Ali s tekom lahko shujšamo?

Polemika hujšanja se pogosto steče v mit 'jej manj, izogibaj se ogljikovih hidratov in vadi več' in tukaj pride na vrsto tek kot 'zastonjsko' sredstvo fanatičnega poskušanja hujšanja.

Normalizacija številnih mitov o prehranjevanju na družbenem nivoju je vsekakor pripomogla k temu, da smo na 7. mestu (od 52 držav v območju EU) po prekomerni telesni teži – krivimo gene, pa način življenja, pa mobilnike, finančno krizo, neprimerne vadbene površine pa še vse druge posledice zunaj nas samih.

A vse, kar potrebujemo v resnici, je volja za preoblikovanje navad in 15 do 20 minut časa na dan zase ter seveda nekaj kredibilnega znanja, ki je v funkciji zdravja.

Ljudje že od nekdaj 'radi' tečemo, sploh ko želimo s to ponov­ljeno gibalno dejavnostjo shujšati. In nemalokrat to počnemo tako, da se izogibamo uživanju ogljikovih hidratov in povečamo delež visoko beljakovinske hrane. Bere se kot vonj po neskončnem zaslužku oziroma priložnost za številne 'nove stare' diete, ki nimajo nobene zveze z zdravim načinom hujšanja, kar pri ljudeh povzroča še večji odmik pozornosti od zdravega načina življenja.

Nedvomno ima zdravo tekanje koristne učinke za zdravje, saj je človeško telo narejeno za lokomocijo, ki je danes v sedeče naravnanem življenju nedvomno primanjkuje.

Vendar skrben pregled kredibilne znanosti na področju vpliva tekanja na hujšanje dokazuje, da tek sam po sebi (in če ga ne povezujemo s sočasno spremembo prehrane) nima vzročne povezave z izgubljanjem ali ohranjanjem telesne teže. To me niti ne preseneča.

V Sloveniji je le 30 % prebivalstva minimalno telesno dejavnih (torej ne tekamo niti, da bi shujšali), če je merilo aktivnosti trikrat tedenska 30-minutna gibalna dejavnost, npr. moja hitra hoja (zaradi natančno nastavljene budilke) v eno smer v šolo pred 20 leti. Ne pravim v obe smeri, niti ne pet dni v tednu. Morda sem bil iz tistih časov za sedanje čase že samo s hojo v šolo in nazaj en cel športnik!

Ljudje smo čedalje bolje informirani o zdravju in kontroli telesne teže, živimo v obdobju 'selfnesa' (skrb zase v revoluciji wellnessa), 'vemo', kako shujšati, celo prepričani smo, da to zmoremo sami, le če si to sploh zaželimo. Zakaj torej tega ne naredimo? Morda smo ujetniki socialnih pritiskov, to je močne sile medosebnih odnosov in pasti ugodja, ki jih ne znamo obvladati v smeri boljše kakovosti življenja. Nesorazmerno vložen čas s postavljenimi cilji, neprestan boj s sladkostmi lagodnega življenja in izogibanje bolečini pričakovanj svojih bliž­njih in okolice nas potiska v neenakovreden položaj za dober začetek zmage nad hujšanjem.

Ampak ... od časa do časa res vztrajno poskušamo shujšati z red­nim ali največkrat sezonskim tekom. No, med tem poskušanjem so debelost poimenovali že kar bolezen (čeprav ni vzrok, temveč simptom ali še bolje posledica mitov, ki krožijo v družbi kot zlate resnice). Seveda je debelost bolezen le zaradi tega, da bi sistem povečal javno ozaveščenost problema naraščanja prekomerne telesne teže oziroma debelosti.

Nikakor ne želim podvomiti, da bi zdravil bolezen prenajedanja ali zmernega uživanja tveganih živil z zdravili za depresijo, shujševalnimi programi in klinično nepreverjenimi dietami, ki legitimno obljubljajo le tisto, kar ljudje želimo slišati, in na način, ko smemo ohraniti svoje nezdrave prehranjevalne navade. Živel duh praznovanj, ki smeš uiti iz kletke, da se uradno smemo razvajati vsak dan, ne le nekajkrat letno, pravzaprav v vsakem obroku. In ko pridemo domov, rahlo utrujeni, brez volje za najbližje, komaj še z energijo koraka do prvega kavča (oh, kako me to spominja na občutek nedeljskih kosil pri starših vrsto let nazaj!) ... obležim! Odspim do večera ali pa v duhu tečnobe preganjam popoldne do večera. Morda celo raje ves dan delam samo za to, da mi zvečer nekdo teži, da nisem za nobeno rabo? No, to pa je že druga tema ... da ne odtečem drugam.

