Igralec Ranko Babić je otroštvo preživel obdan z naravo. Še danes se spominja dogodivščin, ki so jih počeli kot otroci, zato si želi, da bi se tudi njegovi hčerki čim več gibali.
“Najpomembnejše je, da ima otrok vzor. Če se kot starš veliko gibaš in ukvarjaš s športom, boš lažje otroka spravil h gibanju,” pravi Ranko. Gibajte se s svojim otrokom, priložnost bo že na Ljubljanskem maratonu, ki se ga lahko udeležite 27. oktobra, ko bo Lumpijev tek za otroke.
Story: Ranko, vaši dnevi in noči so po novem precej razgibani. Kako ste se navadili na nov ritem dojenčice Kaje, ki vas je osrečila 1. junija?
Nisva se še navadila, sva še v tej fazi. Kaja je imela po enem mesecu krče, tako da so bili noči in dnevi kar pestri. Ampak je po treh mesecih precej lažje, saj so se krči nehali.
Story: Kako ste sicer preživeli poletje in kako naporno je za novopečena starša vnovično nočno vstajanje? (smeh)
Poletje smo preživeli doma. Kaja je dobila krče konec julija in jih je imela do konca avgusta, tako da enostavno nismo mogli nikamor oziroma nisem imel moči in volje, da bi se sploh premikal iz stanovanja. Je pa zato Taja imela super počitnice. Štiri tedne je bila na morju s sestričnami in en teden pri prijateljici. Tako da je imel vsaj en član v hiši kaj od poletnih počitnic. (smeh)
Story: Z družino sicer obožujete sprehode, naravo in vse, kar je povezano z gibanjem. Kaj vam pomeni tovrstno sproščanje?
Res je. Vsak trenutek izkoristimo, da gremo na sprehod, v park ali na Šmarko, ter se tako odklopimo od vsakdanjika.
Story: S Tajo se radi udeležujete različnih aktivnosti. S čim se ukvarja, kaj ima rada?
Trenirala je judo, gimnastiko, nekaj malega tenisa, letos smo jo vpisali na plesni tečaj in drsanje. Drugače pa kot vsak otrok rada rola, kolesari, plava …
Story: Kako pomembno vam je kot očetu, da se otrok giba, in kako to vpliva na otrokovo motoriko?
Zelo je pomembno. Današnji otroci niso isti otroci, kot smo bili mi, ko smo odraščali. Ko sem bil mlajši, je bila največja kazen ta, da nisem smel ven. Če je ne bi spodbujal h gibanju, bi bilo njej čisto normalno, da bi bila vse dneve doma in bi visela na tablici ter gledala televizijo.
Story: Koliko vam pomeni, da lahko brezskrbno odidete v naravo, v park ali na sprehod?
V bistvu je to nekaj, kar v mestu številni pogrešajo. Sami smo zelo mobilni, tako da se nam ni težko zapeljati tudi nekaj deset kilometrov, da pridemo do narave, hriba in gremo na fajn izlet.
Story: Kako pomembno je gibanje v naravi za naše otroke?
Ko gledam današnje otroke, imam občutek, da so nekoliko ‘zakrneli’. Imam tudi nekaj prijateljev, ki so trenerji nogometa ter tenisa in pojamrajo, da so otroci leni, da se jim nič ne da. Žalostno je, da se moramo danes ukvarjati s tem, da se naš otrok čim več giblje. Minili so časi, ko so otroci zjutraj vstali, bili ves dan zunaj, tekali, kolesarili, raziskovali, prišli domov na kosilo in potem spet ponovili vajo. Spomnim se, da je pri nas vse to trajalo, dokler nas starši niso preganjali, da gremo domov, ker so se na ulicah že prižgale ulične svetilke.
Story: Včasih smo se res veliko več lovili po poljih, izdelovali frače iz drevesnih vej, se skrivali po drevesih, mnogo današnjih otrok pa je za to prikrajšanih. Kam nas vodita ta mestna in tehnična industrializacija?
Očitno v to, da bomo imeli čez desetletja najbolj razvit del telesa palec in kazalec, ki sta potrebna za tablico in pametne telefone. (smeh)
Story: Koliko veselja ima Taja do športnih aktivnosti in kako jo spodbujate k tem?
Najpomembnejše je, da ima otrok vzor. Če se kot starš veliko gibaš in ukvarjaš s športom, boš lažje otroka spravil h gibanju. Tam nekje pri Tajinih petih letih sva z Natašo ugotovila, da se premalo giblje, po drugi strani pa je pojedla veliko sladkarij in prigrizkov. Ker je na začetku trmarila, da pa ona ne bi šla na Šmarno goro, da se njej ne da kolesariti, sem ji rekel: “Okej, potem je konec s sladkarijami.” Seveda je bilo to nekaj najhujšega, kar sem ji rekel. In potem smo sklenili kompromis, da če že jemo slabo hrano, jo moramo tudi pokuriti s športom. Od takrat nimava več problemov z gibanjem, tudi če si je ne ljubi. “Ati, jaz bi sladoled!” “Dobiš ga, če greva kolesarit,” in je stvar rešena.
