Kaj pa, če se ne bi več starali?

Obstaja cel kup razlogov, zakaj lahko vrhunski športnik odpove na celi črti. Slab tajming, zgrešena žoga, prazen želodec, ki ga prisili, da razmišlja o večerji, in ne o tekmi . . Toda zunanji obrambni igralec v bejzbolskem moštvu Tampa Bay Ray Rocco Baldelli je bil zadnji dve sezoni v slabi formi zaradi povsem drugačnih razlogov. Tipček je imel namreč težave z mitohondriji.

S čim? Nimate pojma, o čem govorim, kajne? Pobrskajte globoko po spominu in pomislite na biologijo v srednji šoli, konkretno na poglavje o celicah in o tem, od kod celice dobivajo energijo. Bravo! Mitohondriji, ja! Kdo bi si mislil.

Tudi Baldelli ni pomislil nanje, ko so ga začele pestiti bolečine v mišicah in ko so ga doletele številne poškodbe. Njegovi mitohondriji so zašli v resne težave. In niso mu povzročali težav le na igrišču, ampak tudi v vsakdanjem življenju.

Na začetku lanskega leta je bil povsem izčrpan že po nekaj minutah vadbe. Pestili so ga tudi krči in drugi nenavadni bolezenski znaki v okončinah. Na začetku sezone lani aprila je kazalo tako slabo, da so v klubu ocenili, da ni več sposoben igrati, in so ga zato poslali domov počivat.

Toda zgodba ima kar precej srečen konec. Zdravniki so ugotovili, da ima Baldelli mitohondrijsko miopatijo, kar pomeni, da so njegovi mitohondriji poškodovani. Začeli so ga zdraviti in do avgusta je bil že v vrhunski formi. Na igrišču se je izkazal kot še nikoli, saj se je moštvo tudi zaradi njegovih dveh vrhunskih ‘home runov’ uvrstilo v svetovno serijo (finale ameriško-kanadskega prvenstva v bejzbolu), še preden so se športni komentatorji naučili reči mitohondriji.

No, nikar si zdaj ne začnite domišljati, da imate isto kot bolezen kot Baldelli. To obolenje je sicer zelo zoprno, a je tudi zelo redko. Poškodovani mitohondriji nam res lahko povzročajo kup težav, vendar kdor ima močne in zdrave mitohondrije, je tudi sam močan in zdrav. In morda bo še dolga leta v tako dobri formi.

“Ideja, da bi bilo mogoče življenjsko dobo podaljšati do sto ali celo tisoč let, je čista znanstvena fantastika, ” pojasni dr. David Sinclair s svojim očarljivim avstralskim naglasom. “Še mišim ne moremo za toliko časa podaljšati življenja, kaj šele ljudem. Za zdaj nismo odkrili še ničesar takega, kar bi lahko omogočilo tovrstne dosežke. ”

Rekel je za zdaj, torej . .

V petek opoldne prikorakam v Sinclairjev laboratorij na harvardski medicinski fakulteti. Obiskal sem ga, da bi se pogovorila o mož­nostih, da bi mitohondrije napolnili z boljšim gorivom, in o tem, kakšne bi lahko bile dolgoročne posledice, če bi jih tako ohranjali v pogonu dlje časa.

Sinclair, majhen in živahen moški, zavrača idejo, da bi ljudje lahko živeli več sto let, bolj optimistično pa ocenjuje možnost, da bi npr. nekaj desetletij lahko igrali profesionalni nogomet. Z drugimi besedami – Maradona, Platini, Beckenbauer in morda celo Pele prihodnje leto v Južni Afriki, si predstavljate?

Sinclair mi zadevo razloži takole: “V prihodnosti bo povsem običajno, da boš pri osemdesetih še vedno z užitkom igral tenis in da boš dočakal starost 90 let ter se udeležil prapravnukove podelitve diplome. ”

Znanstveniki so se v zadnjih nekaj desetletjih dokopali do številnih dognanj o tem, kako zelo so mitohondriji pomembni za prav vse, kar se tiče človekovega zdravja in telesne pripravljenosti.

Med drugim so ugotovili, da je pravilno delovanje mitohondrijev prvi pogoj za celo vrsto dobrih reči, kot so rast mišic, več energije, boljša vzdržljivost in košata pričeska. Manj razveseljivo pa je, da znanstveniki sklepajo, da so poškodovani mitohondriji povezani s številnimi boleznimi in bolezenskimi stanji: s sladkorno boleznijo, srčnimi obolenji, debelostjo in tudi z živčno-mišičnimi motnjami, kot je tista, ki je skoraj onesposobila športnega talenta Rocca Baldellija. Skratka, videti je, da gre celotno naše telo počasi rakom žvižgat, ko se mitohondriji pokvarijo.

Zato se dr. Sinclair trudi, da bi ugotovil, kako z genetskimi metodami ohraniti mitohondrije zdrave. Trenutno se skupaj s skupino drugih strokovnjakov za to področje ukvarja predvsem s proučevanjem encimov, imenovanih sirtuini. Pokazalo se je namreč, da lahko aktivirani sirtuini poživijo delovanje mitohondrijev.

Sinclair se je dokopal do nekaj najnovejših ugotovitev o sirtuinih. Leta 2003 je npr. odkril, da lahko sirtuin, ki ga poznamo pod imenom SIR2, aktiviramo z resveratrolom, snovjo, ki je tudi v rdečem vinu. Zadnje raziskave so še pokazale, da so bile miši, ki so jim dajali velike količine resveratrola, ne le bolj zdrave in živahne, ampak da se je njihova življenjska doba podaljšala tudi do 30 odstotkov.

Toda to ne pomeni, da se morate še ta hip začeti nalivati z refoškom, če želite živeti dlje. Če bi namreč hoteli zaužiti ustrezen odmerek resveratrola, bi morali spiti kar 35 buteljk rdečega vina na dan. Poleg tega pa je podjetje Sirtris Pharmaceuticals, ki ga je Sinclair pomagal ustanoviti z namenom, da bi razvili zdravilo proti staranju, lani objavilo, da so sintetizirali kemično spojino, ki je tisočkrat učinkovitejša od resveratrola.

In kaj je posledica tega odkritja? Na kratko povedano ? izjemno navdušenje nad tem, kar počnejo Sinclair in njegovi sodelavci. Ugledno in gigantsko farmacevtsko podjetje GlaxoSmithKline se je na primer tako močno zaljubilo v podjetje Sirtris, da ga je junija lani odkupilo za 720 milijonov dolarjev (466 milijonov evrov).

Dr. Sinclair sicer meni, da bodo zdravilo, ki bo aktiviralo sirtuin in tako okrepilo mitohondrije, lahko lansirali v desetih letih, vendar če bo vse po sreči, ga bomo v lekarni lahko kupili že čez pičlih pet let. Če se bo to res zgodilo, se bo življenje vseh ljudi na svetu korenito spremenilo.

To bi lahko pomenilo, da bodo nekatere od najpogostejših bolezni, ki močno zmanjšujejo kakovost življenja bolnikov (take bolezni so npr. bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen in celo rak), začeli zdraviti povsem drugače kot doslej.

Prav tako pomembno je tudi dejstvo, da bi lahko s pomočjo tega zdravila ostali zdravi, aktivni in polni energije veliko dlje kot doslej. Morda bomo že čez nekaj let lahko jemali tablete, ki bodo omilile vpliv časa in prelisičile celo samo Smrt, da bo kasneje prišla po nas.

Prav to je glavni namen Sinclairjevih prizadevanj. “Človeško življenje je pravzaprav zelo kratko. Gledano z geološkega vidika, traja naše bivanje na zemlji približno sekundo. In življenje se hitro izteka tudi vsem, ki so nam pri srcu. Rad bi nekaj ukrenil zoper to. Prepričan sem, da je staranje prekletstvo človeške vrste. Poleg tega je krivično in kruto, da se morajo zavestna bitja zavedati lastne umrljivosti, ” meni.

Mitohondriji so čisto majceni, vendar pa je njihov učinek na telo gromozanski. Človek zlahka opazi razliko med živaljo, katere mitohondriji so v brezhibnem stanju, in živaljo z mitohondriji, ki pešajo.

Sinclair s prstom pokaže na monitor svojega računalnika. Gledava video posnetek dveh miši, ki tečeta druga ob drugi na dveh majcenih tekaških stezah. Dr. Sinclair mi razloži, da je bila miška na levi članica kontrolne skupine v eni izmed zadnjih raziskav in da so jo hranili z običajno hrano za hišne glodavce. Uboga živalca se med vadbo muči kot predebel verižni kadilec na newyorškem maratonu, medtem ko miška na desni, ki so jo naphali z ogromnimi odmerki resveratrola, teče lahkotno kot olimpijska zmagovalka.

