Brigita Langerholc Žager: »Vse je v psihični pripravi«

Na kaj pomislite, ko kdo omeni olimpijske igre?

Brigita: Spomnim se pričakovanj, vsaj takrat, ko sem bila manjša. Takoj potem se spomnim tudi, da so največji športni dogodek. Drugo pa je, da so se mi, ko sem bila mlajša, vedno zdele nedosegljive. Pozneje sem po etapah spoznavala, da olimpijske igre mogoče le niso tako nedosegljive.

Se vam zdi, da ste se omejili, ko ste si za cilj zastavili četrto mesto kot največ, kar lahko dosežete?

Brigita: Vse je v psihični pripravi, ampak takrat teh stvari nisem vedela. Že četrto mesto je bilo fenomen, zame in za slovensko atletiko, ker niti sama nisem pričakovala, da bom sploh prišla do finala, glede na svoje rezultate od prej in glede na to, da sem bila nova v tej disciplini.

Na 800 metrov sem tekla šele drugo leto, vsak atlet pa potrebuje čas, da to razvije. Poleg tega sem bila v Sydneyju brez trenerja, zelo mi je pomagal takratni fant, ki je z meno študiral ekonomijo v Ameriki. Bil je iz povsem druge stroke, vseeno pa me je zelo razumel.

Kaj vam je pomenilo, ko ste zvedeli, da greste na olimpijske igre?

Brigita: To, da sem šla, je bilo zelo težko, ker sem vse leto lovila normo in sem se v bistvu uvrstila šele na zadnji tekmi, ko sem že pričakovala, da greva z mamo na morje. Bilo mi je težko, čeprav sem vedela, da sem bila pripravljena, sem imela nekakšno zavoro. S teka na 400 metrov sem ravno prehajala na tek na 800, tako da se mi je v zadnjem letu in pol dogajalo vse živo.

Ko sem se na zadnji tekmi kvalificirala, nisem mogla verjeti, tudi trener je bil zelo vesel, ampak na olimpijske igre ni šel, ker pač takrat ni bila takšna praksa. Uresničila sem cilj in bilo mi je fino, ko sem zvedela, da grem. Ko sem šla dol, sem bila popolnoma sproščena, ker mi je tisto leto bilo najtežje doseči normo.

Kako pa je bilo med samim tekom?

Brigita: Na olimpijske sem prišla zelo sproščena, ker nisem bila favoritka, bila sem popolnoma nova v tej disciplini, nihče me ni poznal s teka na 800 metrov, poznali so me le na študentskih tekmah, ne pa na profesionalnih. Tako sem si, ko sem prehajala iz kroga v krog, dala časovni limit, kot neke vrste avtogeni trening.

Ste si postavili cilj?

Brigita: Ti so pomembni že v vsakodnevnem življenju, delim jih na dolgoročne in kratkoročne. Zame je bilo že presenečenje, ko so ljudje iz naše ekipe ugotovili, da sem v finalu. Kako? Mlada, neznana in poleg tega še neizkušena. Favoriti so bili povsem drugi, in ko sem tekla v finalih, je ogromno ljudi reklo: "Kaj bo sploh naredila?" Takrat sem dobila ogromno privržencev, tudi tujcev, ki so me spremljali še potem.

Ste ponosni tudi na to, da ste se kljub astmi udejstvovali v športu, še več – postali ste vrhunska športnica?

Brigita: Trenutno jo skoraj nimam več, ker se mi je stanje po porodih zelo izboljšalo. V otroštvu sicer nisem imela toliko napadov, mrzlo vreme pa mi je zelo oteževalo dihanje. Mogoče je bil ravno to motiv, da sem šla trenirat, ker sem želela biti kot drugi, 'normalni' ljudje.

Ko sem bila še otrok, sem morala v prvih razredih osnovne šole hoditi na telovadbo za posebne otroke. Takrat je bilo to organizirano tako, da smo bili skupaj tetraplegiki, avtistični otroci in astmatiki. Telovadbo smo imeli prilagojeno tistemu, ki res ni mogel nič.

Bilo mi je kot kazen, ker sem bila živahno dekle. Kljub astmi sem si zadala cilj, da bi tekla s preostalimi otroki in bi lahko šla vsaj na šolska tekmovanja. To mi je uspelo do tretjega razreda osnovne šole.

Koliko vam je med tekom pomenila podpora ljudi okoli vas?

