Ste kdaj pomislili, da bi soboto preživeli nekoliko drugače kot sicer? 16. maja ste imeli lepo priložnost za kaj takšnega. Če je niste izkoristili, si ne očitajte preveč – kmalu boste imeli novo priložnost biti del najbolj nore sobote v mestu. Sreča pa se vam je pravkar nasmehnila še drugič – ob branju naslednjih vrstic ste lahko kar takoj tudi vi majhen košček pustolovske tekme.
Prvo vprašanje marsikoga izmed vas je bilo verjetno: Kaj za vraga pa je ta pustolovska tekma? Tisti, ki poznate to, še vedno razmeroma mlado športno disciplino, boste verjetno hitro znali povedati, da gre za šport, ki je nekaj posebnega. Ta šport ni strogo povezan z moderno športno miselnostjo, da šteje samo rezultat.
Premikanje mej človeške vzdržljivosti je nekaj, kar nedvomno privlači in zanima prav vsakega od nas. In če ste mislili, da rolanje in veslanje nikakor ne spadata v isto športno panogo, če menite, da iskanje branjevke na tržnici v soboto dopoldan ne more biti del prav nobene tekme, in če ste prepričani, da je sprehod na Šmarno goro vedno nekaj prijetnega in pomirjujočega, verjamem, da boste ob koncu branja tega članka zagotovo spremenili mnenje.
Prava tekma
Zmoreš? Si prepričan? Pridi in poskusi! To je že od leta 2003, tj. od prve slovenske pustolovske tekme, slogan ekipe, ki pripravlja tovrstne preizkušnje pri nas. Gre za skupino fantov in deklet, sestavljeno večinoma iz članov društva tabornikov rod Jezerski zmaj iz Velenja. To so pionirji pustolovskih tekem pri nas.
Prvo ime skupine zanesenjakov in duhovni vodja (kot mu radi rečejo) je Peter Vrčkovnik. “Na vsaki tekmi želimo tudi mi premakniti meje svojih sposobnosti, zato želimo tekmovalcem vedno ponuditi kaj novega, kaj norega, kaj zabavnega. In seveda si želimo pravo tekmo, ” pravi Peter.
Bilo je zgodnje jutro. Sobota, 16. maj 2009. Ljubljana se je zbudila v prijeten dan (čeprav so nas vremenoslovci ves teden prepričevali, da bo drugače). Z ene strani je počasi prišel fant z vrhunskim kolesom, na drugi strani sta si dve dekleti pripravljali rolerje, na tretjem koncu parkirišča pred kampom Laguna v Ljubljani se je majhna skupina pustolovščine željnih fantov in deklet želela prijaviti na tekmovanje, ko je človek pogledal malce bolj levo, pa je že ugledal delovno ekipo skrbnih organizatorjev, kako vneto pripravlja še zadnje podrobnosti pred tekmo.
Kar po mestu
In že smo na startu Ljubljanske mestne avanture 2009. 106 tekmovalk in tekmovalcev iz štirih držav (zanimivo, tokrat se je pustolovske tekme pri nas prvič udeležil tudi predstavnik Kostarike) čaka na uvodno ogrevanje, ki mu sledi skok v mestni vrvež. 30 dvočlanskih ekip se je merilo na krajši, 40-kilometrski razdalji v kategoriji Žabica, sedem ekip manj pa v daljši različici tekme, tj. na 80-kilometrski preizkušnji v kategoriji Zmaj. O tistih, ki so tekmovali na mini avanturi, bomo govorili nekoliko kasneje.
Sobotni sprehod po Ljubljani zna biti prav posebno doživetje. Toda predstavljajte si, da morate odhiteti mimo vseh ljudi, mimo tisoč zanimivih zgodb, mimo neštetih zasanjanih jutranjih pogledov. Prav to je bila prva naloga glavnih junakov naše zgodbe. Tekmovalke in tekmovalci so v polni športni opremi hiteli z enega konca mesta na drugega, od ene kontrolne točke pa do druge . .
Vmes so se ustavili le za trenutek, ko so recimo na osrednji ljubljanski tržnici morali v množici poiskati branjevko z majico slovenskih pustolovskih tekem. Da, tudi to je bila ena izmed nalog. Sicer bolj zabavnih, a vendarle je na vsakem koraku šlo za vsako sekundo, ki bi jo tekmovalci lahko pridobili pred tekmeci. “Prvi del tekme je bil res tista prava mestna pustolovščina, tek po mestnih ulicah, veslanje po Ljubljanici, vožnja z avtobusom, ” je ob koncu povedal eden najizkušenejših slovenskih pustolovcev Matevž Slapničar.
“Moram pa priznati, da mi ta del tokratne tekme ni bil tako všeč. Vendarle gre za tekmo in tista prava se je začela šele po prihodu na rob mesta. ” A mi se bomo za nekaj trenutkov še zadržali v mestnem središču. Veslanje s kajaki po Ljubljanici je lahko zelo atraktivno tako za udeležence kot za tiste, ki jih zvedavo spremljajo z mostov ali rečnih bregov. Čeprav je veslanje ena tistih disciplin, v katerih navadno ne pride do večji razlik med tekmeci, se je vrstni red že začel počasi oblikovati.
