način življenja. Zato so odločnost, postavljanje meja, disciplina, vztrajnost brez popuščanja zelo pomembne odlike vseh staršev, ki imajo otroka z avtizmi.

V družbi takšnega otroka neupravičeno velikokrat označimo za trmastega, težaškega ali neolikanega, vendar temu ni tako. Za pozitivno soočanje in življenje z avtizmom je tako izjemno pomembna vzgoja, ki takšne otroke oboroži z vsemi orodji, ki jih potrebuje za normalno življenje. Starši v takšnega otroka vložijo ves svoj trud z namenom izboljšanja koncentracije, razumevanja navodil ali izboljšanja komunikacije z ljudmi.