Zakaj tek sploh povzroča občutek omamljenosti in ali lahko to stanje doseže vsak?
Škotski filozof Alexander Bain je že leta 1855 užitek ob hitri hoji ali teku opisal kot 'vrsto mehanske omamljenosti', ki povzroča vznesenost sorodno starodavnemu ekstatičnemu čaščenju Bakhusa, rimskega boga vina.
Triatlonec Scott Dunlap je ta občutek povzel tako: dve energijski pijači z vodko, trije ibuprofeni in zmagovalne loto številke v žepu.
Nekateri pa to primerjajo tudi z duhovno izkušnjo.
Da, omamljenost od teka je čisto zaresna stvar.
Omamljenost od teka torej ... Zakaj se zgodi?
Profimedia
Tako pravijo:
Naša sposobnost, da doživimo to omamljenost od teka, je povezana z življenjem naših prednikov.
Raziskovalci so domnevali, da je nevrokemično stanje morda prvotno služilo kot nagrada, ki je zgodnjega človeka motivirala k lovu in nabiranju.
Človeško telo je ustvarjeno za tek, a to, da smo sposobni teči, ni dovolj. Zakaj bi naši predniki sploh bili pripravljeni vložiti toliko truda? Teči tako dolgo, v upanju, da bi ujeli nekaj velikega – z vidika porabe energije je to tvegano. Zato je domneval, da je ta stranski učinek teka služil preživetju.
- Potemtakem bi morala takšna nevro-nagrada narediti dvoje: ublažiti bolečino in poskrbeti za užitek.
Zato so znanstveniki domnevali, da za tem stojijo endorfini in študije so potrdile, da visoko intenzivna vadba res poskrbi za naval endorfinov.
Endorfini so naravni opiat, delujejo pa podobno kot njihov medicinski kolega morfij. No, šele leta 2008 so nemški raziskovalci po pregledu slik možganov ugotovili od kje natančno izvirajo.
Ugotovili so, da se je raven endorfinov povišala v predelu možganov, ki je odgovoren za čustva, kot je ljubezen (prefrontalna in limbična regija), in sicer po dvournem teku. Višja je bila raven endorfinov v tem predelu možganov, bolj evforično so se počutili tekači.
Toda Raichlen je imel v misli drugega kandidata – endokanabinoide, ena od treh skupin kanabinoidov.
Profimedia
Kanabinoidoi delujejo na receptorje, ki regulirajo sproščanje določenih živčnih prenašalcev v možganih. To so iste kemikalije, ki jih posnema marihuana.
Zgodnje raziskave so sicer namigovale, da vadba lahko spodbudi sproščanje teh kemikalij, nihče pa tega ni dokumentiral med tekom.
Raichlen je tako ne tekalno stezo postavil tekače, ki so trenirali pri različni intenziteti. Pred in po vsakem teku je v krvi izmeril raven endokanabionidov.
30 minutna počasna hoja ni imela nobenega učinka, prav tako ne tek z največjim naporom. Pri džogingu, na drugi strani, pa se je raven kemikalij potrojila – in povišanje endokanabinoidov je ustrezalo poročanju tekačev o občutku omamljenosti.
Toda zakaj hoja in visoko intenziven tek nista imela učinka, džoging pa ga je imel?
Profimedia
Če to drži, potem bi morala naravna selekcija nagraditi tudi druge živali, ki so podobno lovile svoj plen. Psi denimo, ki so svoj plen lovili na zelo dolge razdalje.
Raichlen je zato na tekalno stezo postavil tudi pse, da bi videl, ali bo imel tek na njih podoben učinek. Za primerjavo je izbral še skupino udomačenih dihurjev – dihurji sicer lovijo ponoči, speče sesalce, iščejo ptičja jajca in podobno, kar jih ne vodi v utrujajoč lov.
Zdaj pa se vrnimo k zgornjemu vprašanju ...
Ali lahko to stanje omamljenosti doseže vsak?
Profimedia
Ključ do omamljenosti od teka je neprekinjen zmerno intenziven tek.
Vendar ni določenega tempa ali razdalje, ki zagotavlja ta cilj – preprosto delati morate nekaj, kaj je zmerno naporno za vas in pri tem vztrajati ... dolgo. Zahteven trening torej, ne takšen, ki vas 'pokonča'.
Raichlen sicer omeni, da je optimalen tek pri 70 do 85 odstotkih maksimalnega srčnega utripa glede na vašo starost. Če jih imate 30, to pomeni med 142 in 161 utripov na minuto.
A pozor!
Kroničen stres lahko vse to uniči in izniči. Prav tako pomanjkanje spanja, kar je pokazala tudi ena od raziskav – 8 ur spanja je optimalno za produkcijo endokanabionidov, pravijo avtorji.
Raziskava je pokazala tudi, da je raven teh kar trikrat višja zjutraj. Morda naslednjič preizkusite z jutranjim tekom?
Kakorkoli – dejstvo je, da nekateri to omamljenost od teka doživijo, drugi ne. Pa tudi tisti, ki jo doživijo, je ne doživijo vedno. Na vse to vpliva preveč faktorjev.
Prirejeno po TED in Runner's World. Drugi viri: Neuropsychopharmacology, Journal of Experimental Biology
Preverite še:
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić