Le kaj bi človeka lahko gnalo v nekaj tako nerazumnega? Za enega se ve ? želja po ponovni zmagi. To velja za Jureta Robiča, ki se je udeležil vseh treh dirk do zdaj in vsakič zmagal. Druge, kot sta Marko Baloh in Cristoph Strasser, žene odločenost, da mu odvzameta ta primat. Tretje osebni izziv. Pri teh čas ne igra več vloge. Bolj kot z njim se na dirki borijo s kilometri, ki se iz ure v uro zdijo daljši in napornejši. Ampak to tako ali tako velja za vse. In potem so tu še četrti, ki se dirke lotijo za trening.
Ultratriatlonec med ultrakolesarji
Sliši se skoraj neverjetno, toda tudi ti obstajajo. Matej Markovič ni ime, ki bi ga iskali v svetu cestnega kolesarstva, čeprav je ta šport v mladih letih celo treniral. Ampak v otroških letih je Matej tudi aktivno smučal, igral nogomet in počel še kup drugih stvari. Danes, pri dobrih tridesetih letih, je zaposlen kot svetovalec za šport pri Slovenski vojski, z dosežki, ki jih niza v športu, ki mu je v zadnjih letih posvetil večino časa, pa je lahko za zgled prav vsem svojim ‘podrejenim’.
Vojska ni za mehkužce, pravijo, zato tudi šport, s katerim se ukvarja, ni primeren za vsakogar. Njegova običajna dirka je sestavljena iz 7, 6 kilometra plavanja, 380 kilometrov kolesarjenja in 84, 4 kilometra teka. Ste se že kdaj lotili česa podobnega?
Verjetno ne. Številni teh razdalji ne zmorejo sestaviti v vsem letu. Matej jih. Na dirki z njimi opravi v manj kot 24 urah, z rezultati pa kroji svetovni ultratriatlonski vrh. Ampak ko gre za DOS, to ne pomeni prav veliko. Ta dirka je trikrat daljša od kolesarskih tras na ultratriatlonih, tehnično precej zahtevnejša in traja vsaj enkrat dlje.
48 ur za 1. 188 kilometrov
To je bil Matejev cilj, ki si ga je postavil pred dirko. Vsem, ki nismo aktivni kolesarji, ti dve številki ne povesta prav veliko. Ja, 48 ur presedeti na kolesu se sliši ogromno in odpeljati 1. 200 kilometrov se zdi naravnost noro, ampak kaj to zares pomeni, je mogoče ugotoviti le, ko številki vstaviš v najosnovnejšo matematično formulo. Da bi dosegel postavljeni cilj, bi moral Matej v povprečju kolesariti s hitrostjo 24, 75 km/h.
Na ravninskih odsekih to niti ni tako težko, še zlasti z vrhunskim cestnim kolesom, kakršnega ima, ampak DOS ni ravninska dirka, vmes se je treba tudi ustaviti, kaj pojesti, opraviti kakšno potrebo in se ne nazadnje kdaj tudi spočiti. Najboljšim petim na lanskem DOS-u je ta rezultat uspelo doseči. Jure Robič je DOS prevozil celo s povprečno hitrostjo 29, 2 km/h, le nekoliko počasnejši pa je bil Marko Baloh. Toda Jure in Marko sta ultrakolesarja, Matej pa je ultratriatlonec.
In ko sem takole razmišljal o povprečnih hitrostih na dirki in o vsem drugem, sem se vprašal, kaj za vraga se dogaja s športniki na tako zahtevnih preizkušnjah? So res sposobni 48 ur in več kolesariti brez počitka?
In če so, s kakšno kadenco, s kakšnim srčnim utripom in kaj med tem jejo in pijejo. Nekatere stvari je mogoče zabeležiti, sem pomislil, preostalih pač ne. Kadenco, srčni utrip in kup drugih podatkov beležijo le športni računalniki. Pa še to le najboljši. K sreči so pri Suuntu letos na trg poslali ‘izdelek’, ki to zna. Sliši na ime t6c in je v vrhu njihove ponudbe. Kot nalašč, da preizkusimo še to, in ne samo Mateja, sem si rekel in poklical na Planet sport.
Dan D
Dirka se je začela v četrtek, 7. maja. K sreči s pripravami nanjo s fotografom Alešem nisva imela dodatnih obremenitev, saj je za večino stvari poskrbela uigrana Matejeva ekipa. Midva sva si morala le priskrbeti avto (pri sestrski reviji Avto magazin sva si sposodila Škodinega superba, ki ga imajo na vztrajnostnem testu) in ga na zahtevo organizatorja oblepiti z nalepkami.
