Kako izgleda panični napad? Če ga še niste doživeli, morda menite, da je precej očitno: tekanje sem ter tja, mogoče vpitje ali izpad, ki bi ga takoj prepoznali. No, ni čisto tako.
To so doživljanja ljudi, ki se s paničnimi napadi večkrat srečajo:
"Popolnoma se izklopim: neham govoriti, ne vzpostavljam očesnega kontakta, moje misli so precej hitre. Sprašujem se, kako bom preživela še en napad. Potem se popolnoma osamim za nekaj časa."
"Pospravljam. Ko začutim panični napad, se hočem zaposliti, zato čistim, pospravljam, urejam ... To mi prepreči pogovor ali očesni stik, ki lahko vse skupaj še poslabša."
"izogibam se. Ljudje ne opazijo, da včasih pustim napol poln voziček v trgovini in odidem ven, ker doživljam napad panike. To se mi zgodi tudi v kinu, na dogodkih vnukov ..."
"Neham dihati. Čutim, kot da ne morem do zraka. Včasih je celo tako slabo, da si pulim lase in imam druge negativne navade."
"Grizem si nohte in se praskam. Če imam dolge nohte, se včasih spraskam do krvi. Početja sploh ne zaznam, dokler me kdo ne opozori ali se panični napad konča."
"Ko se začne napad, vedno vstanem in hodim naokrog. Kot izgovor rečem, da moram pretegniti noge. Če sem v avtu ali kje drugje, kjer ne morem vstati, si mrmram svojo najljubšo pesem, ki me pomiri."
"Postanem zelo tiha in vse, na kar se lahko osredotočim, je bolečina v prsnem košu. Koža me začne zelo srbeti, zato se praskam in posledično poškodujem, ker se s paničnim napadom hkrati sproži še ena motnja, ki jo imam - dermatilomanija."
"Pretvarjam se, da občudujem razgled ali nekaj v daljavi, v resnici pa iščem stvari, ki bi me zamotile in mi pomagale prebroditi panični napad."
- Preverite tudi Lubenica: zdravilna hrana poletja! ali pa Kaj dobrega imate od tega, da se pogosto odpravite na izlete po Sloveniji?