Kako se pogovarjati z bližnjim, ki ga muči tesnoba

Štiri stvari, ki jih osebe z anksiozno motnjo nikakor nočejo slišati:

1.   Saj to pa ni nič takega.

2.   Ne se sekirat.

3.   To je samo v tvoji glavi.

4.   Pomiri se. / Samo globoko dihaj. / Chillax.

Če bi lahko, bi to že storil/a, mar ne? Če se je nekdo ujel v začaran krog negativnega miselnega vzorca, si kar naprej ponavlja eno in isto ter se spravlja v še večjo paniko, se nam zdi naravno, da rečemo nekaj v stilu ''Pomiri se, no. Vse bo v redu.''

Na primer: kolega že nekaj časa išče službo in nima sreče. Govori, da bo nezaposlen za večno, obupava, ne vidi izhoda iz situacije. Radi bi mu pomagali,  ampak ker sami nismo v podobni situaciji, se nam njegov problem ne zdi tako  zelo usoden oziroma strašen. Želimo ga opomniti, da se mora sprostiti, ampak dejstvo pri ljudeh s tesnobo je, da se izredno težko sprostijo.

Reagirajo po načelu 'fight or flight' , njihovo simpatetično mišičevje je naravnano na nujen in zelo resničen (ne izmišljujejo si, res trpijo) biološki proces, ki poviša srčni utrip in dvigne raven adrenalina, mišice posledično otrdijo in vsi čuti se izostrijo.

Ta mehanizem nadvlada racionalno, trezno razmišljanje.

Predstavljajte si, da greste plavat in nedaleč od sebe zagledate morskega psa. No, zdaj pa se poskusite 'samo sprostiti'. Vse, kar si želite, je, da bi ušli na varno, kajne? Nekaj takšnega se dogaja v človeku, ko določena stvar ali situacija sproži njegovo anksiozno motnjo.

Prijatelju, sorodniku ali znancu boste dali z (četudi dobronamerno) izjavo v stilu ''pomiri se'' ali pa ''saj bo vse v redu'' vedeti, da vas v resnici ne zanima, kaj doživlja. Če vam je mar in res želite pomagati, raje postavite kakšno vprašanje odprtega tipa.

Na primer: O čem zdaj razmišljaš? 

Ko vam oseba odgovori (če to zmore), nadaljujete z vprašanji, ki izkazujejo interes, vendar niso preveč invazivna. Kolegu, ki ga grabi panika, da nikoli ne bo našel dela, lahko rečete, na primer: ''Kakšno delo pa bi rad našel?'', ''Kje pa si že iskal / kje iščeš?'', ''Kaj misliš, kakšne so tvoje prednosti?'' Morda bo to pomagalo, da se oseba malce ustavi – da se misli nekoliko umirijo in dajo prednost analitičnemu razmišljanju (ki upošteva dejstva, ne sklepanj).

Ne presojajte resnosti tuje situacije v svojimi očmi

Nikar se ne posmehujte osebi, ki je morda mlajša od vas in ima problem, ki se ji zdi nerešljiv. Ne skušajte ga zminimalizirati. To res boli.

Že res, da imate vi zaradi daljšega življenja morda več izkušenj  (ni pa nujno, nekateri živijo zelo dolgočasna življenja) in glede na svoje izkušnje sklepate, da bo stvar drugo leto že pozabljena, toda če vam propad romantične zveze v najstniških letih (na primer, ko gre za vašo nečakinjo ali celo za vašega otroka) ne pomeni konec sveta, to v tistem trenutku ne drži za osebo, ki doživlja stisko.

Če se sami pri sebi vrnete nazaj v najstniška leta, se boste gotovo spomnili, da so bili vaši občutki še kako resnični in da ste zares trpeli, ko ste se razšli s prvo ljubeznijo. Ne recite torej ''To pa res ni nič takega'', izogibajte se neokusnim pokroviteljskim stavkom v stilu ''Oh, kaj vse še pride, le počakaj'', pa tudi dobronamernih trditev v stilu starih staršev (ki dandanes skoraj več ne držijo vode): ''Ah do poroke bo že dobro''.

Mladoletni osebi lahko poveste (tudi na podlagi lastne zgodbe), da bo še veliko priložnosti za romantična doživetja, ne odvzemite pa ji priložnosti za žalovanje za svojo prvo simpatijo! Pokažite empatijo.

