Mag. Nada Rotovnik Kozjek se sama aktivno ukvarja s športom (triatlonom), kot zdravnica pa pomaga in svetuje številnim športnikom. Na eni strani so to rekreativni športniki, ki se gibljejo zaradi zdravja in veselja do gibanja, na drugi strani pa vrhunski tekmovalci, med katerimi je tudi veslač Iztok Čop, dobitnik več olimpijskih odličij.
Je avtorica knjige Gibanje je življenje, ki je nastala na osnovi njenih poljudnostrokovnih objav v časopisih, v katerih pojasnjuje pomen gibanja in zdravega prehranjevanja na človekovo zdravje. Kot anestezistka je zaposlena na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer se vsakodnevno srečuje z ljudmi, ki se zdravijo za različnimi oblikami rakavih obolenj.
Nastanek katerih oblik raka redna telesna dejavnost najbolj zavira?
Redna vadba je del zdravega življenjskega sloga. Ker vemo, da ta neposredno zmanjšuje možnost, da zbolimo za kroničnimi boleznimi, med katere spada tudi rak, bi lahko rekli, da z gibanjem zmanjšujemo možnost, da bomo zboleli za večino rakov v odrasli dobi. Nekoliko drugače je z raki v otroštvu, saj so takrat verjetno mnogo bolj povezani z gensko zasnovo. Ob tem velja poudariti, da zgolj gibanje, če drugače ne živimo zdravo, nima tako dobrega učinka. Nasprotno, lahko je celo škodljivo, če z njim ob že sicer nezdravem in stresnem načinu življenja pretiravamo.
Ljudje se pomena gibanja kot preventive bolezni čedalje bolj zavedamo. Kako pa je z našim zavedanjem, da je to lahko tudi zelo pomembno sredstvo pri zdravljenju bolezni?
Pretiran počitek med zdravljenjem je škodljiv in organizem še dodatno oslabi, a žal se tega dejstva tako bolniki kot tudi zdravniki vse premalo zavedajo. Zelo dober primer je denimo sladkorna bolezen, pri kateri je učinek gibanja na krvni sladkor enak učinku inzulina. S telesno vadbo se namreč na membrani mišičnih celic aktivira mehanizem, ki omogoči vstop glukoze v celico neodvisno od inzulina – z gibanjem torej neposredno znižujemo previsoko raven krvnega sladkorja, ki je zelo škodljiva za delovanje telesa. Vsem sladkornim bolnikom bi lahko priporočili, naj vsak obrok 'odtelovadijo'. Po kosilu torej raje na sprehod kot na kavč!
Kako lahko določimo obseg in intenzivnost gibanja, ki naj ga izvaja bolnik, na primer rakav bolnik, da mu bo to koristilo?
Poznati je treba bolnika, njegovo splošno stanje, vrsto protirakave terapije in kaj ta za bolnika pomeni. Le z upoštevanjem vseh teh dejavnikov mu lahko določimo optimalno gibalno terapijo. Seveda pa je ob ustreznem gibanju potrebna tudi primerna prehranska podpora, ki upošteva tako načela prehrane bolnikov kot tudi to, kako in kaj uživati med športno aktivnostjo. Kot rečeno, je treba k stvari pristopati celostno.
Ali zdravniki rakavim bolnikom danes že svetujete, naj se v času zdravljenja gibajo?
Bojim se, da le redki bolnikom priporočijo, naj se med zdravljenjem potrudijo tudi s telesno vadbo. Še redkeje pa bolnikom tudi razložijo, da je poleg vzdržljivostne vadbe (hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, tek na smučeh) zelo ali pa še bolj pomembna vadba za moč (gimnastične vaje, vaje z utežmi ipd. ). Z njo namreč krepimo mišice, ki zavzemajo največji del puste telesne mase. Prav to pa telo uporablja kot 'rezervno hrano', ko zbolimo. V praksi to pogosto vidimo kot zelo hitro upadanje skeletnih mišic, bolnikom se zlasti hitro 'posušijo' stegna in mišice rok. Pameten kirurg bo torej svojega bolnika pred večjimi operativnimi posegi poslal v telovadnico.
Ali med zdravniki še vedno obstaja strah pred odgovornostjo, če bi bolniku svetovali, naj se med okrevanjem giblje in bi se mu zdravje poslabšalo?
Če vemo, kaj za bolnika pomeni telesna vadba in kako hudo je škodljiva telesna neaktivnost, potem bi moral pri zdravnikih obstajati strah za zdravje pri bolnikih, ki pretiravajo z ležanjem v postelji!
Marjan Žiberna