Točno ob sedmih zvečer se je dirka uradno začela. 58 prijavljenih tekmovalcev je startalo z dveminutnimi presledki. Matej je kot 36. po vrsti prvič zavrtel pedala deset minut čez osmo, midva z Alešem pa sva v Postojni počakala še na start zadnjega, Jureta Robiča, ki se je na dirko pognal 44 minut za Matejem. In to res pognal.
Drugouvrščenega z lanske dirke Cristopha Strasserja, ki je startal dve minuti pred njim, je že v Pivki ujel in tudi prehitel. Vendar naju ni zanimal Robič, ampak Matej, zato sva hitela naprej, prehitevala tekmovalce in Mateja ujela šele nekje na Primorskem, potem ko je že dve uri vztrajno vrtel pedala.
Večerni spust proti črnokalskemu klancu je za tekmovalce posebej zahteven. Cesta je tam široka in omogoča visoke hitrosti, noč pa pomeni nevarnost, saj tekmovalci na kolesih nimajo luči in so odvisni le od žarometov spremljevalnih vozil. Od starta so minile že štiri ure, adrenalin pa še ni popustil. Prehitevanje počasnejših tekmovalcev (najboljši startajo na koncu) se hitrejšim morda zdi zabavno, toda za spremljevalna vozila je to prava mora.
Pravilnik namreč zahteva, da morajo vsa spremljevalna vozila kolesarje ves čas osvetljevati z žarometi, to pa je v hribih nad našo obalo, kjer so ceste ozke, ovinkaste in povrhu vsega tudi med dirko odprte za promet, vse prej kot mačji kašelj. Tudi za najbolj vešče upravljanja volanskih obročev.
Ampak najbolj napet del dirke je bil še pred nami. Spust po šmarskem klancu proti hrvaški meji in cesta, ki pelje ob reki Dragonji ter nato nazaj proti Portorožu in naprej proti Izoli, je s seboj prinesla prav vse elemente etapne dirke. Gneča tekmovalcev in spremljevalnih vozil je bila na tem odseku tako velika, da v nekaterih trenutkih z Alešem nisva več natančno vedela, za kom se v resnici voziva.
Da je bila mera polna, pa sta prav takrat z astronomsko hitrostjo med nas ‘priletela’ še Robič in Baloh, ki sta se nas že nekaj kilometrov pozneje otresla in nadaljevala z nezmanjšano hitrostjo. Kako hitra sta bila, so pokazali časi na prvi kontrolni točki v Šmarjah nad Koprom.
Baloh je tja pripeljal po 2 urah in 43 minutah s povprečno hitrostjo 37, 4 km/h, Robič pa z dve minuti počasnejšim časom in z le 0, 7 km/h manjšo povprečno hitrostjo. Odličen je bil tudi Matej. Samo na prvi etapi je prehitel sedem tekmovalcev in dosegel povprečno hitrost 30, 3 km/h.
Skozi noč v nov dan
Nekje na črnokalskem klancu in na poti nazaj proti notranjosti se je četrtek končno le prevesil v petek in dirka se je začela umirjati ter kazati znake prave ultramaratonske preizkušnje. Toda le nam, ki smo sedeli v spremljevalnih vozilih. Večina tekmovalcev je vztrajno vrtela pedala, in to kljub živahni in razgibani cesti, ki pelje mimo Divače, Lipice, Sežane in naprej proti Krasu, ter temperaturam, ki so vztrajno padale.
Petnajst minut pred drugo uro zjutraj je merilnik zunanje temperature v najini škodi kazal le še 10 stopinj Celzija, na Predmeji ob deset do šestih zjutraj pa zgolj pet. Tu se je Matej prvič ustavil, vendar le za toliko časa, da je odtočil (in ne mislite, da je pri tem razjahal kolo) in oblekel anorak. Rezultati na drugi kontrolni točki, ki jo je dosegel uro pred tem v Novi Gorici, so pokazali, da je ponoči rahlo opešal, zaradi česar je zgubil štiri mesta, a ker so opešali tudi vsi drugi, ekipa ni bila zaskrbljena.
Tretja etapa na papirju velja za najtežjo od vseh. Na njej morajo tekmovalci v 143 kilometrih premagati kar 1. 773 višinskih metrov. To je celo več kot na etapi čez Vršič, zato sva jo z Alešem spremljala s še posebnim zanimanjem. Lepši del te etape pa je bil nedvomno jutranji svit in pričakovanje, da je pred nami lep sončen dan.
In kot da je to v sebi začutil tudi Matej, se je kar naenkrat dvignil, stopil na pedala in na klancih proti Colu, Črnemu vrhu in Godoviču večinoma stoje vztrajno prehiteval tekmovalce. Na tretjo kontrolno točko, ki je bila od starta oddaljena dobrih 371 kilometrov, je po dobrih 13 urah in 49 minutah prišel kot odlični 17. , medtem pa je vodilni na dirki Robič za sabo že pustil vse druge in tudi Vršič ter se le deset minut kasneje podpisal na četrti kontrolni točki, ki je bila od starta oddaljena 451 kilometrov.