V tistem trenutku se ji namreč zdi, da je on pravi, da ga ljubi (čeprav se morda še ne zaveda globine te trditve in zrelosti, ki je zanjo potrebna) da je zdaj, ko sta se razšla, konec sveta. In, da je nihče ne razume. Zato bodite vi tisti, ki ste drugačni, ki znate izkazati podporo. Včasih zadošča že, če človeku pritrdite: »A pustil te je preko sms-ja? Kreten! ali pa: »Joj, to je pa res bedno.«

Če vam je že kdaj zgodilo, da vam je nekdo serviral nekaj od zgornjega, kadar ste se znašli v zagati, potem veste, kako zoprni so takšni pavšalni poskusi pomiritve – v bistvu nas navdajo s še večjo jezo in občutkom, da nas nihče ne razume.

Vsak od nas je kdaj nemiren in raztresen, kratkotrajno ali dolgotrajno anksiozno motnjo pa naj bi imela vsaka tretja oseba na svetu.

Če je bližnji v stiski, nikar ne recite: ''Oh, vsi imamo probleme'' ali pa ga zavrnite z odsekanim stavkom: ''Ja, in? Tudi jaz imam težave.''

Že res, toda vsi problemi so legitimni in vsak ima pravico čutiti, kar čuti. (Seveda pa je treba potem ta čustva obrzdati oziroma preusmeriti, če hočemo biti mentalno zdravi).

Če svoje izzive in težave delimo z drugimi, se zmanjšajo. Vsako socialno bitje potrebuje pogovor - še bolj kot nasvete potrebuje občutek, da ga nekdo posluša. Da je tam zanj. Kadar so v težavah (ki nam morda niso poznane oziroma jih sami nismo izkusili) naši bližnji, je to za nas pogosto dobra vaja v potrpežljivosti, obenem pa tudi v poslušanju in razvijanju sočutja. Ni lahko, ampak je nujno, če želimo ustvariti ali ohranjati dobre odnose.

Ne podpihujte strahu in ne zganjajte panike

Ne izogibajte se govorjenju o stvareh, ki se jih oseba z anksioznjo motnjo boji in ne podpihujte že tako nakopičenega strahu. To namreč rojeva samo še več strahu! Včasih je ta vzorec tako zakoreninjen v nas, da ga je izredno težko preseči, ampak vsaj poskusite - zavoljo vas samih IN vaših bližnjih.

Na primer: če starš nekega dne po spletu okoliščin določi, da se otrok boji psov in se panično obnaša ob vsakem stiku s psom ter otroka pretirano ščiti, tudi kadar sploh ni nobene prave nevarnosti in so psi v bližini zelo lepo vzgojeni, bo to otroka zaznamovalo za vse življenje.

Če starši izkazujejo pretiran strah, se otrokova anksioznost še poveča, ne glede na situacijo. Vsakič, ko se strah sproži, se fobija vtisne še nekoliko globlje. Zato bodite pozorni na svoje reakcije, ki se hočeš-nočeš prenašajo na bližnje. Predvsem na otroke, ki vse vpijajo kot gobe.

Bodite nežni, a odločni, recite: »Nič ni narobe, če te je strah, to razumem … ampak glej, ta kuža je zelo prijazen. A vprašava lastnika, če ga lahko pobožava?«

Preverjena formula, ki vam bo po napotkih številnih psihoterapevtov pomagala skozi težke trenutke, ki jih doživlja vaš bližnji:

• pomirjujoč dotik + empatija + vprašanja, ki širijo njegovo obzorje

(odpirajo prostor za trezno razmišljanje (namesto, da podpihujejo strah ali drugo neprijetno čustvo)).

Če se vam zdi, da sami težavi niste kos, če ste morda poskusili že marsikaj, pa je bližnjemu še vedno težko (in posledično tudi vam), se lahko posvetujete s psihologom ali s psihoterapevtom. V Sloveniji to že dolgo ni več tabu in strokovnjaki poznajo mnogo preverjenih tehnik, ki delujejo. 

Niste sami.

Če ste se znašli sredi turbulenčnih razmer in vam je težko za bližnje, vendarle popazite tudi na svoj duševni mir - ne dovolite, da vam kdorkoli odvzame pravico do časa zase. Lahko meditirate, da se zaščitite pred negativnimi energijami.

Pripravila: VH

Preberite še: Kako veste, da prijatelj trip za anksiozno motnjo 

ali pa

• Dr. Boštjan Čampa: Moški potrebuje čas, da se poglobi vase

Vir: Psychology Today

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?