"Delo jogijskega učitelja je pomembno, saj prenašamo večtisočletno tradicijo in pri tem ustvarjamo modifikacije in nove sloge joge, sploh na zahodu, kjer jogo dojemamo drugače kot na vzhodu," pove Ana Kersnik Žvab, mednarodno priznana jogistka.
Kako se je začela vaša jogijska pot in kdo vas je z njo zbližal?
Moja jogijska pot se je začela že v šestem razredu, še zdaj se spomnim, ko mi je oče kupil moj prvi jogijski priročnik. Takrat sem prvič začutila željo po jogi, a se z njo še nisem začela ukvarjati. Mogoče mi je bila blizu zaradi predhodnih življenj, mogoče pa sta me le pritegnili naslovnica in sama ideja, tega ne vem, vem le, da sem že kmalu čutila željo vedeti kaj več.
Takrat v Sloveniji joga še ni bila ne dobro poznana in tudi ne razširjena. Z jogo sem se srečala nato v gimnaziji pri športni vzgoji. Ko sem prišla na fakulteto, pa sem se z njo začela ukvarjati. Ena mojih prvih joga učiteljic je bila Eva Lina Rotar, ki me je za jogo posebej navdušila.
Moja želja po učenju joge se je dodatno prebudila, ko smo s prijatelji odšli srfat na Kanarske otoke. Tam sem se udeležila joge na jogijskih počitnicah na Fuerteventuri pod vodstvom Urše Kodele Lapan. V tem času sem že kar nekaj časa aktivno vodila aerobiko, pilates in druge vadbe ter plesala.
Po avtomobilski prometni nesreči pa sem se odločila tudi za obisk ašrama v Indiji in tam pridobila tudi eno izmed licenc, in sicer mednarodno licenco za vodenje joge po svetu. To mi je dalo dodatno odskočno desko v svet joge in tudi svet jogijskega modela. Kaj kmalu sem učila po vseh večjih svetovnih prestolnicah, kot so Dunaj, New York, Pariz, London in druge.
Ste mednarodno priznana jogistka z večletnimi izkušnjami v jogi. Kje ste si nabirali svoja znanja in kaj je vse potrebno, da prideš do tega?
Sama sebe imam za večno učenko, kar pomeni, da želim, kljub vsemu kar se naučim in ustvarim, vedno vedeti še več in ustvariti še boljše. Mogoče je ravno to tisto, kar me je pripeljalo do tega.
Svoje znanje sem nabirala pri različnih jogijskih učiteljih, kot že omenjeno v Sloveniji, Ameriki in pa seveda v Aziji in drugje po Evropi. Trenutno sem bolj aktivna v Sloveniji, saj imam dva sinova, triletnega sina Jaka in desetmesečnega dojenčka Tjaša, ravno zato zdaj večinoma delujem v Sloveniji, in ker živim blizu meje z Avstrijo in Italijo, tudi v bližnjih krajih sosednih držav.
Sama menim, da je delo jogijskega učitelja pomembno, saj prenašamo večtisočletno tradicijo in pri tem ustvarjamo modifikacije in nove sloge joge, sploh na zahodu, kjer jogo dojemamo drugače kot na vzhodu. S svojimi izobraževanji, tečaji in delavnicami želim ljudem ponuditi nekaj več (ne le neko telesno vadbo), in sicer da bi ljudje začeli raziskovati svoje telo drugače, vključili jogo v svoje mišljenje in da bi pozitivni učinki joge pripomogli k čim boljšemu zdravju vadečih.
To ljudje začutijo in moja jogijska pot se nadaljuje ravno in predvsem zaradi njih. Še sama ne morem verjeti, da je moje delo prepoznavno tudi v tujini in da me vabijo kot govorko na mednarodne kongrese in delavnice, saj tako lahko pripomorem k širjenju svojega znanja in dolgoletnih izkušenj.
Vem, da me čaka še veliko izzivov in še dolga pot do uresničenja vseh mojih gorečih želja, da se naučim določenih stilov in dodelam že usvojeno znanje, a to me veseli, saj me prav ti izzivi navdušujejo in navdihujejo za moje nadaljnje ustvarjanje.
Kot mamica ste tudi ugotovili, da ni bilo veliko gradiva o jogi za nosečnice. Tako je tudi nastala vaša prva knjiga.
Tako je. Nosečnost je še dodatno spodbudila moje ustvarjanje za nosečnice in mamice. Moje prvo delo Joga za nosečnice je bilo izdano leta 2015 in sprva je bilo mišljeno kot gradivo za moje tečajnice, ki sem jim želela ponuditi nekaj več, saj na delavnicah in tečajih ne uspemo vsega predelati, zato sem želela, da bi se imele možnost o jogi za nosečnice poučiti tudi iz knijge. Ker pa je bilo z izdajo skript toliko dela kot z izdajo knjige, sem se odločila, da bom svoj koncept vadbe joge za nosečnice delila s širšim občinstvom v obliki knjige. Knjiga je bila tako dobro sprejeta, da se zanjo zanimajo tudi v tujini in se že prevaja v nemščino.
Vaša knjiga Srčna joga je prejela tudi nagrado za najboljše jogijsko delo. Kaj vam to pomeni?
Knjižno delo Srčna joga, izdano 17. maja 2017, je posvečeno mojemu očetu, in sicer priljubljenemu zdravniku ter profesorju, red. prof. dr. prim. Janku Kersniku, dr. med. in spec. spl. med., ki je umrl zaradi srčne kapi 17. maja 2015. Tudi sama sem pripadnica tistih, ki smo nagnjeni k srčni oz. možganski kapi. Že v tretjem rodu zapovrstjo je en pripadnik naše družine v starosti 55 let umrl zaradi kapi, zato moram sama še dodatno paziti na zdravje svojega srca.
Bolezni srca in žilja so tako kot pri nas tudi po svetu najpogostejši vzrok prezgodnjega obolevanja in umrljivosti ljudi. Zato je pomembno, da se odločimo za zdrav življenjski slog. V zadnjih letih so raziskave pokazale, da se s preventivo, in sicer z zdravim življenjem, lahko preprečijo nekatere bolezni, kamor sodijo srčni infarkt, možganska kap, ledvična odpoved in druga bolezenska dogajanja.
Kot jogistka z dolgoletnimi izkušnjami sem se odločila deliti svoje znanje na delavnicah in tečajih, kaj kmalu pa se je ponudila priložnost deliti izkušnje in znanje tudi v knjižnem delu, katerega namen je deliti napotke, načine, s katerimi lahko vsak posameznik poskrbi za svoje zdravje, za svoje edinstveno srce.
Delo je bilo predstavljeno na mednarodnem dnevu srca (International Day of Heart) na Prešernovem trgu, na dm teku za ženske, prav posebej pa je bilo izpostavljeno ob 30-letnici delovanja Društvo operiranih na srcu, saj so knjigo izbrali za osveščanje ljudi in tudi kot kakovostno gradivo ne le za tiste, ki imajo težave s srcem, temveč za vse, da bi bolj pazljivo ravnali s svojim srcem. To, da je bilo moje delo že v Sloveniji nominirano za najboljšo knjigo leta 2017, potem pa še mednarodno nagrado za najboljšo jogijsko knjigo 2017, pomeni, da je Slovenija res potrebovala tovrstno delo in da ga potrebuje ves svet.
Meni osebno ti uspehi potrjujejo moje delovanje na področju joge in neizmerno sem zadovoljna, da je moje delo ne le priznano kot kakovostno, temveč tudi da je ljudem v pomoč. Moje vodilo je deliti dobro, saj le tako tudi mi prejmemo to pozitivno dajanje in energijo nazaj, saj veste, princip karme.
Kot edina slovenska tekmovalka ste se udeležili tudi OI v Nepalu. Verjetno veliko ljudi ne ve, da obstajajo tudi jogijske OI. Kako ste vse to doživljali in kaj vam je pomenil nastop na OI?
Res je. Veliko mi je pomenilo biti del na takem tekmovanju, saj je že za samo udeležbo na tekmovanju izpolniti kar nekaj kategorij. Konkurenca je bila kar huda, a sama sem energijo vlagala v svoj nastop na tekmovanju, na katerega sem se pripravljala s polno paro. Biti del takega dogodka je velikega pomena tudi za zgodovino jogijske sfere v svetovnem in slovenskem merilu, meni osebno pa je vlilo občutek hvaležnosti za tako izjemen izziv, ki mi daje dodatno potrditev, da nekaj, kar res rada počnem, počnem kakovostno – tudi v svetovnem merilu.
Ana Kersnik Žvab, znana tudi kot Ana Devayani Kersnik Žvab, je mednarodno priznana jogistka z večletnimi izkušnjami v jogi kot izvajalka, mentorica in inštruktorica ter prejemnica mednarodne nagrade jogijskega združenja za najboljšo jogijsko knjigo leta 2017. Ana pa je tudi edina Slovenka, ki se je predstavila na jogijskih olimpijskih igrah v Nepalu, kjer je osvojila srebro.
Besedilo: MIMA. Fotografija: Samo Trebižan.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?