Story: Tistega, kar otrok zamudi v zgodnjem otroštvu, pozneje žal ne more nadomestiti, zato je ena od temeljnih nalog staršev in vrtca, da otroke spodbujajo k različnim dejavnostim. Se današnji starši tega zavedajo?
Mislim, da se vedno bolj. Igrišča za male otroke so vedno bolj polna, medtem ko so igrišča za velike otroke vedno bolj prazna. Lažje je malega otroka prepričati o tem, da so tobogani in gugalnice zakon, kot velike, da sta koš in gol bolj zanimiva kot FB, Instagram ali Snapchat.
Story: Kaj pa tek? Hitra hoja, plezanje po drevesih? Kakšen tip starša ste? Vas je strah, ko otroci plezajo po drevesih, ali to sprejemate kot svojevrstno razvijanje otrokove motorike?
Kot otrok sem bil živahen, plezanja po drevesih pa nisem maral in sem imel kar malo strahu pred višino. Mogoče tudi zato, ker sem kot otrok pri šestih letih padel v gradbeno jamo. Zato Taje nikoli nisem silil, da pleza po drevesih, kvečjemu sem jo od tega odvračal.
Story: Premalo gibanja in nezdrava prehrana sta danes ključna dejavnika številnih obolenj. Kakšno prehrano vi vključujete v svoj jedilnik?
Poskušamo jesti čim bolj zdravo. Vsak dan je na jedilniku zelenjava in po 16. uri hrana s čim manj ogljikovih hidratov. Je pa težko. Ravno včeraj sva se z Natašo pogovarjala o tem, kaj bova naredila z vsemi sladkarijami, ki jih dobiva od prijateljev, ki pridejo pogledat dojenčka in prinesejo, čokolado, piškote, bombonjere. Tega je zdaj poln predal in vsak dan malo po malo ... vemo, kam to pelje.
Story: Koliko bi morali starši spodbujati otroke h gibanju in kako pomembno je, da se tovrstne aktivnosti izvajajo v družini?
Zelo. Vsi potrebujemo gibanje, tako starši kot otroci. In to je čudovita priložnost za vso družino, da skupaj naredijo nekaj dobrega za svoje telo, gredo v hribe, kolesarit, plavat. Ena priložnost bo že na Ljubljanskem maratonu, ki se ga lahko udeležite 27. oktobra, ko bo tudi Lumpijev tek za otroke.
Story: Zgled je otrokov največji učitelj. Otrok posnema odrasle. Koliko jim lahko damo z dobrim vzgledom?
Zelo veliko. In pri tem morata sodelovati oba starša. Če se en starš giblje in drugi ne, bo otrok med takima staršema vedno izbral tistega, ki mu bo dal potuho.
Story: Izobraževalne institucije in šole vedno bolj poudarjajo gibanje, kljub vsemu pa je mnogo otrok precej gibalno oviranih. Kaj menite?
Ne morejo šole oziroma institucije narediti nečesa namesto nas. V prvi vrsti smo sami odgovorni za svoje otroke, da se dovolj gibljejo, šele potem se lahko zanašamo na učitelje, vzgojiteljice.
Story: Kakšne aktivnosti so vam osebno priljubljene v jesenskem času?
Igram nogomet in tenis. Poleg tega počnem stvari, pri katerih se mi lahko pridruži tudi Taja. Se pravi kolesarjenje in hoja po manjših hribih v okolici Ljubljane. Pa tudi Lumpijev tek bo konec oktobra dobrodošla športna aktivnost. Kaja nas trenutno pri tem ne ovira, se nam bo pa tudi ona kmalu pridružila, spomladi bomo že vsi skupaj na kolesih in v hribih.
Lumpi telovadba:
-
Vaja petelinček
Poskusi poskakovati po eni nogi. Ko skačeš, se potrudi biti visok in na začetku lahko skačeš kar na mestu. S poskoki na eni nogi utrdiš svoje mišice, ki omogočajo večjo stabilnost medenice, hrbtenice, kolena in gležnja. Izboljšuješ pa tudi ravnotežje.
-
Vaja zajec
Tekanje po travniku gor in dol, levo in desno utrjuje otrokove tekaške spretnosti. Pri teku deluje celotno telo, krepijo se mišice, ki skrbijo za večjo stabilnost stopal, gležnja, kolen, kolčnega sklepa in hrbtenice. Težko si zamislimo boljšo celostno gibalno vajo, ki krepi kosti, vezi in mišice tako rekoč skoraj celotnega telesa.
Več namigov za zabavne vaje dobite tu: Lumpi tekovadba
Tekaški trener Urban Praprotnik svetuje: Utrjevanje pozitivnega sloga razmišljanja
“Pomen rednega in raznovrstnega naravnega gibanja je za otrokov razvoj izjemno velik. Pri tem seveda pomislimo predvsem na telesni razvoj. Ampak ne pozabimo, da je za otroke, seveda pa tudi za nas odrasle, lahko gibanje tudi v pomoč pri utrjevanju pozitivnega sloga razmišljanja, navezovanja in utrjevanja prijateljskih stikov, vzpostavljanja stika z naravo in samim seboj.”
Besedilo: MIMA // Fotografije: Natalija Jelušič Babič, Primož Predalič