Trenutki odločitve
Spet smo na startu Ljubljanske mestne avanture 2009, tj. na mestu, kjer je bila tudi kontrolna točka številka 8 za ekipe v kategoriji Žabica in deseta kontrolna točka za ekipe v kategoriji Zmaj. Potem je sledila nova, za športne pojme nekoliko nenavadna etapa. Prevoz z mestnim avtobusom. In potem . . konec luštnega! Da ne bo pomote – že do te točke tekma ni bila prav preprosta, zdaj pa je postala še zahtevnejša.
Večina mestnih avantur se odloča na kolesarskih odsekih. Ti so najdaljši in navadno tudi najtežji. Prav tako pomembni pa so tekaški oziroma pohodniški vzponi. In tudi ti so bili del tokratne avanture v prestolnici. Rolanju je sledil kolesarski vzpon na Rašico. Na pustolovskih tekmah se discipline res hitro menjajo in včasih je težko slediti vsem ekipam. Torej, pri rolanju smo.
Ja, ne gre vsem tako zelo dobro, kot bi si morda želeli, in pri tej disciplini je to najbolj očitno, a vendar se ob koncu dneva nad tem ne pritožuje prav nihče. S koleščkov pa na kolo in k že napovedanemu vzponu na Rašico. Tam je tekmovalke in tekmovalce čakala še zadnja disciplina, s katero se tokrat še niso srečali – spuščanje po vrvi. Stolp, s katerega so se tekmovalci spuščali, je bil visok 20 metrov in le za enega od vseh 60 tekmovalcev je bila ta preizkušnja prezahtevna.
Gor na Šmarno
Tudi vi ste verjetno že bili na Šmarni gori. Ob sončnem vremenu – takšno je bilo tudi tisto soboto – je sprehod nekaj res izjemnega. Vendar ne, če govorimo o ‘sprehodu’, ki je eden najtežjih delov Ljubljanske mestne avanture. Ker gre pri vsem skupaj tudi za orientacijske sposobnosti, se lahko zgodi, da nekateri na Šmarno goro pridejo celo dvakrat (sami pravijo, da je bilo že prvič (pre)naporno).
Ko ekipi uspe premagati vsak hrib, se izogniti vsaki pasti in ostati pri močeh, da na koncu še pritisne na pedala, je cilj že zelo blizu.
Najprej smo za uspešno opravljeno tekmo zaploskali tekmovalkam in tekmovalcem v kategoriji Žabica. Po dobrih treh urah in pol sta na cilj prihitela Matej Pistor in Bojan Svenšek, člana ekipe Ganeša team. Zmaga je bila tokrat zanesljiva, saj sta drugouvrščena zaostala za skoraj pol ure. Navadno so razlike na teh tekmah bistveno manjše. No, dokaz za to je tudi razlika med drugim in tretjim mestom – ob koncu 40-kilometrske proge je znašala natančno 49 sekund.
Ko so nekateri, ki so tekmovali na krajši progi, že razmišljali o novih podvigih, sta na cilj kot blisk priletela ‘leteča nomada’ Rok Erjavec in Andrej Mesner. Stara znanca slovenskih pustolovskih tekem sta kolesarila, tekla, veslala, rolala in se spuščala po vrvi pet ur in 20 minut in si s tem časom zagotovila novo zmago na mestnih avanturah. Kot da vse skupaj ne bi bilo dovolj, pa si je eden izmed članov zmagovalne ekipe že naslednji dan ‘privoščil’ tekmo v treking ligi na Rogli. To so tisti res najboljši.
Mini preizkušnja
Brez skrbi, nismo pozabili na mini avanturo. Gre za tekmo, ki poteka vzporedno s tisto pravo, veliko, še bolj tekmovalno usmerjeno pustolovščino. Otroci in njihovi starši, tete, dedki, starejše sestre in bratje in še kdo se lahko udeležijo (za otroke) prilagojenega tekmovanja. Ta obsega nekaj elementov prave pustolovščine in nekaj bolj šaljivih elementov otroške igre. Tudi za 22 ekip v tej konkurenci je bila to nedvomno najbolj nora sobota v mestu.
Če ste torej kdaj pomislili, da bi soboto preživeli nekoliko drugače, zdaj nimate več izgovorov. Zdaj veste, kako in kaj. Le še prijaviti se morate, priti in poskusiti. In potem boste tudi vi ugotovili, ali zmorete. Se vidimo na Slovenskem pustolovskem tekmovanju 19. junija ter jeseni na Škofjeloški avanturi in Slovenskem pustolovskem festivalu v Velenju!
Tomaž Hudomalj
Foto: Matjaž Ravnjak, Sašo Oštir
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?