"Bila sem pripravljena na moj reden pregled pri ginekologinji po 8 tednih po porodu. Vedela sem, da mi bo dala zeleno luč za vrnitev v mojo vadbeno rutino ..."
"Kot športni obsedenec sem komaj čakala, da se vrnem k utežem in spet prevzamem nadzor nad svojim telesom, potem ko sem ga 9 mesecev dajala v najem dojenčku. Po pogovoru in pregledu brazgotin sem dobila odobritev s strani ginekologinje.
Odhitela sem domov in takoj, ko je dojenček zaspal, po skodelici kave obrisala prah s svojih uteži ter pripravila glasbo.
Bila sem v svojem elementu in pripravljena na prvo vadbo po porodu! Vendar moje telo na žalost ni bilo.
Do tega spoznanja me je pripeljalo kar nekaj stvari:
1.) Sprva sem mislila, da sem zgolj iz forme. V resnici so bili prisotni vsi znaki upada mišične mase, ki so se mi posmehovali v obraz, ko sem iz tal v položaj za plank prenašala 20 kg.
2.) Že po nekaj jumping jackih sem lovila sapo, čeprav je bilo to prej zame mala malica.
3.) Prve vadbe so bile zeloooo mučne.
Kljub temu sem se prerinila čez nekaj začetnih (groznih) treningov, a čutila sem, da nekaj drugega v mojem telesu ni bilo prav.
Naj se vrnem malce v preteklost.
Proti koncu drugega trimesečja sem bila v telovadnici, kjer sem izvajala počep z utežjo, ki je bila prislonjena na prsi. V svojem odraslem življenju sem naredila že na tisoče takšnih ponovitev in celo med nosečnostjo, zato sem vedela, česa je moje telo sposobno.
Nisem pa se zavedala, kaj zmore moje nosečniško telo. Začutila sem bolečino, ki je prihajala točno iz medenice. To je več kot očiten dokaz, da moraš zapustiti telovadnico in natanko to sem storila. Med potjo domov sem poklicala zdravnico, ki se na srečo ni bala za otroka, mi je pa predpisala počitek in poseben pas za trebuh.
Bolečina ni pojenjala, ampak se je še stopnjevala in komaj sem čakala dan poroda, ko se bo vse spet postavilo na svoje mesto. Oh, kako sem se motila ...
Izkazalo se je, da imamo v telesu majhno vez, imenovano sramna simfiza (ali sramna zrast), ki povezuje levo in desno stran sramne kosti. Med delanjem počepa z utežjo in nosečniškim trebuhom sem vez obremenila bolj, kot lahko prenese.
Prepričana sem bila, da bo po rojstvu spet vse normalno, vendar bolečina še kar ni prenehala. Sedaj je moj otrok star že 18 mesecev in moje telo je končno pripravljeno na vadbo.
V letu in pol po rojstvu sem večkrat poskusila telovaditi, a je moje telo kričalo po času za celjenje, zato sem mu to dopustila. Izguba časa za vadbo je bilo, kot bi za dve leti izgubila delček sebe. Počutila sem se nemočno in bilo mi je nerodno, kot da bi kaj naredila narobe.
S čim sem si zaslužila, da ne morem opravljati tega, kar bi me spet postavilo na noge in pokazalo v najboljši luči?
Bila sem ljubosumna na prijateljice, ki po prihodu iz porodnišnice skoraj da niso imele nobenih težav. Na živce so mi šle prijateljice, ki so si privoščile vadbo, medtem pa so njihovi partnerji ostali doma z dojenčki. In naj sploh ne omenjam vseh novopečenih mamic, ki so na Instagramu objavljale jogo z dojenčkom.
Z nikomer od njih se nisem morala povezati. Verjetno zato, ker sem tudi sama obsojala mame, ki so se potiho borile s težavami, za katere ne bom nikoli izvedela.
Sedaj imam po dolgih 18 mesecih in neštetih poskusih spet privilegij telovaditi. Ni enako kot prej in bojim se, da nikoli ne bo, vendar se lahko spet gibam.
Pomembno je, da ste ponosni nase in na svojo življenjsko zgodbo čisto na vsaki stopnji. Ustvarile ste novo človeško bitje, in to je izjemno. Če sem se česa naučila iz svojega 18 mesečnega obdobja brez vadbe, je to dejstvo, da je v počitku in miru moč. Močna si!
Povzeto po Popsugar
- Preverite tudi 4 opozorilni znaki, ki nam govorijo, da se je potrebno ustaviti ali pa Včasih moramo biti sami, da lažje razumemo življenje
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?