Brigita: Ugotovila sem, da ko si človek zada, da bo nekaj naredil, tudi privlači k sebi ljudi, ki mu pomagajo do tega cilja, če morda kdaj podvomi. O tem smo se veliko pogovarjali z Marjanom Ogorevcem in s člani ekipe, tudi z dr. Nado Rotovnik Kozjek, ki mi je po Sydneyju zelo pomagala. Na olimpijskih je zelo pomembno, da imaš dobrega fizioterapevta, zdravnika, dobrega psihologa in trenerja. Vedno potrebuješ kar tri, štiri ljudi, brez tega zagotovo ne moreš uspeti kot športnik.

Je tudi občinstvo pomembno?

Barbara: Zelo, v Sydneyju se mi je recimo dogajala, da ko sem šla v taksi, so me Avstralci spraševali, iz katere države sem in kaj si želim doseči na igrah. Rekla sem, da mi bo veliko pomenilo že, če pridem v finale in odtečem osebni rekord, takrat je bil to še državni. Spraševali so me: "Zakaj ne medalja?" Šele takrat sem začela razmišljati: Zakaj pa ne medaljo doseči kar iz nič? Podpirali so vsakogar, navsezadnje je že priti do OI težko, saj gre za večletno delo.

Vam je kdaj malo žal, ker ste bili četrti in niste stopili na olimpijske stopničke?

Brigita: Mogoče sem si včasih, ko mi je šlo kaj narobe, rekla, da če bi dosegla vsaj tretje mesto, bi bila materialno na boljšem. Ampak vedno rečem, da se stvari v življenju zgodijo z namenom. Potem sem vztrajala, da bi dosegla drugi vrh, ker sem vmes že padla, in po osmih letih šla leta 2007 na svetovno prvenstvo v Osako in ponovno na olimpijske igre v Peking. Vmes mi je umrl trener, ki me je spravil do četrtega mesta v Sydneyju.

Ste vzporedno s treniranjem razmišljali, kaj boste počeli po športni karieri?

Brigita: Vedno so me zanimale tudi druge stvari. Če sem se usmerila le v atletiko, mi ni šlo dobro, ker sem preveč razmišljala o vsakem detajlu, kako in kaj lahko še naredim. Zelo me je veselilo usvajanje novih znanj, študirala sem ekonomijo v Ameriki, kjer je bil študij tako suhoparen kot pri nas. Lažje mi je bilo študirati pri njih, kot se vpisati na neko poslovno šolo, ker je konkurenčna, in se ne moreš posvečati obojemu, športu in študiju. To mi je pomagalo, da imam zdaj diplomo.

Se še velikokrat spomnite svoje udeležbe na olimpijskih igrah?

Brigita: Vsakič, letos bova šla z možem v London. Ob olimpijskih ciklusih so spomini zelo močni, ker je v medijih veliko objav in reklam. Toda nekateri ljudje kar obtičijo v tistem času, medtem ko sama poskušam vedno iti naprej.

Torej ste le dobro načrtovali?

Brigita: Družino sem načrtovala za konec, mislila sem, da jo bom imela šele pri štiridesetih, ker sem hotela videti še ves svet. Za dve leti sem se malo ustavila, zdaj pa se bom lotila še česa drugega.

Mislite s tem na poslovno področje?

Brigita: Zelo rada treniram ljudi in spomladi bova z Alenko Bikar organizirali jutranjo vadbo. Imeli bova krožno vadbo na stadionu v Šiški. Gre za rekreativno vadbo za ljudi jutranjega tipa, ki bi vadili med sedmo in osmo uro zjutraj, da lahko pridejo sveži v službi, nekaj naredijo zase, popoldne pa imajo še čas za družino.

Ugotovila sem, da imam diplomo, motilo pa bi me biti od osmih do štirih v pisarni. Lahko bi delala le štiri ure. Že zdaj sem, kot predsednica komisije športnikov Olimpijskega komiteja Slovenije, zelo vpeta. Tako poskušam nekaj tudi vrniti športu. Želimo izboljšati razmere za športnike. Nekatere projekte si želimo pospešiti, ampak ne gre.

Kaj vam pomenijo olimpijske igre?

Brigita: Kot športnici mi olimpijske igre pomenijo strast, največjo stvar, ki jo s svojim vloženim delom dosežeš. Ni pomembno le to, da greš tja in nekaj narediš, osvojiš medaljo. Gre za dogodek, ki je v življenju neponovljiv. Lahko delaš karkoli, vendar ničesar več ne boš doživel tako čustveno kot olimpijske igre. Gre za deset- ali petnajstletno vlaganje, ki vključuje ogromno zgodb. Zato je to doživetje neponovljivo, saj ti je povrnjeno za ves trud in je velik mejnik v življenju.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?