Ko se nekega dne ustaviš pred ogledalom in zazreš v svojo podobo, te spreleti: "Kdo sem pravzaprav jaz?" Od tu naprej je scenarij običajno tak ...
Gremo naprej k svojim obveznostim in si pozabimo odgovoriti – pa ne zato, ker imamo toliko drugega dela, niti ne zato, ker ne bi hoteli odgovoriti, temveč zato, ker preprosto NE VEMO, kdo smo, niti ne vemo, kam bi se obrnili za odgovor.
Vedeti kdo smo, je za naše življenje zelo pomembno.
To je kompas za pot življenja, po kateri hodimo. Če si brez kompasa, se v gozdu lahko izgubiš.
Tako je tudi v življenju – kaj hitro se nam lahko zgodi, da zaidemo s svoje poti. Najhuje pa je, ker niti ne vemo, da smo zašli, da nismo na pravi poti.
To, da smo se izgubili, izvemo šele, ko nas ustavi življenje: imamo prometno nesrečo ali hudo zbolimo.
Prvi korak, ki vodi k spoznavanju sebe, je, da si odgovorite na vprašanje 'Kdo sem' in za vedno zapustite svet, v katerem ste živeli zgolj kot robotki: vsako jutro ste se zbudili, se umili, pojedli zajtrk, šli v službo, delali osem ur ali več, vmes pojedli kosilo ali malico, po službi je čas za šport in družabne obveznosti, zvečer ste spet nekaj malega pojedli, gledali televizijo in šli spat. In tako naslednji dan znova.
Raje se čim večkrat na dan vprašajte:
- Kaj si pa jaz zdaj zares želim delati?
- Je to, kar ravnokar počnem, res nekaj, kar si želim, ali so to želje nekoga drugega?
- Delam stvari zato, ker v njih lahko izrazim sebe, ali jih delam zato, ker so mi drugi rekli, da je to dobro zame?
- Kako se počutim: čutim utrujenost, lakoto, osamljenost, žalost?
- Zakaj čutim žalost in nesprejetost v družbi svojih prijateljev?
Če želimo slišati sebe in svoje občutke, si moramo prisluhniti: po osmih urah dela, od tega več kot polovico na sestankih, si včasih zares zaželimo le miru in tišine. Namesto tega pa se dobimo s prijatelji, ker nam tako piše v koledarju ...
In ker se ne spodobi odpovedati zmenka. Kdo to pravi? Je to resnica? Kolikokrat smo se že in se še bomo utišali in zanikali svoje občutke?
Če prijateljem poveste, da ste imeli res naporen in težek dan in da ste popolnoma brez volje in energije ter da bi zmenek raje prestavili na drug dan, bodo, če so pravi prijatelji, razumeli.
Sami sebi delamo krivico, se prizadenemo in se ne upoštevamo. Se nimamo radi. Predstavljajte si majhnega otroka, ki joka, ker ga je strah, vi pa se obrnete stran in greste svojo pot. Tako kot ta otrok, ki ga niste objeli in zaščitili, se ob vsakem takem zanikanju in neupoštevanju sebe počutite v svoji notranjosti vi.
Zato si prisluhnite in upoštevajte svoje občutke – s tem pokažete ljubezen in spoštovanje do sebe.
Dovolite si biti to, kar ste, in dovolite si vzeti to, kar potrebujete brez slabe vesti – vaša odgovornost je, da zase lepo skrbite.
Ob tem pa seveda pazite tudi na občutke drugih. Skrbeti le za svoje potrebe tako, da ne upoštevate tudi občutkov drugega, je sebičnost in egoizem.
Naslednjič, ko boste zrli v ogledalo in se spraševali Kdo sem, postojte in si vzemite teh nekaj trenutkov, da vprašanje zaplava po vaših mislih. Nato pa začnite odgovarjati nanj – vsak dan po malem. Naj vam vsak dan odkrije kaj novega o vas, česar še niste vedeli.
Napisala Tinkara Filač za revijo Lisa – zdraviodnosi.si. Če vas zanima več o Šoli za zdrave odnose, pišite: tinkara@zdraviodnosi.si.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del