Seveda znamo reči ne. Najpogosteje je to druga beseda, ki se je v življenju naučimo – takoj za besedo mama. In kasneje jo ta prva – mama – tudi največkrat sliši. Kaj pa ostali? Zakaj moči te preproste besede ne uporabimo večkrat in ali je tudi zato kriva predvsem tista prva – mama?
Ljudje smo socialna bitja in občutek pripadnosti ter sprejetosti je za nas življenjskega pomena. A tudi postavljanje meja je veščina, ki bi jo zato, da v tej isti družbi preživimo, morali obvladati. Pa je večina ne.
- Preverite tudi: To je skrivnost najbolj kremastih ovsenih kosmičev (hoteli jih boste jesti vsak dan!)
Nalagamo si delo, ki ga ne zmoremo ali pa zato, da ga opravimo, žrtvujemo čas in energijo za druge, prav tako življenjsko pomembne stvari. Ves čas smo razpeti med tistim, kar od nas pričakujejo drugi, tistim, kar naj bi bilo dobro za nas in tistim, kar si dejansko res želimo zase. In v največ primerih se tehtnica prevesi na stran pričakovanja okolice; v želji, da bi ugajali, bili sprejeti, uveljavljeni.
Kolikokrat ste danes že potlačili svoje želje zgolj zato, da ste ustregli drugim?
Prevzeli klic, ki ni bil namenjen vam; pristali na pogovor, za katerega niste imeli ne časa, ne volje; rekli “je že v redu,” čeprav v resnici tega niste mislili? Osebne meje so tam, da se vi v družbi počutite dobro; varujejo vašo fizično in psihično eksistenco in s tem vaše zdravje in dobro počutje. Zakaj jih torej tako hitro zabrišemo sami?
Vzorec se običajno oblikuje že v ranem otroštvu. Od otrok pričakujemo, da bodo pridni, da bodo poslušni, da bodo ustrežljivi. A v družbi, ki ji že kronično primanjkuje čustvene inteligence, jih s takšnimi pričakovanji delamo tudi hudo ranljive.
Najlažje je takšno “programiranje” škodljivih navad zaustaviti s kratkim premislekom: “Kako bi se v tej isti situaciji počutil jaz sam?” Bi kot odrasel človek objeli vsakogar, ki to pričakuje? Bi se izpostavili pred ljudmi, ki jih ne poznate? Bi brez zadržkov delili svojo lastnino? Če je odgovor ne, potem ne pričakujte takšnih ravnanj od otroka in mu ne povzročajte občutka krivde, če tega ne stori. Sploh, če vse navedeno lahko stori tako, da še vedno sam “drži” svoje meje.
Seveda je lepo, če druge pozdravi; a naj to stori tako, kot ustreza njemu. Ne silite ga v nastopanja in recitiranja pesmic, če si tega v nekem trenutku ne želi; slej ko prej bo verjetno želel nastopiti sam, takrat bo čas za ponos, pohvale in vzpodbude. Naj sam izbere, katero igračo bo posodil in, ali jo sploh bo; pri čemer ga, ko bo tega zmožen, naučite pozitivne komunikacije: “To je moja najljubša igrača, morda drugič. Lahko pa si izbereš to.”
Vse te navidez majhne in nepomembne odločitve bodo staršem povzročile nekaj neugodja, otroku pa bodo dale dragoceno izkušnjo za prihodnost – zavedanje, da o svojih mejah odloča vsak sam.
Tudi za odrasle še ni vse izgubljeno. Obstaja nešteto načinov, kako reči “družbeno sprejemljivejši” NE:
- “Lepo od tebe, da vprašaš, a žal trenutno ne morem.”
- “Žal imam že druge načrte, morda pa naslednjič.”
- “Ne, hvala, ampak zveni pa zelo zanimivo.”
Takšni odgovori še vedno zelo jasno varujejo vaše meje in hkrati “razorožijo” naslovnika. Predvsem pa – bodite otrokom dober zgled, saj bodo nase prevzeli večino vaših nezavednih vzorcev. Postavljanje meja otrokom je seveda prav tako pomembno; nič manj pa, da jim pomagate spoznati njihove in jim jih pomagate držati, dokler tega ne bodo zmožni početi sami.
Prisluhnite aktivni podkastu! 🎧
Dr. Ana Debevc Prašnikar: "Največja napaka je to, da ljudje sploh ne razmišljajo o vitalnosti"
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?