Homo currit, človek teče

30. 9. 2014
Deli
Homo currit, človek teče (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Tek. Širna prostranstva. To so popotovanja mojih nog. Njihova naloga: odkriti nove še nepoznane poti in trase, odkriti tekače in tekačice na njihovi poti, morda triatlonce ali duatlonce, in pogumno zakoračiti tja, kamor moja noga še ni stopila ...

Obujem si tekaške copate in stopim skozi vrata na večerni zrak. Pritisnem na tipko na GPS-uri, in medtem ko lovi signal, se v miru ogrejem, raztegnem, prižgem še svoj MP3 in sem pripravljen. Ko začnem teči, v trenutku padem v drugo zgodbo, opazujem, kako mimo mene plavajo stavbe, nebotičniki, ljudje, semaforji. Korak je lahkoten in neka značilna tišina se zaleze vame.

Čeprav poslušam glasbo, ta igra skrajno po tiho, ravno toliko, da pozabim na ritem dihanja, ki se lepo uskladi s hitrostjo teka. Trik z MP3-jem je odlična rešitev, da se ne osredotočam na dihanje, kar me naposled celo bolj utrudi, če pa je glasba primerna, ti še narekuje ritem korakov.

Po kakem kilometru opazujem le še okolico okoli sebe, koruzna polja na moji levi se razprostirajo v daljo, no pač toliko, kolikor lahko sploh vidim čez, na moji desni trušč avtoceste in pred mano krvava barva sonca v zatonu. Čista idila.

Sam se prištevam med običajne tekaške Janeze ... Nič posebnega ni na meni, nič izstopajočega, razen moje frizure, jasno. No, v resnici tudi ta ni kaj posebnega. Sem tekač kot vsak drug. Moj tek je morda nekoliko hitrejši od povprečja, vendar nič več. Na vsake toliko časa se udeležim kakšne rekreativne tekme, a pri tem ne pretiravam. Vsak se mora na toliko časa vendarle preizkusiti, kam spada.

Ne pusti, da te prehiti ženska

Tek je v večji meri disciplina volje in vztrajanja kot pa disciplina telesa in fizične pripravljenosti. Spomnim se svojega prvega polmaratona. Nanj sem se podal popolnoma nepripravljen s samozavestjo novinca. Pognal sem se za svoje sposobnosti razmeroma hitro, ponesla me je množica hitrejših tekačev in nekaj kilometrov sem se počutil izjemno dobro v svojem telesu. Korak je bil hiter in lahek. A so noge hitro začele postajati vse težje.

Pri 13. kilometru pa se je zgodil prelom in začel sem toniti, noge so postale kot svinec, sapa plitka in nezadostna, le še s težavo sem ohranjal tempo, ki sem si ga zadal. Nato sem iz kilometra v kilometer usihal, noge me niso več ubogale, le še dva uda sem premikal za seboj. Od tam sem resnično umiral na obroke, le še volja me je držala pri tem, da sem vztrajal, čeprav počasi in sila boleče.

V tem so mimo mene z lahnim tempom prižlobudrale tri mladenke, pomenkujoč se med seboj o barvi las, nohtih in podobnih rečeh, in me brez težav prehitele, me nekoliko pomilujoče pogledale, leva se je celo ljubko zahihitala. Skrajno travmatična izkušnja. Moj ponos, moj ego je bil popolnoma na dnu, moja volja je spotikala moje noge. Takrat sem se zaklel, da me nikoli več ne bo prehitela ženska – in to je postala moja največja motivacija.

Kako sila preprosta misel, tako iskrena v svojem šovinizmu, obenem pa še odlično deluje. Vem, razumem, ženske so lahko strašno hitre tekačice in vztrajne, vendar te niso spadale mednje. Pohodile so mojo moškost kot žuželko na tleh. Morda sem zato še naprej vztrajal, da jim dokažem, da je bil to le trenutek šibkosti. Toda moje noge me niso ubogale.

Po mučnih kilometrih sem le prilezel do cilja, izčrpan, kot ne pomnim. Toda v resnici me je glava vodila do cilja, ko je telo že odnehalo. A motivacija je ostala: Nikoli se ne pusti prehiteti ženski, pa zavoljo lastnega zdravja, odmeva notranji glas. No, takrat je čas, da se včlaniš v kakšen tekaški klub.

Volja in 'konjska moč' v nogah

Tek, najosnovnejše, kar je dano človeku. Enostavno se poženeš, premikaš eno nogo pred drugo in čutiš, kako kilometri izginjajo v daljavi. Čutiš, kako se polnijo pljuča s kisikom, kako se nabira mlečna kislina v mišicah, kako sklepi, podplati, gležnji absorbirajo udarce, afalt pod sabo, pesek, korenine.

V nekem trenutku, pri meni se zgodi pri približno petih kilometrih, telo napolni nevidni val energije, naval življenjske moči, ki bruhne skozi telo. In takrat imam občutek nepremagljivosti, mišice postanejo kot stroj, telo se vzravna, pred tem že utrujeno, misli so čiste ... in začutim, da lahko prehitim samega sebe ali kogarkoli, ki mi pride na pot.

To je tisto, kar imam resnično rad pri teku, ta občutek življenja, ki ti ga da le, če se potrudiš dovolj, da vztrajaš. Takrat dobim neverjetno željo, da tečem v hrib z neverjetno vztrajnostjo, takrat začutim 'konjsko moč' v svojih nogah, ki vlečejo vztrajno in povsem lahkotno, takrat začutim tisti navor, kot pri dizlih, ki v nizkih obratih zmore kakršenikoli klanec.

Na koncu teka pa tisti občutek, da sem presegel samega sebe ali da sem se spravil vsaj do neke meje vzdržljivosti. Tisti znani občutek neskončnega zadovoljstva v utrujenem in izmučenem telesu ... da je volja močna in telo z vsakim tekom prav tako.

Tekaško pleme

To je tista skrita biblija, tisti narek med tekači, mladimi in starimi, izkušenimi in novinci, rekreativci in profesionalci. Tisto žebranje v najtežjih trenutkih in volja vedno znova obuti superge in samo iti, na dež, mraz ali sonce.

In zato med tekom pogosto doživiš, da nezavedno pozdravljaš tiste prave uživače v teku, tiste predane tej fizični meditaciji. Dovolj je le pogled v oči, tista odločnost in obenem vztrajna mirnost, da smo vsi del istega tekaškega plemena. Takrat odpadejo nazivi, spol, starost, ne nazadnje obleke ali znamke. Le ti, jaz, kilometri in volja, ki hoče premagovati sebe, telo, ki se upira času.

Tekaško pleme. Zapomni si, le obuj si tiste superge in teci, teci, najdi svoj mir in ko boš obrnil/-a oči v sotekače, ti bo glava na pozdrav, viden le tebi, sama odkimala tisti skoraj neprepoznavni gib medsebojnega spoštovanja in razumevanja – da smo vsi eno. Kot je gibanje in kot je človek.

Homo currit. Človek teče, kot teče reka. Ne zato, ker mora, ampak ker je v njeni naravi. In ni nikoli ista, kot ni tek nikoli isti in kot ni človek, ki teče.

Marko Janša, www.markojansa.com

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?