Jure Košir: "Sem čisto običajen rekreativec."

Ker si je po koncu kariere privoščil malo predolgo športno pavzo, so se oglasile njegove stare poškodbe in od njega terjale sestop s kavča (okej, malo pretiravamo).

Začel je s tekom, ki ga je vedno po tiho sovražil, a ker je sovraštvo le druga plat ljubezni, se je v tek hitro zaljubil – ne brezglavo kot najstnik, ampak zrelo in celo malce preračunljivo.

V zadnjih letih je pretekel deset polmaratonov, zdaj pa se pripravlja na svoj prvi maraton, za katerega ima tri velike cilje: pretekel pod štirimi urami, videl ciljno črto, užival. Zmagal pa ne.

"Sploh pa tek na dolge razdalje ni za takšnega konja, kot sem jaz. Najboljši maratonci nimajo 90 kil – več mišic imaš, več energije porabiš," smeje pove skoraj novopečeni maratonec.

Zakaj ste se odločili za tek?

Ko sem zaključil poklicno kariero, sem se v smislu športnih aktivnosti precej zapustil. Veliko sem delal, nič treniral, jedel pa enako kot prej in tehtnica je nekega dne pokazala več kot sto kilogramov. Poleg tega so se mi zaradi napačnega življenjskega sloga oglasile vse stare poškodbe, ki sem jih kdaj imel, predvsem hrbet.

Nisem bil zadovol­jen ne z energijo ne s počutjem pa še vse me je bolelo. Najprej sem se lotil vodenih vadb – te, ki jih vodi Alenka, mi zelo ustrezajo. So zelo učinkovite in celost­ne. S fanti sem občasno igral košarko, kar je čisto v redu, še vedno pa nisem imel konkretnega cilja in predvsem ne redne vadbe.

Tako sem se odločil, da bom pri 42 letih pretekel 42 kilometrov! Že leta sodelujem z BMW-jem, ta pa je glavni pokrovitelj Berlinskega maratona in projekta Race to Berlin, s katerim novačijo podjetja in posameznike, da se priključijo teku in dobijo tako možnost sodelovanja na Berlinskem maratonu.

Že v začetku leta sem določil datum, to je 28. september, tega pa sva se lotila skupaj s prijateljem, ker je tako bistveno lažje.

Kako drugače trenirate in živite od te odločitve dalje?

Tekel sem že prej, od odločit­ve za maraton pa sem začel trenirati po programu oziroma po nekih že dokazano uspešnih sistemih. Teh programov in literature obstaja na tone, tako na spletu kot v knjigah.

A če se vrnem še malo nazaj: ko sem se ponovno odločil za redno miganje, sem v svoje športne aktivnosti začel vključevati tudi tek, čeprav sem ga kot poklicni športnik vedno sovražil. Nisem ga prav dojemal, poleg tega pa mi ni nikoli šlo preveč dobro, razen razdalj do 400, 600 metrov. Jaz sem bolj anaeroben športnik.

No, potem je bilo pa treba spremeniti to miselnost in način treninga. Presenetilo me je, da sčasoma, če se teka lotiš prav, vse skupaj postane zelo zabavno.

Tek ima kup pozitivnih učinkov.

Jaz te vidim predvsem v boljši fizični kondiciji in v psihičnem sproščanju, sploh če greš teč na en lep konec, v naravo. Lahko imaš še tako zoprn dan za sabo, pa boš po teku videl vse drugače, za to je dovolj 30 minut.

Najslabše je, če ne narediš nič in ostaneš v zagonetki, ki jo imaš v glavi. Velikokrat treniram tudi sam, med tekom ne poslušam glasbe in si tako hitro pridem na čisto s svojimi mislimi.

Ne tečem namreč, da bi dosegel nekaj tekmovalnega, saj tek in maraton jemljem kot čisto osebno izkušnjo, kot dogodek, ki bi ga v življenju rad doživel in ...

... in zdaj se že vidiš v cilju Berlinskega maratona.

(smeh) V bistvu, če sem iskren, se bolj vidim, kako trpim. Pred dnevi sem opravil svoj prvi 30-kilometrski trening, kako človek preteče 42 kilometrov, pa bom izvedel šele tam.

