Moški odšel na rutinski pregled, ko se mu je sesul svet pred očmi: zdravnikove besede so mu spodnesle tla pod nogami

Še pred enim dnem je 55-letni Andi Cavilla iz Swindona vodil fitnes vadbo, se smejal in razmišljal, kako bo izboljšal svoj rezultat na veslaškemtrenažerju. Naslednje jutro je sedel pred zdravnikom, ki mu je povedal, da ima akutno mieloičnolevkemijo – eno najnevarnejših oblik raka krvi – in da je njegova možnost preživetja komaj 20-odstotna.

"Bil sem v odlični formi, brez bolečin, brez znakov bolezni. Vse skupaj je bilo kot udarec z jasnega neba," se spominja Cavilla, nekdanji inštruktor Les Mills Body Combat, ki je živelzdravo, treniral in poučeval. Dan pred diagnozo je bil še na vadbi, le malenkost manj "poskočen kot običajno", kot se pošali. A le nekaj dni pozneje je slišal besede, ki jih ne pozabiš nikoli: "Imate levkemijo."

Diagnozo mu je rešil – povsem po naključju – preprostkrvni test. Njegova ženaJuliette, ki dela na področju zdravja, je vodila spletno predavanje o preventivnih pregledih in ga spodbudila, da opravi test za prostato (PSA). Rezultati so pokazali, da z njim sicer ni težav, a da ima zelo nizek nivo belih krvnih celic, kar je zdravnike zaskrbelo.

Sledila so dodatna testiranja, punkcija kostnega mozga in potem – diagnoza. "Ko mi je zdravnik povedal, da je smrtnost pri tej obliki raka 80-odstotna, sem zmrznil. Potem pa sem rekel: dobro, kdaj začnemo?" Zdravljenje je bilo brutalno. Štiri ciklusi kemoterapije, vsak po en mesec, dnevi slabosti, izgube apetita in las. "Ko sem se zbujal, je bila soba videti, kot da bi spal s psom – toliko las sem izgubil," pravi v smehu.

Toda Andi se ni predal. S sabo je v bolnišnico prinesel star fitnesstep, veslaški ergometer in sestavljanke. "Nisem hotel le ležati in čakati. Gibanje in smeh sta bila moja terapija." Po tretjem ciklusu kemoterapije je prišla dobra novica: rakavih celic ni bilo več. Na onkološkem oddelku so ga poimenovali "najbolj dolgočasen pacient", ker je šlo vse po načrtu. "In to mi je bilo v ponos," pove. Po pol leta zdravljenja je bil odpuščen domov, brez potrebe po presaditvi matičnih celic.

Še isti dan, ko je zdravnik rekel, da bo potreboval tri do šest mesecev za popolno okrevanje, je v garaži postavil veslaški stroj. Po šestih tednih je bil spet v telovadnici. "Ne vem, če je bila prav forma tista, ki mi je pomagala preživeti, a verjamem, da je telo, ki se premika, telo, ki se bori. Danes je Andi spet v vrhunski formi. Z družino potuje, teče in pomaga drugim bolnikom z levkemijo, da ohranijo voljo. Na Facebooku deli svoj boj in sporoča: "Če čutiš, da nekaj ni v redu, pojdi na pregled. Preprosta krvna slika mi je rešila življenje. Ko slišiš besedo rak, se svet zmanjša na tvojo bolečino in strah. A hitro ugotoviš, da imaš okoli sebe vojsko – prijatelje, družino, zdravnike, celo neznance. Um ne sme podleči strahu. Tudi v najhujšem moraš najti drobce veselja, ker ravno ti drobci te držijo pokonci."