V večino (prvih in za nekatere edinih) dolgotrajnih razmerij vstopamo v dvajsetih letih, ko imamo peščico dejanskih romantičnih izkušenj in odločitve sprejemamo zadeti od morfija nove ljubezni.
Takrat se odločimo, da je to zagotovo odnos, ki bo trajal za vselej, saj ljubezen vendarle premaga vse. Kar je približno tako racionalna odločitev, kot če bi popolnoma pijani sklepali pogodbo o posojilu.
Po letu dni zmenkov (kar je spodnja meja povprečja tudi za ljudi, ki se potem zaročijo) medeni trenutki še niso izpeti, partnerja ne vesta, kakšne demone skrivata drug pred drugim, obenem pa oba verjameta, da njuna predanost nikoli ne bo usahnila.
Vsem dobro poznane statistike govorijo drugo plat te zgodbe in na vseh koncih poslušamo nasvete, kako naj v majavih dolgoročnih razmerjih ponovno zaiskrimo iskrico ljubezni in izpolnimo kopico kavarniških psiho testov, da ugotovimo, ali se nam sploh še splača truditi v odnosu, ki še zdaleč ni več takšen zabaviščni park emocij, kot je bil pred desetimi ali dvajsetimi leti.
A kljub vsem tem trendom obstaja nemalo odnosov, ki uspejo. Za vselej.
In ti pari imajo po navadi nekoliko drugačen pristop k vzdrževanju medsebojnega odnosa. Njihovi nasveti vsem pa so bolj cinični, kot bi si morda mislili.
1. Zamere končajte, kolikor hitro je mogoče
Naravno stanje zamer je, da jih gojimo, kolikor dolgo je le mogoče, da se iz malega nestrinjanja razcvetijo v gigantske pošasti, ki lahko potem leta in leta razžirajo našo dušo. V tem nismo le dobri, ampak celo odlični. Zamere so enostavne in ne potrebujejo veliko, da rastejo in uspevajo.
A tudi, ko so popolnoma upravičene, so ti mali zametki nezadovoljstva kot strihnin na sendviču, kot nevidni strup, ki dolgoročno ubija naš mir uma in posledično celoten odnos.
Zameriti se naučimo že kot otroci, a takrat jih namesto nas upravljajo odrasli.
Če smo kot mulci zamerili bratu, ker nam je polomil najljubšo igračo, se je ta zamera izničila ali z nakupom nove igrače ali pa zato, ker so nam starši prepovedali, da se kujamo več kot 17 minut.
Če ni bilo notranjih krvavitev ali globljih emocionalnih travm, kot otroci nismo imeli dovoljenja, da zamerimo dlje, kot je bilo racionalno smiselno glede na urnik, ki je vključeval družinska kosila, izmenično uporabo kopalnice in neko zdravorazumsko komunikacijo.
Ko odrastemo, pa ni policije, ki bi nadzorovala naše zamere. V odnosu prav tako ni veliko skrivališč, kamor se lahko zatečemo, ko so naša čustva ranjena.
Nikogar tudi ni, ki bo razumevajoče kimal javkanju, da je on pozabil njuno 28-mesečno obletnico drugega poljuba ali pa, da je ona nekoliko nerodno pokomentirala njegovo izgubo las.
A obstaja bližnjica do sreče: bodite prvi, ki se opravičite. Tudi ko oba vesta, da imate vi prav.
2. Partnerjeva naloga ni, da vas izpopolnjuje
Leta 1996 je Tom Cruise v filmu Jerry Maguire kronično objokani Renee Zellweger zašepetal besede, ki so omehčale srca vseh žensk po svetu: 'Ti me izpopolnjuješ.'
Besede, ki so tudi več kot 20 let pozneje še vedno del hollywoodskih romantičnih legend, so v resnici le kratka ubeseditev romantičnega mita, ki obstaja že, odkar se povezujemo v pare zaradi več kot le razmnoževalnih potreb.
