... pravi Metka Albreht, nekdanja miss Slovenije in stilistka na Pop TV in Kanalu A. Je navdušena maratonka in ji tek pomeni velik del njenega življenja ...
Slišala sem, da se včasih na tek odpravite tudi ob treh zjutraj.
Pravzaprav to počnem zaradi pomanjkanja časa. Življenjski tempo je hiter, prehiter, če želim biti še mama in dobra partnerica. Zato tečem ob čudnih urah, ko večina ljudi še pridno greje svoje postelje. Prosti čas najraje preživljam s hčerko Alino in priznam, res mi je škoda ta čas zapraviti na tekaških stezah. Kadar se odpravim na dolge ture, recimo na 35 kilometrov, grem ob treh zjutraj. Tako sem potem normalno ob pol sedmih doma, se stuširam, uredim, pripravim Alini zajtrk in jo odpeljem v šolo. Tako mala sploh ne občuti, da je prikrajšana za čas z menoj.
Potem pa nazaj domov in še malo spat?
Oh, kje pa. Odhitim s polnim delavnim zagonom na Pop TV. Tek me tako napolni z energijo in adrenalinom, da v dopoldanskem času pripravim in uredim večino stvari, ki so na mojem dnevnem spisku. Moje telo je že tako naravnano, da ne potrebuje veliko spanca. Znam aktivno dobro spati po nekaj ur. Je pa res, da tega ne počnem vsak dan, ampak nekajkrat na teden. Mogoče malo bolj pogosto pred kakšno tekmo. Še vedno menim, da moraš imeti kilometrino v nogah, da se telo navadi na tistih 42 kilometrov. Preostale treninge delam pa zgodaj zjutraj ob petih, šestih ...
Marsikdo se ob tem verjetno vpraša, zakaj pravzaprav tako mučenje? Kaj vas žene?
Seveda ljudje, ki ne tečejo, tega ne razumejo. Včasih, na primer januarja, ko je zunaj pod ničlo, si tudi jaz zastavljam vprašanje: 'Kaj za vraga mi je tega treba?' Ampak imam tako prijetno družbo. Ob meni so enako misleči ljudje, predvsem moški, ultramaratonci, in ni nobene težave. Prijetno je klepetati med tekom o vsemogočih stvareh in tako nam čas hitreje mine. Težko se navajam, da moram med daljšimi teki jesti. Če želiš maraton odteči, moraš vnašati gorivo v svoje telo. Jaz pa sploh ne čutim potrebe, da bi jedla in pila. Kar pa za rezultat in seveda organizem ni dobro!
Verjetno vas kdo tudi vpraša, ali je to, kar počnete, sploh zdravo?
Ja, definitivno je to šok za telo, sploh proces, ki se dogaja po 35. kilometru. Veliko ljudi misli, da če pretečeš 35 kilometrov, zagotovo ni težko preteči še tistih sedem. Ampak to ne drži. V tem času porabiš ves glikogen in telo začne kuriti mišice. Da o dogajanju v glavi sploh ne govorim. Maratonci imajo veliko voljo, vztrajnost in seveda stabilen značaj. Pravijo, da ni dobro preteči več kot dva maratona na leto. Se mi pa zdi, da po maratonu moje telo še kakšnih 14 dni do tri tedne kuri vse moje odvečne zaloge. (smeh)
Kako to občutite?
Pravzaprav se tega ne občuti prav veliko, se bolj vidi, saj mi vse moje vrečaste hlače padejo še nižje na boke. Je pa res, da se takrat zavestno umirim in ne tečem, ne treniram. Poslušam svoje telo in zato tudi ne tečem z uro. Nočem in ne maram, da mi ura diktira čas in tempo. V Londonu me je množica navijačev ob progi tako potegnila, da sem tekla štiri minute na kilometer. Čutila sem, da sem močna, da zmorem, in sem tekla z največjo lahkoto. Kadar pa sem utrujena, se ne naprezam. Če ne zmorem, pustim. Po končanem projektu (X Factor) na Pop TV sem imela obdobje, ko nisem mesec in pol nič trenirala. Zjutraj sem sicer vstala, vendar sta bila utrujenost in adrenalinski manko premočna. Nisem našla volje, energije, da bi si oblekla kratke hlače in obula superge. Ni šlo!
Torej veste, kje je vaša meja?
Seveda. Zdaj pa že tri tedne treniram na polno. Poiskala sem si tudi pomoč, ker želim izboljšati čas in preteči berlinski maraton v treh urah in petnajst minut. Obrnila sem se na trenerja Srdjana Djordjevića. Kontakt, ki mi ga je zaupal Sani Bečirovič. Fant, ob katerem dobiš še več zagona in volje za trening. Ko ga pogledaš in vidiš, da kljub hudim bolečinam v kolenih odigra tekmo, kot da mu ni nič, si rečem: 'Daj, Metka, saj zmoreš tudi ti. Veliki ljudje se za svoj cilj trudijo in trdo trenirajo.' Pri Srdjanu sem že prvi hip dobila občutek, da ve, kaj govori, da zna dobro prebrati človeka, njegove navade, razvade in res upoštevam vse njegove nasvete. Zdaj, na primer, tečem bolj lahkotno ...
