Strelec Rajmond Debevec se je s svojimi uspehi že davno zapisal v slovensko športno zgodovino, letos pa je z olimpijsko kolajno sloves legende le še enkrat potrdil. Rekorder nam je zaupal, v čem je skrivnost njegove mirne roke in ostrega pogleda.
Z osmimi leti ste se prvič začeli ukvarjati s strelskim športom. So bile to vaše otroške sanje?
Po rodu sem Postojnčan in leta 1971 je bilo strelstvo v tem majhnem kraju zelo priljubljen šport, še zlasti med mojimi vrstniki, ki so bili pionirji in ekipni jugoslovanski prvaki. To je bilo za kraj zelo odmevno in skupaj s sošolci smo hodili streljat. Večina jih je hitro odnehala, jaz pa sem nadaljeval. Ne bi rekel, da so bile to sanje. Bilo mi je všeč in verjetno je ustrezalo mojemu značaju.
Olimpijskih iger ste se udeležili že sedmič. Kakšni so načrti za prihodnost?
To je moja služba. Zaposlen sem v športni enoti slovenske vojske. Zagotovo je to ena izmed mojih ljubezni. Rad to počnem in težko bi mi bilo, če se s strelstvom ne bi ukvarjal na profesionalni ravni še najmanj do Londona.
Kako dolgo se lahko športniki ukvarjajo s strelstvom?
Odvisno, kako dober si, koliko treniraš in kako dobro vidiš. Jaz sem recimo z zračno puško najstarejši strelec. Sklenil sem, da v tej disciplini ne bom več tekmoval na OI. Pri malokalibrskem orožju pa je treba imeti veliko izkušenj, ki odtehtajo pomanjkljivost, da streljanje dojemaš preveč razumsko.
Mlajše strelce recimo ne prevzame trema kot nas, se ne zavedajo in jih ni strah. Potrebujejo samo dobro tehniko, čeprav jim manjkajo izkušnje, ki so potrebne za odprta strelišča. Že statistika letošnjih iger kaže, da so z zračno puško dobitniki kolajn stari od 24 do 28 let. V trojnem položaju je bil najmlajši star 33 let, jaz pa jih imam 45.
Ostaja bitka za srebro.
Nisem preveč zahteven, tako da se ne branim tudi srebra.
Ste tudi svetovni olimpijski rekorder. Kaj vam to pomeni?
Čez štiri leta bo spet možnost, da se ta rekord popravi. Svetovni rekord sem postavil leta 1992 in od takrat ga še nihče ni presegel. Sam sicer od tega nimam veliko, bi pa rad postavil še kakšnega novega.
Kakšni so pogoji strelstva pri nas v Sloveniji?
Streljanje z zračnim orožjem je sorazmerno poceni. Veliko je mladih strelcev, ki pa niso tako medijsko zanimivi. Menim, da je trenerski kader tisti, ki šepa. Mladi pridejo do neke meje, potem pa potonejo v povprečje. V našem športu ni denarja, da bi lahko živeli od tega, razen če prideš v športno enoto slovenske vojske, za kar pa moraš biti resnično dober. Pa tudi od tega ne moreš živeti.
Se mogoče vidite v vlogi trenerja?
Ne. Moja vloga aktivnega strelca bo še trajala. Za trenerja potrebuješ veliko izkušenj.
Kaj je težje obvladovati: koncentracijo, razum ali roko?
Vse troje je povezano. Če se dobro skoncentriraš, lahko umiriš tudi roko. Vse pa nadzoruje razum. S časom prihaja do avtomatizma, ki pa ga vsekakor nadzoruje razum. Koncentracija in razmere igrajo pomembno vlogo, čeprav na okoliščine ne moremo vplivati. Včasih je usoden že milimeter in puška spremeni smer.
Večina uspešnih športnikov zagotavlja, da od svojih uspehov ne more živeti. Je tako tudi v strelstvu?
Nekateri se pritožujejo, pa čeprav nimajo tako majhnih dohodkov. Ne razumem, kaj pričakujejo. V malokaterem svetovnem športu se resnično zasluži toliko, da si lahko zagotoviš preživetje. Sam tega ne pričakujem in se ne ukvarjam s strelstvom zato, da bi obogatel, ampak ker mi je všeč in to rad počnem. Se pa ob športu ukvarjam tudi z drugim delom, ki mi zagotavlja eksistenco.
Nekdanji športni asi se pritožujejo, da v trenutku končane kariere država pozabi nanje. Kaj menite o tem?
Če imaš realno vizijo, kaj boš v življenju počel, moraš končati študij. Redke so države, ki dajejo svojim olimpij-skim zmagovalcem rento do konca življenja. Tekstilna delavka na primer dela za 400 evrov vse do pokojnine … jaz pa da bi enkrat ustrelil in pričakoval rento? Država poskrbi za nas, saj smo vsi v državnih službah, ki nam omogočajo veliko časa za šport. Poleg tega imajo športniki veliko časa za študij. Tudi jaz sem doštudiral in imam ob vsem tem še svoj posel. Seveda moraš razmišljati, kaj bo, ko se konča kariera.
Vam je kakšen dogodek iz strelstva še posebej pri srcu?
Zmage ostanejo zelo dolgo v spominu. Ko sem bil še mladinec pri Olimpiji, sem dobil čisto novo puško. Zelo dolgo sem jo čakal in pred prvim treningom sem jo položil na pult med pripravo na klečeč položaj. Močno je pihalo in veter je v tistem trenutku zaloputnil vrata strelišča. Ob padcu puške na tla se je zlomilo kopito. Mojega trenerja Mikoliča takrat ni bilo zraven. Bilo mi je zelo hudo in takoj sem ga poklical. Najprej me je vprašal, ali sem koga ustrelil, in ko sem mu s tresočim glasom zgroženo povedal za kopito, si je samo oddahnil.
Tekst in foto: M. M.
Vir: Nova
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
