Juan Pablo Montoya bo spet poskusil: letos se bo še v četrto pomeril s Schumacherjem. Z upanjem, da bo sezona 2004 njegova.
Se od rdeČih bokseric loČite le za novoletni večer?
Se v vas skriva poskočni vranec, ki rezgeta ob vsaki dirki? Ste res zagret Ferrarijev navijač? Ali pa tudi ne? Kakorkoli, berite dalje, saj smo naredili intervju z najodločnejšim dirkačem, ki si želi s prestola vreči kralja Schumacherja in pograbiti svetovno slavo: Juanom Pablom Montoyo. Osemindvajsetletni Kolumbijec, dirkač BMW-Williamsa (moštveni kolega Ralfa Schumacherja, Michaelovega brata), v vsej svoji karieri dokazuje, da uteleša pravega izzivalca. Za rojake Juancho, Monty za navijače in Wayne ter Pošast za člane svoje ekipe. Njegovi so samozavest, predrznost, brezobzirnost in bojev željni obraz mladeniča. Montoya je bojevnik, dokazani zmagovalec, ki ga vsi cenijo predvsem zaradi vztrajnosti. Nikoli ne odneha. Lahko bi bil vaš vzornik, mar ne?
Za svoje privržence ste že zdaj mit . . Kako pa bi razložili tudi ogromno podporo italijanskih navijačev?
Zavedam se, da sem idol številnim ljudem, zaradi česar sem zelo zadovoljen. V Italiji se vse vrti samo okoli Ferrarija, a ko hodim po ulicah, me Italijani ustavljajo in mi dopovedujejo, da sem jaz njihov najljubši. Morda k temu prispeva tudi moj latino značaj. Sam nikoli ne odneham.
Res je. Zgodovina pravi, da ste se začeli bojevati pri petnajstih, v kartingu . .
Šlo je tekoče. Vedno sem si želel dirkati v formuli ena. Seveda so bile to v otroštvu le sanje, a leta 1998 sem dobil priložnost testirati za Williams. Tedaj sem dirkal še v nižjih kategorijah. Po teh testiranjih pa sem razmišljal samo še o formuli ena. Sanjam o nečem drugem: moj cilj je naslov svetovnega prvaka. Za ta dosežek pa je treba trdo delati vsak dan, iti korak za korakom: po dirki je moj edini cilj zmaga na naslednji veliki nagradi.
So izzivi dobra pot za doseganje vsakodnevne motivacije?
No, veste, življenje nam nenehno postavlja nove izzive in za svoja hotenja se moramo bojevati. Včasih je to lahko, drugič težje. Menim, da daje vonj po izzivu življenju pravi zagon. Spodbuda za rast in napredek je le v nas samih. Motivacijo najdeš, ko se znajdeš na preizkušnji. Nima je smisla iskati pri drugih: pri sorodnikih, navijačih, moštvenih kolegih ali tekmecih. Če se počutiš kot zguba, boš to prej ali slej tudi postal.
In izzivanje nevarnosti?
Dirkač ne sme čutiti strahu, a hkrati ne sme preveč izzivati sreče. Vem, kje so moje meje.
Kako pa bi se morali vesti pri porazih? Porazi samo škodijo. Pravijo, da se na njih učimo, a porazi pustijo v ustih grenak okus. Samo če veš, da si dal od sebe 110 odstotkov, lahko najdeš notranji mir. Le takrat se lahko sprijazniš s porazom.
Javna osebnost, kot ste vi, zlahka postane tarča kritik. Se zmenite zanje?
Nikoli. Poslušam pozitivne kritike ljudi, ki me obdajajo in za katere sem prepričan, da mi lahko pomagajo napredovati. Vse drugo zleti preko mene.
Veliko ljudi vas ima za domišljavega. Verjetno le zato, ker vedno poveste, kar mislite. Je predrznost v življenju in športu lahko prednost?
Ne, nikoli ni upravičena. Ljudje me velikokrat napačno razumejo, a to je le zrcalo mojega značaja. Pravijo, da sem domišljav, če zaradi osredotočenosti na dirko pred njo ne podpisujem avtogramov in ne dajem intervjujev. Gre preprosto za to, da imam v tistem času druge prioritete.