To se dobro sliši. Da 42 kilometrov pretečeš lahkotno ...
Ja, ampak je res. Ko gledaš Kenijce, prav vidiš, kako lahkotno tečejo. Imajo takšno tehniko, da tudi pri 40. kilometru tečejo, kot bi lebdeli. Noge obračajo tako, kot da bi vrteli kolo in sploh nimaš občutka, da bi se kakorkoli naprezali. Jaz prav čutim, kako se v nekem trenutku zakrčim, potegnem ramena skupaj in smo tam. To je tako, ko začneš enkrat gledati in popravljati malenkosti. Disciplinirala sem se tudi pri prehranjevanju. Se odpovedala sladkim pregreham in kruhu. Zadnje mesece sem izločila s svojega jedilnika sladkor, belo moko in nezdrave ogljikove hidrate ... Na počitnicah smo bili v dobrih hotelih, kjer je vsepovsod dišalo po hrani, sveže pečenih žemljicah in pecivih. S težavo sem se uprla tem skušnjavam in to si štejem za velik uspeh! (smeh)
Imate občutek, da se morate čemu odrekati? Hrani, prostemu času, spanju ...
Ne. Od nekdaj zelo rada zdravo kuham in zdravo živim. Obožujem doma pripravljene sladice in vendar, kot rečeno, sem jih omejila, saj si res želim doseči ta rezultat. To je pogojeno tudi s tem. Vem, da se nekomu smešno sliši, ko rečem, da bi rada izgubila dva kilograma maščobe. Vendar ko tečeš, ti pomagata tudi dva kilograma do lažjega, lahkotnejšega teka.
Kje pa je meja? Do kje ste se pripravljeni zagrizeno boriti za rezultat?
V mejah zdravega okusa. Tudi pri hrani nisem pripravljena jesti samo puste zelene solate. Gurmanski užitki, skupna družinska kosila mi še vedno pomenijo veliko in temu se nikakor ne mislim odpovedati.
Kakšen pa je občutek, ko pretečeš 42. kilometer?
Ne znam vam opisati občutka, ko pretečeš ciljno črto, ko tečeš zadnji kilometer. Če se samo spomnim londonskega maratona, ko sem tekla proti Big Benu in gledala čas in pri tem razmišljala: 'Stisni, dobro tečeš, Metka!' Tekla sem, kar so me nesle noge. V cilj sem pritekla kot kraljica, ha ha. Neki nizozemski novinar mi je rekel, da se mi sploh ne vidi, da sem pretekla 42 kilometrov. Po newyorškem maratonu, na primer, sem potem še celo noč preplesala. Po londonskem je bilo bolj mirno, ker sem imela s seboj hčerko. Edina težava je bila, da sem čutila kolena, kar je bilo pogojeno s tem, da sem po maratonu preveč sedela in potem zelo težko vstala. Tako da sem prišla do še ene ugotovitve. Po daljših tekih ne sedi predolgo, ker potem ne moreš vstati! Je pa res, da sem se kljub bolečinam počutila močnejšo, zrelejšo. Pripravljeno, da sprejmem kakršenkoli izziv, ker vem, da zmorem. Mojemu značaju je dodalo neki globlji pomen in zavedanje, da sem stabilen in dober človek! To pa tudi nekaj šteje, kaj ne?
Kaj razmišljate med tekom? Kako se pripravite, da stisnete še tiste zadnje kilometre?
Ko je tekma, je popolnoma druga motivacija. Ko si pripneš startno številko, se zbudi v tebi tekmovalni duh. V glavi narediš strateški načrt proge. Jaz si, recimo, vse razdelim po etapah. V Londonu je bilo vse označeno v miljah in tako je bil maraton dolg 26 milj in pol. Jaz sem si v glavi določila, da je to 26 kilometrov in sem si razdelila po pet milj. Imela sem občutek, kot da sem pretekla šele pet kilometrov. Razmišljaš o vsem. O Alini, ki me gleda in čaka v cilju, o stvareh ki se dogajajo doma, o službi. Časa imaš dovolj in razmišljaš o sto in eni stvari. Zame je tek del sprostitve, del nečesa, zaradi česar postajam še boljši človek. Med tekom razmišljam o vseh težavah, o ljudeh, ki so me prizadeli, in o prijateljih, ki me osrečujejo. Od tukaj izvira tudi moja dobra volja, sproščen in brezskrben smeh.
Tako aktivno ukvarjanje s tekom pa poleg tega, da je dobro za dušo, pomaga tudi pri lepo oblikovanem telesu ...
Na človeku se takoj vidi, če se ukvarja s kakršnimkoli športom. Drža je bolj samozavestna in hoja bolj strumna. Pa s športom se ne ukvarjam samo zaradi estetike. Tek me spremlja že iz osnovnošolskih dni. Moja dnevna telovadba pa so definitivno tudi stopnice na Pop TV in nošnja oblačil iz trgovin. (smeh) Všeč mi je, da je telo čvrsto, zdravo. Je pa res, da pri moji starosti moram že malo paziti, ker hitro lahko kaj pade dol. (smeh)
Napisala Andreja Freyer, foto Helena Kermelji, ličenje Luka Simčič
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?