To se mogoče sliši čudno, a večina programov ti niti ne narekuje, da moraš preteči vseh 42 kilometrov, ker pri tako dolgi razdalji nastanejo mikro poškodbe, ki potem potrebujejo kar nekaj časa za regeneracijo.

Kako je šlo do 30 kilomet­rov?

Dobro! Moraš imeti svoj 'pace' – tempo. Spremljaš ta svoj tekaški instrument, na katerega z računalnika naložiš svoje podatke, in nato po poti spremljaš, kaj se dogaja s tabo in koliko si že pretekel.

Na taki dolgi razdalji verjet­no na nekem kilometru, pač nekje, neha teči telo in nadaljuje glava?

Ja, saj to je še v redu, če padeš v trans – večji problem je, če se zaletiš v zid. Popolni blokadi tekači pravijo tekaški zid, to je, ko te čisto vse mine in si tako izčrpan, da bi najraje odnehal.

Berlinskega zidu ni več.

In tudi nima smisla, da ga jaz ponovno zgradim. (smeh)

Si po vašem mnenju lahko vsak človek postavi cilj, kot ste si ga vi? Maraton, 42 pri 42 letih, plus, minus kakšno leto?

Ja, prepričan sem, da se tega lahko loti vsakdo. V vseh knjigah, ki sem jih prebral, sem našel primere ljudi, ki so bili popolnoma neprimerne kondicije, postave in življenjskega sloga, pa so se z nekaj truda spravili v solidne tekače.

En primer je bivši nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki je imel 130 kil, verižno je kadil, bil je zaseden in ne več ravno zdrav, pa je s pomočjo trenerja pretekel maraton. Tek je super, ker človeka odvrne tudi od raznih odvisnosti.

Tek pa ni odvisnost?

Lahko je, ampak pri meni ne bo. Tako sem se odločil: tek bo še vedno na neki način del mojega športnega udejstvovanja, ne bom pa redni udeleženec maratonov. Bolj me vleče, da grem teč v gozd, zanimivi so mi ti 'traili', bom pa vedno kombiniral več športnih aktivnosti, to je moj načrt za prihodnost.

Trenutno je zdaj zaradi maratona tek v ospredju, kako bo pozneje, bomo pa še videli.

S katerimi športi se še radi ukvarjate?

Še vedno veliko smučam: malo, ker moram, malo pa zato, ker to rad počnem. Top so mi tudi vodene vadbe in jih rad kombiniram. Rekreativno igram hokej na ledu, ampak to je bolj 'bier' liga – saj se 'zgoniš', a ima večji družabni kot dejanski učinek.

Če vzamete prvi dan, ko ste začeli teči, in današnjega – koliko bolje se počutite?

Počutim se neprimerno bolje! Trenutno moram prav potrkati na les, ker me niti ena stvar na telesu ne boli. Športniki imamo precej 'zmahana' kolena in sprva sem si mislil, da bo s tekom po asfaltu stanje še slabše, je pa – presenečenje – ravno obratno.

Moja kolena in hrbet so se s tekom povsem unesli. Tek je človekovo naravno gibanje in vsaj mene najbolj zvije, če predolgo sedim v pisarni ali za volanom in predvsem, če sem fizično neaktiven.

Kaj doživljate med tekom?

Najbolj všeč mi je faza, ko padeš v en ritem korakov, dihanja in gibanja, takrat ti čas zelo hitro mine. Mogoče je res nekaj na tem enakomernem udarjanju, kot bi igral na bobne, v bistvu res gre za meditacijo. Kdaj pa kdaj je tudi zoprno, ko te zabaše kak klanec in je 'mal safer', ampak, kot pravim, ne ženem se v ekstreme in tudi nisem zagovornik ekstremnega rekreativnega športnega udejstvovanja.

V veliko športih namreč vidim mnogo posameznikov, ki preresno vzamejo rekreativno tekmovanje. Če so pričakovanja prevelika, so temu sorazmerna tudi razočaranja.

Bistvo rekreativnega športa je, da se imaš fajn in da zdravo živiš. A če že začneš tekmovati, se moraš zavedati, da noben rezultat ne bo nikoli dovolj dober, ker ne bo nikoli pro.

Prej ste omenili, da ste prebrali precej tekaške literature. Kakšen dober namig, prosim, tudi iz lastnih izkušenj!