Je lahko biti enako dober pri zmagovanju na dirkah formule ena kot zvečer na partiji biljarda s prijatelji?
Seveda. Naj gre za kakršnokoli delo, dirkanje ali kaj drugega, če si ga navajen opravljati, kot ga najbolje zmoreš, potem daš vse od sebe tudi za zeleno mizo. Sam grem vedno na zmago.
Enako potem velja za vsakdanje življenje. Na primer v pisarni . .
Seveda. Življenje je kot dirka: nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo jutri ali kaj te čaka za naslednjim zavojem. Velikokrat se zgodi kaj, kar je čisto nasprotje od načrtovanega. Najpomembneje je, da se vedno potrudimo po vseh svojih najboljših močeh in pri tem ohranimo čisto vest. Poizkusiti pa moramo tudi uživati v vsakem trenutku, saj življenje vseeno ni tako dolgo.
Kako ohranjate formo zunaj sezone?
Neprenehoma treniram skupaj z osebnim trenerjem, ki sem ga najel že lani. Dopoldan grem v telovadnico: nekaj dvigovanja uteži, samo za tiste mišice, ki so na dirkah najbolj obremenjene (posebno vratne, hrbtne in mišice na rokah), in veliko aerobičnega dela na sobnem kolesu in napravi za tek. Vadim tudi karate, ker mi je ta šport zelo všeč.
Popoldan se ukvarjam s športi, ki zahtevajo tudi miselno osredotočenost in mi služijo kot priprava na tekmovalni napor. Ob tem v pripravah na dolgo in utrudljivo dirko igram tudi tenis in veliko kolesarim. Pozneje je zopet na vrsti karate, zvečer pa sledi raztezanje. Za sprostitev deskam in se vozim z motorjem. Naposled pa se ubijam z igricami formule ena, pri katerih so steze predstavljene z vsemi podrobnostmi, kar mi omogoča, da treniram tudi svoje oči.
Ko v igricah trčite v zid, ne boli, čeprav . .
Še vedno se spominjam velike nesreče na Japonskem, ki se je zgodila pred leti: s polnim plinom sem se ritensko razbil v zidu. Bilo je, kot bi me zgrabila ogromna roka, me krepko prijela in iztisnila ves zrak iz mojih pljuč. Vse me je bolelo, a nisem bil poškodovan. Seveda se moraš po takšnih stvareh vedno vprašati o vzroku za nesrečo in poiskati napake, ki si jih storil.
Francoska policija vam je lani zaradi prehitre vožnje zasegla vozniško. Kako brzdate željo po drvenju skozi mestni promet?
Ni lahko, a zakon je zakon in treba ga je spoštovati. Podobno je v ulici boksov, kjer je prav tako omejitev hitrosti, ki je ne smeš prekoračiti. Rad bi pospešil, a ne smeš. Včasih je to lahko res nadležno.
Tudi ženske so za moške velikokrat pravi izziv. Lahko zmagate tudi pri njih?
Ženske so tiste, ki zmagujejo in vodijo igro, a ne vedno. Najslabše je, ko se za žensko spopadeta dva moška. Poročen sem s Connie in mnogi pravijo, da poročen dirkač ni osredotočen, da preveč razmišlja o družini . . Pravijo, da v primerjavi s samskim na krog izgubi tri desetinke sekunde! Connie je vedno ob meni in mi pomaga. Je prava poveljnica in včasih tudi zelo težka. Na primer, enkrat sva se v Indianapolisu pol ure pred dirko divje sporekla. Še vedno besen sem sedel v dirkalnik in tisto dirko dobil!
Z iskanjem in ljubeznijo do izzivov prihaja tudi ponos: edina primerjava, ki ste jo sprejeli, je bila z Ayrtonom Senno . .
Da, Senna je bil vedno moj idol. Brez dvoma je najboljši dirkač vseh časov. Kot otrok sem spremljal vse dirke in ga imel za vzornika, tako na stezi kot zunaj nje. Po njegovi smrti ni bilo prvaka, ki bi mu bil podoben, ki bi bil v njegovem razredu, njegovega kalibra. Ponosen sem, da dirkam pri Williamsu, kjer je bil nekoč tudi on.
Enrico Maria Corno