Tek za hujšanje ljudje tako večinoma dojemamo narobe. To je seveda logično, če upoštevam, da ljudje, ki začnejo tekati, najprej shujšajo.

A ljudje, ki začnejo teči, praviloma začnejo tudi manj jesti in ko po prvih dneh nato stopijo na tehtnico, ugotovijo želeno, to je 'hujšam, torej sem na pravi poti'. Po navadi gre za nezdravo začetno zgubljanje še tisto malo mišične mase in vode, oboje na račun 'carbofobije' ali strahu pred ogljikovimi hidrati in moči volje, kar lahko v 10 dneh znese tudi od štiri do pet kilogramov. To veselje se navadno konča, ko nam poči film. Nam samim ali prijateljici, ki je prav tako tekala z novimi teniskami po vročem asfaltu in brez predhodne priprave.

Ko nam zmanjka volje, ko se poveča splošna fizična šibkost, ko nas 'WC ne mara več', ko se nam poslabšajo telesni vonji in ko zmagajo pasti ugodja. Vendar se tu problem šele začne. Navkljub ohranjanju rednega tekanja in prehranjevanja po mitu zmernosti (enakem prehranjevanju kot pred hujšanjem), ljudje dobijo vse kilograme nazaj (beri visceralno maščobo okoli notranjih organov in podkožno maščobo okoli trebuha), in še več.

Naslednji poskus hujšanja bo postal še bolj trdovraten. In večina jim ne bo kos, s čimer se bo obup povečeval in 'tisti, ki ima nadzor, kaj javnost o prehrani in zdravju sme vedeti oz razumeti' je zmagal novo bitko, v kateri je tudi sam poražen.

Če že ne bom shujšal, pa naj vel­ja omeniti slednje. Ljudje, ki redno tečejo, spijo manj. Njihov spanec je globlji in bolj kvaliteten, s čimer postajamo bolj spočiti zjutraj, bolj pametni, prijaznejši do okolice, več si zapomnimo, imamo boljšo erektilno funkcijo (zlasti če med tekom stiskaš krožne mišice ali kegla), manj smo toksično lačni ter manj dovzetni za dolgoročno konzumiranje živil ugodja.

Torej tekanje DA kot del dolgoročnega načina življenja in ne kot sredstvo neuspešnega hujšanja. In DA, potem ko se obenem prehranjujemo zdravo (nismo na beljakovinski ali kakšni drugi dieti), skupaj z redno vadbo lahko pričakujemo od pet do osem kilogramov nižjo telesno težo, kot bi jo imeli sicer. To drži še posebej natančno, če tekanje kombiniramo z dva- do trikrat tedensko 20- do 30-minutno vadbo za moč.

Skrivnost trajne kontrole telesne teže oziroma prenehanja neuspešnega boja s kilogrami se nadalje skriva v termogenezi in v dojemanju, da ogljikovi hidrati v resnici ne redijo. Ta kontroverz­nost postane blizu resničnosti tudi bralcu, ko ozavesti dejstvo, da najbrž res ne more rediti nekaj, čemur se izogiba, odkar pomni, pa ima vseeno preveč maš­čobe.

Pa dober TEK!

Napisal Boštjan Jakše, prof. ŠV, zunanji sodelavec Fakultete za šport, kondicijski trener in soavtor koncepta PrejPotem.

V svoji 15-letni karieri je sodeloval s klubi KK Union Olimpija, KK Slask – POL, KK Lietuvos Rytas – LTH, KK Kijev – UKR, Cremona – ITA, kanuističnim dvojcem Taljat-Božič in boksarjem Dejanom Zavcem, danes pa sodeluje z biatlonko Andrejo Mali.

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?