Rezultat našega teka na Ljubljanskem maratonu ne bo odvisen le od naše telesne pripravljenosti. Kako v dnevih pred dogodkom, na katerega smo se pripravljali, dodati pomemben košček k mozaiku svoje uspešnosti?
Ne glede na predmet našega početja se najprej pojavi namen. Od kod pride ideja, da bomo kolesarili, tekli ali nabirali sezonsko sadje, niti ni pomembno. Dejstvo je, da je namen tisti, ki prižge motor naše volje, možgani prek živčevja pošljejo ukaze našemu mišičju in vse tisto, čemur rečemo jaz, se začne gibati. Gibanje telesa, naše najbolj grobe oblike, se prične v bolj subtilni ravni tega, kar smo. Se sliši čudno?
Vsi poznate občutek, ko vas je sogovornik prizadel ali užalil s svojimi besedami. Besede so v vaši notranjosti ustvarile občutek jeze. Ta občutek je bil tisti, ki je povzročil, da so iz vas prišle besede jeze, in če to ni zadostovalo, ste morda jezno udarili po mizi ...Občutek, ki je neoprijemljiv, je bil tisti, ki je energijo, zgoščeno na enem mestu v obliki jeze, transformiral v besede. In če te besede niso bile dovolj velik ventil, da bi se vaš občutek sprostil odvečne napetosti, se je presežek jezne energije pretvoril v telesni gib in vaša pest je udarila po mizi ...
Dejstvo je, da vedno, ko oblečemo svojo tekaško opremo, ne oblečemo le svojega telesa. Rezultat, ki ga dosežemo, ni le merilo naše telesne pripravljenosti, temveč odsev naših pričakovanj, želja, različnih občutkov, ki jih nosimo v sebi, hrane, ki jo jemo, napetosti, ki jih vede ali ne vede nosimo s seboj. Večina si na maratonu seveda želi doseči maksimum, ki ga takrat lahko iztisne iz sebe.
Kako se maksimumu zmogljivosti dejansko približati?
Pa pojdimo lepo od začetka. Tisto, čemur rečemo jaz, je seštevek več komponent, ki se med seboj kot mozaik sestavijo v celoto, ki jo naša okolica obravnava kot celoto. Prijatelji vas vidijo drugače kot bežni znanci, sodelavci vas morda poznajo drugačne, kot vas pozna življenjski sopotnik ali vaši starši. Vsak rezultat, ki ga v življenju dosežemo, je rezultat ekipe vaših posameznih delcev. Da bi dosegli maksimum na kateremkoli področju udejstvovanja, je torej smiselno vso ekipo usmeriti v en cilj.
Prva komponenta, kateri je treba nameniti nekaj pozornosti, je telo. Za kakršenkoli dosežek telo potrebuje sistematsko usmerjen program treninga, nešteto ponovitev skoraj identičnih gibov in ne nazadnje delovanje, ki niti na treningu niti na tekmi ne presega meje svojih trenutnih zmogljivosti. Veliko treningov je usmerjenih v napredovanje z idejo trenutnih preobremenitev naših zmogljivosti. Tak način seveda prinese neke rezultate, predvsem začetniki tako relativno hitro napredujejo, a slej kot prej se rezultati našega treninga ne izboljšujejo več. Zdi se, da smo dosegli svoj trenutni limit sposobnosti. Napredovanje je seveda še vedno možno, a zanj se je smiselno ozreti še v preostale igralce, ki poleg telesa tvorijo našo ekipo, ki jo bomo peljali na maraton.
Naslednje komponente mozaika našega jaza so naša pričakovanja, naše misli, strahovi, ki jih nosimo s seboj, predsodki, ki jih imamo. Vse tisto, kar so v nas zasadili starši, šola, prijatelji, vedno teče skupaj z našim telesom. In ti igralci so pomemben del naše ekipe. Telo deluje neprimerno bolj učinkovito, ko so naše mentalne vsebine sproščene. Kaj to pomeni?
Vsi vemo, da je klanec le klanec. Odnos, ki ga do njega razvijemo, pa je tisti, ki ga v našem dojemanju definira kot strmega, dolgega, brez konca, kratkega ali položnega. Klanec, ki smo ga že neštetokrat pretekli, v nas kreira občutek znanega, zato se naše telo na njem obnaša veliko bolj suvereno kot na neznanem terenu. Da bi torej naše telo bolje delovalo, je smiselno, da sprostimo notranjost. To preprosto pomeni, da bo naš rezultat na maratonu boljši, če se na startu ne bomo znašli skupaj s pričakovanji, kako naj bi naš tek potekal. Dovolj je, da smo zatrdno odločeni, da bomo delovali najbolje, kot lahko, in hkrati nismo obremenjeni s tem, kaj naj bi dosegli. Smiselno je vso pozornost usmeriti le v trenutno delovanje.
Ko ste sredi klanca, ste na sredi klanca, ko ste na ravnini, ste tam. Nobenega smisla ni v tem, da se ukvarjate s kilometri pred seboj, kajti ni jasnovidca, ki bi lahko predvidel dogodke, ki se bodo morda zgodili čez nekaj trenutkov. Zato ostanite usmerjeni v tisto, kar trenutno počnete. In to počnite najboljše, kot lahko.
