Mike je obtičal v ledu, v glavi se mu je vrtelo. Ni se dobro zavedal, kje je, ni vedel, da visi na 800-metrskem ledeniku pod kotom 35 stopinj. Glavobol, ki se je začel pred nekaj urami, je postajal vedno hujši. Slikovita zasnežena pokrajina okoli njega se je združila v eno samo sliko – v odtis stopala v ledu pred njegovimi očmi. Nemo je strmel v ledeni odtis, ko je padal, in nad seboj slišal nekoga vpiti: “Pada! ” Temu je sledil zvok šestih cepinov, ki so se zabili v led. Čutil je, kako se je vrv zategnila in ga ujela, tretjič v zadnjih desetih minutah. Nekaj časa je mirno visel, nato pa pogledal najbližje soplezalce, ki so ga zadržali: gasilec iz Kentuckyja, zavarovalniški agent srednjih let s Floride in dvajsetletni študent iz Kalifornije – vsi so se trdno oklepali svojih cepinov, dereze so imeli zabite v ledenik.
Globoko pod njimi se je masivno belo polje ledenika Pico de Orizaba stapljalo s skalnatim grebenom, do katerega je vodila 3000-metrska pot prek kamenja, gozda in končno prek puščave blizu Ciudada de Mexica.
Visel je nad snegom in zaspano razmišljal, da so soplezalci na las podobni Spidermanu, čepečemu na šipi nebotičnika. P "Konec je z njim, " je rekel glas, "niti hoditi ne more več. " P "Z mano je vse v redu, " mu je zavpil Mikel. Nato se je postavil pokonci, a ne za dolgo. Zopet ga je spodneslo in začel je počasi drseti navzdol. Moštvo ga je zopet ujelo. P "Mislim, da je edemičen, " je zavpil drug glas. Izjava je za trenutek obvisela v zraku.
Edemičen. Ena izmed treh besed, ki jih plezalec nikoli noče slišati (drugi dve sta plaz in metež, včasih se jim pridruži tudi beseda žulj). Če je edemičen, bi to pomenilo, da bo vseh preostalih šest članov odprave po sedmih urah napornega plezanja moralo odnehati in dobesedno zapraviti lep sončen dan, na katerega so se pripravljali mesece. P Višinski možganski edem (VME) se ponavadi pojavi nepričakovano pri višinah nad 4500 metrov, ko tekočina zalije prostor med možgani in lobanjo. Posledica tega je pritisk na možgansko skorjo, kar povzroči glavobol, vrtoglavico, zmedenost, emocionalnost, dezorientacijo in – če se ne ukrepa takoj – smrt. Najboljše zdravilo je takojšnji spust v dolino.
‘’Je s teboj vse v redu, kolega? ’’ je vprašal vodnik, profesionalni plezalec s Floride.
Komaj je dvignil glavo in se zlagal: ‘’Z menoj je vse v najlepšem redu. ’’
Vodnik se je nagnil nazaj, se razgledal po okolici in dejal: ‘’Če potrebuješ počitek, povej. Sem nismo prišli pobirat medalj za hrabrost. ’
Mikel se je opotekaje postavil na noge, naslonil na cepin in nekajkrat globoko vdihnil ledeno mrzel gorski zrak. Zaprl je oči in se zamislil nad glavobolom, naporom, izmučenostjo in dezorientacijo, ki so ga mučili zadnje tri ure. Zadržujoč solze je poskušal nekaj reči, a je le zasopihal. V glavi pa mu je odzvanjal glas učitelja telovadbe: ‘’Izčrpanost je stanje duha. Je zgolj bolečina, bolečino pa lahko obvladamo z voljo. ’’
Vse življenje je bil tekač. Bil je eden tistih fantov, ki so prostovoljno stekli po žogo, če je bila brcnjena predaleč. Pri dvanajstih letih je pretekel 1500 metrov v manj kot petih minutah. V srednji šoli je postal v tej disciplini mestni prvak. Bil je eliten tekač, plavalec, hribolazec in alpinist. Aerobnih aktivnosti se je vedno loteval z veseljem in odločnostjo. Vseeno pa se nobeno tekmovanje, hribolazenje, fartlek, fitnes ali intervalni trening ni mogel primerjati s tem, kar je doživljal zdaj na visokem ledeniku Orizabe. Njegovo zdravstveno stanje je bilo vedno slabše: kuhalo ga je, nezmožen je bil normalno govoriti in se premikati. Takrat ga je spreletelo: “Prekleta gora zmaguje! ”
Ni bil čisto prepričan, kdaj se je vse to začelo. Vse to tekanje in plezanje in priganjanje in naprezanje. Nekateri komedijanti iščejo korenine svojega uspeha v težkem otroštvu. Poklicni športniki, kot je Michael Jordan, govorijo o ljubezni do igre, ki so jo pilili še kot mlečnozobi smrkavci na domačem dvorišču. Spomnil se je anekdote, ki pravi: ‘’Koliko igralcev zraste v strahu, da bodo ob izgubi žoge izgubili očetovo ljubezen? ’’ Odgovor je: ‘’Vsi! ’’ To vse je lahko res – ali pa tudi ne. Vseeno ne nakladajmo preveč. Nihče ne preteče maratona ali pa v enem popoldnevu vrže 2000 prostih metov samo zato, ker ‘’ima rad igro’’. Za tem stojijo temne sile.
