"Pred poškodbo možganov sem bila pianistka. Igrala sem na avdicijah, koncertih, Univerzi ... In bila sem zelo dobra pri svojem delu. Dokler se ni zgodila nesreča."
"Moški, ki me je zbil, je vozil prijateljev avto. Prehod za pešce je bil osvetljen, vendar naj ne bi videl luči. Preveč je bil zaposlen s tem, ko je govoril po telefonu. Zelena in rumena luč sta se spremenili v rdečo in on je nekaj povozil. To sem bila jaz.
S kolesom sem se vozila na univerzo, kjer sem imela nastop. Njegov klic je bil prekinjen zaradi nesreče, zato je moral prijatelja poklicati nazaj.
Tam so bili še drugi ljudje, torej veliko prič. Nekdo je poklical rešilca in policijo. Policist mi je kasneje povedal, da je mislil, da sem zagotovo mrtva, ko me je videl. Odpeljali so me v bolnišnico in imela sem srečo, da so me obravnavali tako hitro. Imela sem veliko poškodb, kasneje sem izvedela, da tudi možgansko. 3 tedne sem bila v komi, še dlje v bolnišnici.
Potem sem imela celo goro strokovnjakov, ki so se ukvarjali z mano. Učili so me govora, kako iskati poklic, mi pregledovali možgane ... Eden od njih je bil celo glasbeni terapevt.
Moje življenje je sedaj razdeljeno na pred in po nesreči.
Postajam precej dobra v tem, da bi si bila bolj podobna - takšna kot prej. Če se je iz tega izcimilo karkoli dobrega, je to zagotovo hvaležnost - hvaležnost za vse, kar sem počela prej. Bila sem odlična na klavirju. In znala sem dobro poslušati. Zapomnila sem si, kdaj je nekdo igral počasneje ali hitreje, tiho in glasno ... Bila sem tudi dobra v delanju več stvari hkrati.
Vse to se je sedaj zelo spremenilo. Eno leto celo nisem smela voziti, zaradi poškodbe glave. Ko sem spet začela voziti avto, nisem morala hkrati poslušati radia. Preveč me je zamotilo. Še vedno ne morem hoditi in hkrati govoriti.
Spoznala sem, kako čudovito nalogo opravljajo možgani. Toliko stvari naredimo brez razmišljanja, sedaj pa moram vse to početi zavestno. Radi rečemo, da nikoli ne pozabiš, kako voziti kolo - povem vam, da lahko pozabiš.
Nisem znala dihati z dihalko pod vodo, saj sem zajela zrak z nosom in tako vdihnila vodo. Čisto ničesar ne počnem avtomatsko, vsega se moram naučiti in na vse moram pomisliti.
Moje izobraževanje v glasbi mi zelo koristi. Mislim, da tudi zato, ker pokaže, da z vajo dosežeš napredek. Če napredka ni, hitro obupaš. Ključ je tudi v nenehnem ponavljanju - tako v glasbi, kot za mojo poškodbo.
Če pri učenju ali ponavljanju prehitevamo in možgane naučimo pravilno ali napačno vedenje, se bomo težko kasneje tega odvadili. Zato je tempo zelo pomemben.
V mojem svetu po nesreči je o glasbi zelo težko govoriti. Trudim se, da vsak dan vadim in igram, vendar še vedno žalujem za vsem, kar sem izgubila. Nekaj časa nazaj sem bila na koncertih, vendar vedno sedim čisto zadaj blizu vrat, da lahko pobegnem, če vse skupaj postane preveč zame. Težko je sedeti in gledati nekoga, ki igra tako, kot sama ne bom morala nikoli več.
Ljudem govorim, da je igranje klavirja dobra vaja za možgane, vendar tega ne počnem zato. Upam, da bom nekoč v tem spet našla užitek.
Nekaterih stvari ne cenimo, dokler jih povsem ne izgubimo."
Claire, Mamamia
- Preverite tudi Prehransko pravilo št. 1, ki se ga drži George Clooney ali pa Tudi srečni pari spijo narazen - in tukaj so razlogi, zakaj
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