Ampak mene so veliko bolj kot to grizli podatki, ki jih je v svoj spomin shranjeval suunto. V navodilih za uporabo je pisalo, da je spomina za 12 ur, Matej pa se tudi po 14 urah še vedno ni hotel ustaviti. In ker tega očitno ni nameraval storiti tudi na tretji kontrolni točki, sem ga vendarle previdno vprašal: “Kako kaj kaže s postankom? ” Pa mi je le kratko odgovoril: “Po Vršiču. ”
Vzpon na Vršič in prva kriza
Kako naporne so ultramaratonske preizkušnje, še posebej za športnike, ki niso specialisti za posamezno disciplino, razkrijejo časovne razlike. Ko se je Matej podpisal na tretji kontrolni točki, je imel Robič pred njim slabe tri ure prednosti, pred zadnjim, ki je prišel skoznjo, pa že kar 8 ur in 42 minut. Prava kriza pa je na Mateja še čakala. Tri minute čez pol dvanajsto dopoldne je Matej začel svoj vzpon na Vršič.
Večinoma stoje, z nevsakdanje visokim prenosom v menjalniku in s presenetljivo počasno frekvenco vrtenja pedal. Napore, ki jih je doživljal takrat, je težko opisati, je pa kasneje priznal, da je bil ta del dirke zanj najtežji. Do vrha je potreboval debelo uro in pet minut. Tam si je le na hitro oblekel anorak, 22 minut kasneje pa je ‘pribremzal’ v Kranjsko Goro, kjer smo se končno le ustavili. Skoraj 16 ur po tem, ko je v Postojni prvič zavrtel pedala.
Stekel sem k njemu in še preden mu je uspelo razjahati kolo, sem že kazal z roko na suunta. Končno! Postopek prenosa podatkov z ure na prenosni računalnik po navadi traja nekaj sekund, tokrat pa je trajal več kot minuto. Ja, to je bila ultramaratonska preizkušnja tudi za suunta. Neučakan sem zagnal program, da bi pogledal, kaj se je z Matejem dogajalo v tem času dirke, in presenečen ugotovil, da prav nič posebnega.
Maksimalni srčni utrip, ki ga je dosegel, je znašal 173 udarcev na minuto, najmanjši 96, povprečni 136, pedala je vrtel s povprečno hitrostjo 70 zavrtljajev na minuto in v tem času porabil dobrih devet tisoč kalorij. In kaj je med tem pojedel in popil? Eno čokolado, dve banani, dve pesti bobi palčk, pet rogljičkov ter dva bidona športnega napitka in bidon vode.
Potem pa …
Ko se je po krajšem počitku spet usedel na kolo, se je zdelo, kot da se je dirka zanj začela na novo. Kot da še malo prej ni imel težav. Pot od Kranjske Gore do Begunj je prevozil z neverjetno hitrostjo, in če z Alešem na Jesenicah ne bi zavila na avtocesto (iz Kranjske Gore sva startala dobre uro kasneje s picami za ekipo), ga verjetno ne bi ujela v Begunjah, ampak šele v Tržiču, kjer smo načrtovali postanek za prvi topel obrok (če temu lahko rečemo tako).
Med vzponom na Šenturško goro je Matej v skoraj kasaškem slogu prehitel štiri že precej upehane tekmovalce, se spustil proti Kamniku in s polno paro nadaljeval proti Črnivcu. Da mu gre odlično, so pokazali tudi časi na peti kontrolni točki v Radmirju. Tja je prispel kot 14. s povprečno hitrostjo 24, 4 km/h in z le dveminutnim zaostankom za najbližjima dvema tekmovalcema.
Naslednji postanek smo si privoščili šele v Velenju, kamor smo prispeli ob pol osmih zvečer. Kot nalašč za večerjo. Ker za obisk restavracije ni bilo časa, smo si večerjo ? vrečko dehidriranih testenin ? privoščili kar na parkirišču pred bencinsko črpalko. S takšnim užitkom že dolgo nisem prežvekoval hrane. Ko so drugi začeli pospravljati, sem na hitro pretočil še podatke z ure in karavana je šla naprej.
Približno ob desetih zvečer je v Radljah ob Dravi Matej prvič priznal, da ga bolijo kolena in roke. Dolgo je zdržal, sem pomislil. V 26 urah, kolikor je minilo od starta, ni niti enkrat potarnal. Žival! Fizioterapevt Jaka ga je hitro namazal z žavbami, ga zmasiral, oborožil s stimulacijskimi magneti in Matej je bil že na kolesu ter na poti naprej proti Kamnici. Tam ga je čakala nova, že šesta časovna kontrola.