Sedel je na snegu in razmišljal, kako za vraga je končal tu zgoraj – izmučen, vročičen, nemočen – in se spominjal časov, ko je bil star osem let. Nekoč sta se po večerji njegov brat in očim stepla, mama je jokala, on pa je vstal, šel do vrat in začel teči. Tekel je in tekel. Čutil je, kako mu demoni šepetajo na uho: ‘’Ne oziraj se. Ne vračaj se. ’’ Želel je iti ven. Želel se je prepotiti. Želel je teči.
Spominjal se je srednje šole, ko je ob šestih zjutraj tekel mimo hipodroma in ob pogledu na kasaški trening: ‘’Raje bi bil konj. ’’ Spominjal se je vseh ur plavanja, ki so sledile poškodbi, zaradi katere je moral pozabiti na tekaško kariero (po vseh neštetih slikanjih, ultrazvokih in zdravnikih, ki so mu vsi po vrsti govorili: ‘’Fant, preveč si tekal. ’’). Temu je sledilo plezanje. Po vseh mogočih vzponih je obtičal na Orizabi: star 28 let, na 6000 metrih, privezan na vrv, z vodo v glavi in z vojsko demonov, ki so mu dopovedovali, da se nikoli ne bo vrnil domov.
Skupina se je ustavila in se postavila okoli njega. Zavarovalni agent mu je dal vodo, gasilec tablete proti bolečinam, študent pa energijsko ploščico. Njihovi obrazi so bili dvojno zaskrbljeni. Zaradi Mikelovega slabega stanja in zaradi misli, da bi se morali po vseh teh naporih vrniti v dolino. Po kratki razpravi so sklenili, da je fant le ‘’malo’’ edemičen (sliši se tako, kot da bi rekli, da je malo mrtev). Čeprav so vedeli, da laže, da je z njim vse v redu, so sklepali, da je na njegovi (in zlasti njihovi) prednostni listi doseg vrha, zato so plezali naprej.
Naslednja ura je bila verjetno najdaljša v Mikelovem življenju. Popolnoma izčrpan je sledil skupini, ki ga je ves čas spodbujala.
‘’Še malo, pa bomo tam. ’’
‘’V redu, preživeli smo že kaj hujšega. ’’
‘’Ne obešaj se preveč na cepin. ’’
Izčrpanemu in presenečenemu nad lastno šibkostjo so Mikelu za sončnimi očali tekle solze. V mislih mu je odzvanjalo: ‘’Moral bi se ustaviti … Ne smem se ustaviti … Ne smem in ne bom … To je le bolečina. ’’
Kar pa ni bilo čisto res. Čeprav na 6000 metrih ni bil v resni smrtni nevarnosti zaradi samega edema, pa je ves čas obstajala verjetnost, da se onesvesti in pade v 500-metrsko globel – morda celo potegne koga iz skupine s seboj. Z drugimi besedami, da je šel naprej, je bilo res neumno.
Alpinisti ji pravijo ‘’točka vrnitve – točka, pri kateri skupina ve, da bi se bilo dobro vrniti nazaj zaradi slabega vremena, poškodbe, edema ali pomanjkljivih zalog – pa se ne vrne. Ne zgolj zaradi ignorance, trmoglavosti ali zanikanja, čeprav imajo ti dejavniki pomembno vlogo. Predvsem zaradi miselnosti, ki jo sčasoma razvije vsak atlet. Gre za neko vrsto maščevalne, tihe, brezpogojne predanosti Nalogi.
Naslednje pol ure je Mikel preživel v točno taki brezmiselni tišini, ki jo je spremljal zvok sopihanja, kašljanja in zabijanja derez v led. Vprašanja, odgovori, razlogi in odlašanja, vse to je postalo nepomembno. Pred očmi je imel le točko, do katere so morali priti. Točko, za katero niti ni vedel, kdaj so jo dosegli.
Verjetno je značilnost mladih moških, da ves čas tekmujejo – med seboj, proti naravi, proti lastnim spominom, proti samemu sebi. Nihče ne ve točno zakaj, večina ugotovitev pa zveni ali preveč mačistično, psihoanalitično ali celo mistično. Nobena od njih pa ne zadene bistva. Vsi vemo, da bomo nekega dne odpotovali na oni svet in nobeno plezanje, tekanje, službeno napredovanje, osvojeno dekle ali napisana knjiga tega povečini ne morejo pospešiti ali upočasniti. Zato je verjetno najbolje, da v tem času sprejemamo izzive, ki jih ponuja življenje. Seveda moramo paziti, da tveganje ne gre predaleč. Nikomur ne škodi, če želi biti nekaj več. Verjetno pa je še najbolje, če smo zadovoljni s tem, kar imamo, in s tem, kar smo. A tudi to ni zanesljivo.
Po doseženem vrhu Orizabe, po vseh naporih in težavah, se Mikel še danes ne more spomniti razgleda z vrha gore. Spomni pa se, kako je dolgo dolgo visel na vrvi in gledal v modro nebo. Ne spominja se občutka sreče in zmagoslavja, le utrujenosti in poznejšega veselja, ko je bilo vsega skupaj konec.
Pete Capeletti
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