Vsekakor je dobro, da se teka ne lotimo z neznanjem in dokler nisem začel sistematično trenirati, sem tudi sam narobe tekel. Največja napaka začetnikov je, da tečejo prehitro, v napačnem tempu in v napačnih srčnih conah. Nekdo, ki je povsem izven forme, mora tek najprej kombinirati s hojo.

Literature je na tone in splet bruha informacije. Meni je super Velika tekaška knjiga, ki je enostavno in razum­ljivo napisana, uživam pa tudi v bolj specialnem branju, kot je na primer knjiga Jej in teci ultramaratonca Scotta Jureka.

Zad­nja knjiga, ki sem jo prebral, pa je delovna verzija knjige Ultrablues Boštjana Videmška, Sama Ruglja in Žige Gombača, za katero sem napisal 'blurb' in sem bil počaščen, da so me izbrali. Super knjiga!

Ti trije norci so se odločili, da gredo kot trojka na 100-kilometrski tek v ameriško državo Utah, to izkušnjo pa v knjigi imenitno prepletajo s svojim vsakdanjim življenjem.

Scott Jurek je vegan – kako se pa vi prehranjujete?

Veganstvo je zanimivo in mogoče bi kdaj poskusil. Na splošno danes o prehrani razmiš­ljam veliko več, ko sem nekoč – vem, kako določena hrana vpliva na moje telo in podobno, da bi šel v neke ekstreme, pa spet ne.

Doma jemo predvsem zdravo hrano, če se le da, čim več doma pridelane, to nam je merilo. Vseeno pa se mi zdi fino, da danes nihče ne dvomi več, da kot vegan lahko pretečeš Dolino smrti.

In tik pred maratonom?

V zadnjem delu je zares pomembno, kaj ješ, da si pravilno pripraviš glikogenske rezerve v jetrih. Se kar držim nasvetov pametnejših od sebe.

Koliko boste tekli v Berlinu?

Jaz imam v Berlinu tri cilje: prvi je, da ga pretečem. Drugi, da ga pretečem prej kot v štirih urah. Tretji pa je, da ne bom preveč trpel, da ne bo kakšne drame! A če je Pamela Anderson letos pretekla newyorški maraton, bi jaz mogoče lahko berlinskega.

Boste, z glavo!

Ja, na koncu koncev maraton pretečeš z glavo. Že iz tekmovalnega športa vem, da psiha dela čudeže. Prava usmerjenost misli ti lahko telo spremeni v mašino.

Ste skozi tek postali še večji 'guru'?

Predvsem vidim, da sem se dosti naučil in postal bolj pozoren na to, kako živim, kako mislim, kaj jem. Veseli me, da se ljudje čedalje bolj zavedajo nujnosti fizične aktivnosti.

Zdaj bom mogoče malce grob, a menim, da bi bilo 'telesno neaktivnost' treba sankcionirati. Logično je, da se nekateri zaradi različnih razlogov ne morejo ukvarjati s športom, vendar zelo velika večina pa bi se absolutno lahko.

Toliko enega denarja gre za reševanje zdravstvenih težav, ki so posledica telesne neaktivnosti, sploh ko je treba tako malo. Za tek potrebuješ samo superge in pol ure dnevno.

Enkrat mi je dal misliti predsednik velike tuje korporacije, katerega koledar je bil takšen, ki ga mogoče ne bi zmogli trije običajni ljudje, on pa je zraven pretekel še cel kup nekih hudih tekov.

Ko sem ga vprašal, kako mu uspe, mi je odgovoril, da zjutraj vstane eno uro prej in da je vsa svetovna mesta spoznal in videl skozi oči tekača.

S smučarske opreme na maraton torej ...

No, ne delajmo drame! Jaz sem en čisto običajen rekreativec. Če bom pa koga prepričal, da je tek fajn, sem pa zmagal. Nočem le, da bi kdo mislil, da tečem lažje, ker sem ...

... Jure Košir?

(smeh) Ker sem bil včasih profesionalni športnik. Bom raje postavil za zgled Metko Albreht, ki ni bila športnica, pa je pretekla vse največje svetovne maratone, kar je spoštovanja vredno. Predvsem bi rad povedal, da je treba migati.

Tina Torelli

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?