Po Sloveniji te dni poteka že 24. kolesarska dirka, ki se danes odvija v Ljubljani. Namesto rezultatov bomo pod drobnogled vzeli dogajanje med velikimi tekmami: koliko kalorij porabijo, koliko litrov vode spijejo in kaj drugega poleg potiskanja pedal še počnejo kolesarji na velikih dirkah?
Za rezultati, tako najboljšimi, o katerih pišejo mediji, kot tistimi, ki ne dobijo velike pozornosti, stoji veliko truda in trdega dela. Nenazadnje gredo vsi kolesarji po isti progi in vsi prevozijo enako razdaljo. In kaj doživljajo med samo dirko? Poleg izjemnega fizičnega napora enako kot vi - osnovne človeške potrebe. Dehidracija, lakota in klic narave je nekaj stvari, ki se jim ne morejo izogniti.
Zaužite kalorije enake 32 krofom z marmeladnim nadevom
V mirovanju porabimo približno 90 kalorij na uro in 2100 v celem dnevu. Če bi eno uro tekli na vso moč, bi porabili okrog 600 kalorij, vendar večina v takem tempu zdrži le 30 minut (odvisno od fizične pripravljenosti).
Koliko pa bi rekli, da jih pokurijo kolesarji na velikih prireditvah kot je znana Dirka po Franciji (Tour se France) in trenutna Dirka po Sloveniji? Na uro lahko porabijo tudi do neverjetnih 1000 kalorij.
Tu gre za tekmo na cesti in za mizo - profesionalni kolesarji morajo zaužiti tudi po 8000 kalorij na dan. Za lažjo predstavo so na Ameriškem inštitutu za fiziko izračunali, da je to primerljivo z 32 marmeladnimi krofi.
Vse se začne že pred tekmo, saj brez vaje športniki ne morejo zaužiti tako velike količine hrane. Ugotoviti morajo, koliko ogljikovih hidratov in drugih hranljivih snovi potrebuje njihovo telo. Če jih med dirko zaužijejo preveč, je velika možnost, da bodo bruhali. Medtem ko junake spremljamo ob progi in na televiziji, zaužijejo okrog 1500 kalorij v obliki pijač in energijskih tablic. Preostanek običajno nadoknadijo pri zgodnjem zajtrku, med obilno malico po tekmi in večerjo ter s prigrizki pred njo.
Pred navadno vodo imata prednost ananasov in češnjev sok
Pred, med in po dirki morajo kolesarji poskrbeti za dovolj popite tekočine, če ne želijo imeti opravka z dehidracijo sredi tekme. Na Dirki po Franciji en kolesar v dnevu spije 10 litrov tekočine. Čeprav je med vadbo ob sebi vedno priporočljivo imeti steklenico vode, morajo profesionalni športniki spiti še kaj drugega.
Če začnemo pri koncu, je za regeneracijo odlična rešitev ananasov sok, saj pomaga 'prebaviti' vso tekočino, ki so jo tekmovalci dobili pred in med tekmo. Znan je po tem, da preprečuje vnetja, kar je dodaten bonus. Uporablja se tudi češnjev sok, predvsem zaradi vsebnosti antioksidantov, ki pospešijo okrevanje. Tu so seveda še drugi praški, ki jih dodajo pijačam kot nadomestilo za porabljene snovi v telesu.
Med tekmo so tako kolesarji preskrbljeni z elektroliti in ogljikovimi hidrati, saj navadna voda ne zagotavlja energije, ki jo potrebujejo, da prečkajo ciljno črto. Poleg tega bi jim voda dala občutek napihnjenosti. Tega se zavedajo tudi na postojankah, kjer skrbno pripravijo pijačo. Če pogosto vidite kolesarja s plastenko v rokah, je to zato, ker morajo nadomestiti tekočino še preden jo porabijo. Ne zanašajo se na občutek žeje, saj je takrat že prepozno.
Kaj se zgodi, ko začutijo klic narave?
Če ste mislili, da je opravljanje potrebe med vožnjo z avtom zoprno in potrata časa, se spomnite na kolesarje. Ti več ur dnevno grizejo kolena in jim to ne sme pokvariti uvrstitve.
Na izbiro imajo v glavnem tri možnosti.
Na večjih tekmah veljajo nepisana pravila. Ta zapovedujejo, da je vodilni tekmovalec tisti, ki lahko odloča o odmoru za stranišče, kadarkoli mora pač iti in je okolica primerna. Takrat glavnina kolesarjev upočasni in ko se vodilni vrne, skupaj nadaljujejo ter lovijo prejšnji tempo.
Druga možnost je, da tekmovalec pospeši in pridobi prednost pred ostalimi, jo izkoristi za odmor in se pridruži v trenutku, ko ga ostali pričnejo dohitevati.
Obstaja tudi tretja, ne tako prijetna možnost, ki se je kolesarji pogosto poslužujejo takrat, ko v bližini ni primernega kraja in si ne morejo privoščiti zaostanka zaradi ustavljanja ob poti. Takrat ob sebi zberejo nekaj članov svoje ekipe, ki jim nudijo oporo in ohranjajo hitrost, medtem ko sami opravijo potrebo kar na kolesu. Nemogoče je namreč ohranjati tempo in opraviti malo potrebo istočasno. Sliši se gnusno, vendar tekmovalci raje stisnejo zobe, kot da bi porabljali energijo za ustavljanje in iskanje pravega mesta.
Preberite tudi:
- Ideja za izlet: S kolesom ob smaragdni Nadiži
- Kolesarska oprema
- Najlepše kolesarske poti v Sloveniji