Nova noč prinese nove težave
Priznam, zdaj sem bil tudi jaz že krepko utrujen. Zadnja noč, ki sem jo prespal, je bila tista s srede na četrtek, pred nami pa je bil še en naporen dan. Z Alešem sva se zato odločila, da za kratek čas zapustiva ekipo in se spočijeva. Zavila sva na najbližje parkirišče, nastavila alarm na uri, in še preden mi je rekel lahko noč, sem že spal. Dve uri sta minili, kot bi mignil, medtem pa je Matej s preostalo ekipo že prevozil Štajersko. Nič manj kot dve uri sva ga lovila, preden sva ga dohitela. Ujela sva ga šele v vasi Kuzma na Goričkem, kjer se je končno tudi sam odločil za počitek.
“Zadnja ura je bila ubijalska, ” mi je povedal Dražen, “trasa je bila obupna in bolečine v kolenih so vse hujše. ” Pretočil sem podatke s suunta in osupnil – Matej ne spi, odkar je prišel v Kuzmo, ampak že zadnjih sedem ur. Le dve uri po tem, ko smo zapustili Velenje, se je njegovo srce povsem umirilo, se ustalilo pri 108 udarcih v minuti, utrip pa mu je začel le še padati.
Po štirih urah je znašal 96 udarcev na minuto, po petih 91 (glede na podatke s suunta je Matej še vedno vrtel pedala s povprečno frekvenco 63 vrtljajev v minuti), po šestih urah in pol pa je padel na 85. Takrat je njegovo telo verjetno že trdno spalo, čeprav glava tega ni vedela. Ustavil pa se je šele dve uri kasneje. Kaj takšnega! Tega še nikoli nisem videl! Graf srčnega utripa v training managerju je za zadnjih šest ur narisal povsem ravno črto, ki je le počasi drsela v desni spodnji kot.
Že po eni uri počitka smo Mateja zbudili in ta je brez ugovarjanja spet sedel na kolo in pognal pedala v klance prelepega Gorička. Ja, tisti dan je bil res lep. Sonce se je počasi dvigovalo v povsem jasno nebo in začelo prijetno božati naravo. Ne vem pa, ali ga je tako doživljal tudi Matej. Klance je sicer premagoval presenetljivo suvereno, toda bolečine v kolenih nikakor niso hotele popustiti.
K sreči so kmalu sledile prekmurske ravnice in na sedmo časovno kontrolo v Moravskih Toplicah smo prispeli natanko minuto čez pol osmo uro zjutraj. Takrat je dokončno postalo jasno, da Matej svojega cilja ne bo dosegel. V eni noči je njegova povprečna hitrost padla z dobrih 24 na 15, 6 km/h, pred nami pa je bilo še 400 nič kaj spodbudnih kilometrov.
Pametna ali nespametna odločitev
Slabih pet ure pozneje, po dobrih 860 prevoženih kilometrih, je v vasi Spodnja Hajdina Jaka vendarle prepričal Mateja, naj dirko prekine. Kljub njegovi odločenosti, da pride do konca. Vnetje mišic na nogah je bilo prehudo, ultratriatlonski načrti za sezono pa preveč ambiciozni, da bi bilo vredno tvegati.
In odločitev je bila več kot pravilna. Že konec istega meseca je na prvi dirki v dvojnem ironmanu, ki je štela tudi za svetovni pokal, Matej v obupnih vremenskih razmerah postal evropski viceprvak, mesec dni kasneje pa je s tekmeci tako suvereno pometel, da je pri tem postavil še rekord proge.
Suunto t6c
Ponudba športnih računalnikov na trgu je vedno večja in vse več je tudi računalnikov, ki so prilagojeni posameznim športom. Toda za triatlon jih je le nekaj. Med novejšimi, ki so na trg stopili letos, je t6c.
Pri Suuntu so ga posebej za potrebe triatloncev razvili v sodelovanju z Mednarodno triatlonsko zvezo ITU (International Triathlon Union). Ta model je zanimiv zlasti zaradi resnično široke uporabnosti – lahko ga nosite okoli zapestja, lahko ga pritrdite na kolo, plavalnemu delu preizkušnje pa je prilagojen poseben vodoodporni pas za srčni utrip z lastnim spominom.
Napravica se hvali še z različnimi komponentami, ki jih je mogoče ‘priključiti’ nanj (footpod, bikepod in GPSpod), z brezžičnim prenosom podatkov, s katerim je mogoče prek prenosnega računalnika v realnem času spremljati potek treninga (Training Effect), in z razširjeno analizo podatkov, ki ji je prilagojen program Training Manager, v sebi pa skriva še višinomer, funkcijo EPOC in zaslon s prilagodljivim številom prikazanih podatkov (suunto.com, cena: 399, 95 €).
Matevž Korošec
Foto: Aleš Pavletič