Koncept, da je par sestavljen iz dveh osebnostno dopolnjujočih bitij, zdi kot osnova romantike – trdni, surovi moški potrebuje nežno žensko in nebogljena ženska potrebuje moškega, da postori vse tisto, česar ona ne more, kot da smo nekakšni ljubezenski transformerji. Brez partnerja smo torej le polovične osebe.
V resnici je ideja, da je naša lastna sreča, osnovana na dejanjih, odzivih in izlivih druge osebe, ne le nerazumna, ampak celo neodgovorna.
Seveda smo na začetku odnosa vedno posrkani v kult osebe, s katero se zapletamo, a pri tem ne smemo pozabiti in prenehati spoštovati samega sebe kot eno enoto.
Naš original, preden smo vstopili v dolgoročno razmerje, je bil morda resda nekoliko bolj zanemarjen in za odtenek bolj osamljen, a ni bil nekončan človek.
3. Čim prej morate sprejeti dejstvo, da razmerja ne delujejo po principu 50 : 50
Ena ključnih borb v večini odnosov je iskanje ustreznega razmerja opravljenih dolžnosti za oba udeležena.
Ideja je, da vsak v odnosu postori polovico: ona recimo pomije posodo, on naseka drva. Oziroma on pomije pol posode, ona pomije drugo polovico in skupaj najameta nekoga, da seka drva.
Ne glede na to, kako zelo neustrezna je ta analogija, glede na odstotek ljudi, ki danes še seka drva, pa dejansko ne obstaja kaj dosti parov, ki imajo svoja opravila razdeljena vsaj približno pravično.
Tudi če obema služba vzame popolnoma enako količino ur na dan in imata na vratih hladilnika obešeno lično izpisano tabelico zadolžitev, bo na koncu eden v razmerju vedno opravljal večino družinsko-gospodinjskih obveznosti, drugi pa se bo pretvarjal, da tega ne opazi.
A preden vas ta nepravičnost spremeni v kričečo harpijo, je prav, da razumete, zakaj se to pripeti v praktično vsakem odnosu.
Razmerje (oziroma družina) je tako kot vsak drug posel. Zahteva menedžment. In nekdo v odnosu bo v tem vedno boljši kot drugi.
In če ne boljši, pa vsaj bolj konsistenten. Tako kot je na delovnem mestu nekdo, ki dela več kot drugi, ker je preprosto v svojem delu boljši, hitrejši ali pa le bolj avtomatiziran.
Podobno je v odnosih – in to v vseh odnosih.
Poskusi, da bi do promila pravično razdelili družinsko-gospodinjske obveznosti, vam bodo zato povzročili več stresa, zamer in slabe volje, kot če pač to, kar že zdaj delate sami, delate sami še naprej.
V nasprotnem primeru boste opravke, ki jih vi opravljate bolje, prepustili nekomu, ki je v tem slab, in boste zato prej ali slej živeli v svinjariji ali pa ugotovili, da eden od vaših treh otrok že sedem dni kampira na stopnicah osnovne šole, ker ga je vaš dragi pozabil pobrati na poti iz službe.
Ali še slabše – postali boste menedžer svojega partnerja in se posledično do njega vedli, kot da je vaš zaposleni ali pa vaš otrok. In nič ne ubije strasti bolj kot odnos, v katerem ima ena oseba glavno besedo, druga pa ji le sledi kot osramočen kužek.
Če ste vi tisti, ki v odnosu opravlja večino domačih opravil, pa obstaja še ena zagonetka.
Glede na to porušeno ravnotežje opravil se morate naučiti nadzorovati svoja čustva, sicer se boste prej ali slej znašli v scenariju, kjer z vnemo steklega psa drgnete korito in vso nakopičeno jezo kanalizirate v uničujoč prezir do partnerja.
Ali v teh opravilih odkrijete svojo katarzično pomiritev ali pa si v zameno privoščite več sproščujočih trenutkov, ki bodo samo vaši.