V trenutku, ko svojo pozornost usmerimo v to, kar počnemo, ne izgubljamo energije po nepotrebnem za procesiranje misli, ki so usmerjene v pričakovanje proge, ki je še pred nami. In takrat telesa ne poganja le groba moč vaših nog, temveč tudi velik del vaših preostalih vsebin. Hitro ugotovimo, da tako veliko bolje sprejemamo povratne informacije, ki jih telo vrača v naše možgane, prej opazimo napetosti, ki lahko povzročijo težke noge ali naš dihalni aparat spremenijo v staro parno lokomotivo. Ko se zavedamo svojega počutja, se veliko lažje prilagodimo in še naprej delujemo v skladu z vsemi okoliščinami, usmerjeni v najboljše delovanje.
Na celoten rezultat ekipe močno vpliva tudi trener, naša koncentracija. Le naša pozornost je tista, ki različne komponente našega jaza poveže v homogeno celoto in jo učinkovito usmeri v delovanje. Kako usmerjati svoj fokus med tekom? Večje je število dogodkov v istem časovnem obdobju, bolj se nam zdi, da čas teče hitreje. Potegnil bom vzporednico z vožnjo z motorjem, kjer so hitrosti neprimerno večje od tekaških sposobnosti. Ko se približujemo ovinku, najprej zavijeta naša pozornost in naš namen. Kamor gre naš namen, tja po navadi usmerjamo svoj pogled. V ovinek torej najprej zapelje naš pogled, sledi mu telo in šele na koncu tja zavije tudi motor. Pri večjih hitrostih je proces usmerjanja pozornosti samodejen, vidno polje se namreč s hitrostjo zožuje. Na neki način naše telo samodejno poskrbi, da ne gledamo naokrog, ko se vržemo v ovinek pri veliki hitrosti. Ko so hitrosti neprimerno manjše, ko tečemo, ta mehanizem nima potrebe po aktivaciji, saj je verjetnost, da se boste zaleteli v zid, ki ga opazujete pred seboj, medtem ko tečete, res minimalna.
Torej med tekom obstaja verjetnost, da bo vaš um drugje, kot pa tam, kamor boste tekli. Zato je smiselno svoj fokus usmerjati tja, kamor dejansko greste. Če boste s pogledom begali okrog, bo pozornost razdeljena med nešteto dejavnikov, in hitro se lahko zgodi, da končate v skupinskem padcu. Ko je pozornost usmerjena tja, kamor se premikate, boste v trenutku padca, ki se morda zgodi pred vami, imeli vse možnosti, da pozornost (pogled) usmerite mimo ovire, ki se je znašla pred vami. Telo mu bo avtomatično sledilo. Glejte tja, kamor želite priti, in ne naokrog. Kako ostati usmerjen v trenutno početje?
Ključ do celega delovanja se skriva v koncentraciji. Kakšna je raven vaše koncentracije, lahko preverite s preprosto vajo.
Sedite v udoben položaj, zravnajte hrbtenico, zaprite oči. Kaj se vam podi po glavi? Opazujte, kako se različne mentalne vsebine prelivajo prek zaslona vašega zavedanja. Postopoma svojo pozornost usmerite na svoj dih. Opazujte, kako teče, ko ga ne nadzirate. Je dih plitek ali globok? Se zdi, da dihate ritmično? Nekaj trenutkov zgolj opazujte ...
Z dolgim, globokim izdihom počasi izpraznite kapaciteto pljuč. Sledi naj počasen, globok vdih. Poiščite način, s katerim se ritem vašega dihanja umiri. Ne gre za to, da pod prisilo podaljšujete dih. Poiščite način, kjer vdihi in izdihi nežno polnijo ali praznijo vaše telo. Ko telo najde svoj ritem (verjetno bo zadostovala že slaba minuta), se osredotočite na preprosto nalogo.
Štejte svoje vdihe in izdihe od ena do deset. Ko preštejete do deset, se vrnite na ena. Če ne veste, kje ste, se vrnite na ena. Če veste, kje ste, a se hkrati zavedate, da premišljujete o nečem drugem, se vrnite na ena. Verjetno boste presenečeno ugotovili, da je na videz preprosta naloga vse prej kot preprosta.
Največ boste z vajo pridobili, če se je boste lotili popolnoma usmerjeno v vsak vdih in izdih, neobremenjeno s tem, da morate biti skoncentrirani in večkrat prešteti do deset. Razvijte sproščen odnos v svoji notranjosti, ne ukvarjajte se s samo vajo, vendar bodite stoodstotno usmerjeni v tisto, kar počnete. Vdih, izdih, ena. Vdih, izdih, dve ... Ta vaja je odlično orodje za izboljšanje koncentracije. Predlagam, da ta element vključite v svoje priprave na maraton. Prepričan sem, da boste hitro ugotovili, da se je stopnja vašega fokusa povečala, in sicer ne le med tekom, temveč v vsakdanjih opravilih.
Kakšen bo vaš maraton, je odvisno le od vas samih. Lahko bo napet, borben, sproščen. Morda bo namenjen druženju, mogoče postavitvi osebnega rekorda trase. Ni pomembno. Izberite tisti način, v katerem bo vsa ekipa igralcev, ki jih boste posadili v tekaško obutev, uživala. In to je največ, kar lahko najdete na maratonu. Želim vam čudovite kilometre ...
Robert Hönn, E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.