Verjetno se sprašujete, zakaj mitohondriji miški na desni omogočajo, da je v enako dobri formi kot Superman, medtem ko njena prijateljica spominja na tipčka, ki vse dni preždi pred televizijo in se baše s čipsom? Na to vprašanje najlažje odgovorimo z opisom vloge mitohondrijev v življenju celic.

Glavna naloga mitohondrijev je, da hranilne snovi, ki prehajajo v celico, spreminjajo v zaloge energijskih molekul ATP (adenozin trifosfat). To dosežejo med zapletenim procesom, imenovanim aerobna respiracija. Molekule ATP pa v zameno dovajajo celici energijo, ki jo potrebuje, da lahko normalno deluje. Število mitohondrijev v celicah se sicer zelo razlikuje glede na to, koliko energije celica potrebuje.

V srčnih celicah je na primer na tisoče mitohondrijev, medtem ko je v vsaki kožni celici samo po en. Kadar naši mitohondriji pravilno delujejo, je vse super. Telo funkcionira, tako kot je potrebno, srce pravilno utripa, nevroni prenašajo informacije, mišice se krčijo, oči vidijo, jetra, ledvice in drugi organi pa delujejo kot švicarska ura. Naše telo je fiziološko popolnoma uglašeno.

Na žalost pa poznamo vsaj dva dejavnika, ki ogrožata pravilno delovanje mitohondrijev. Prvemu rečemo genska mutacija. Mutacija je lahko dedna, lahko jo povzroči način prehranjevanja in življenjski slog, ali pa imamo to smolo, da gre za naključje.

Zoprno je, da so mutacije povezane s kopico bolezenskih nadlog, od živčno-mišičnih obolenj do demence, ateroskleroze in sladkorne bolezni. Če nas to doleti, gensko poškodovani mitohondriji niso sposobni predelati vseh hranil, ki prodrejo v celico, zato te nimajo dovolj energije, da bi lahko delovale, kot naj bi. Celice tako hirajo, in še preden rečeš keks, se začnejo v telesu dogajati slabe reči.

Drugi dejavnik, ki slabo vpliva na mitohondrije, je čas. Mitohondriji imajo namreč paradoksalno lastnost, da takrat, ko telo oskrbujejo z energijo, hkrati ogrožajo svoj obstoj. Med aerobno respiracijo se namreč sproščajo razni stranski produkti, kot so prosti radikali. Ti sčasoma okvarijo tako celice kot mitohondrije, rezultat pa so poškodbe, ki močno spominjajo na staranje.

Švedska raziskava, ki so jo izvedli znanstveniki s stockholmskega inštituta Karolinska in katere rezultate so leta 2004 objavili v časopisu Nature, je nedvomno dokazala povezavo med procesom staranja in mitohondriji. Znanstveniki so najprej vzredili leglo miši z mitohondriji z okvaro DNK. Miši so bile prvih 25 tednov svojega življenja, tj. dokler niso dosegle razvojne stopnje mladih odraslih živali, povsem normalne. Nato so se pri njih nenadoma pokazali znaki prezgodnjega staranja.

Imele so vrsto bolezenskih znakov, ki jih bomo lahko opazili pri sošolcih ob 50. obletnici mature: krhke sklepe, majhen libido in celo plešavost. Miške v naravi običajno živijo približno dve leti oziroma 100 tednov, miške, ki so domači ljubljenčki, ali tiste v laboratorijih pa približno tri leta oziroma 150 tednov. Vse miške, ki so sodelovale v omenjenem poskusu, pa so poginile že po 61 tednih.

Ali sploh obstaja način, kako preprečiti, da bi naše mitohondrije povozil čas? Na srečo je odgovor na to vprašanje DA. Vadba, na primer, dokazano v veliki meri vpliva na delovanje mitohondrijev. Leta 2003 je dr. Kevin Short, raziskovalec z znamenite klinike Mayo, 65 zdravim osebam, ki niso telovadile, predpisal kolesarski trening trikrat na teden. In glej no – poleg tega, da se je občutno povečala njihova aerobna vzdržljivost, so tudi njihovi mitohondriji tvorili precej več encimov, ki spodbujajo tvorbo energijskih molekul ATP.

Smola je edino ta, da na žalost ni možno, da bi s pogosto telovadbo postali nesmrtni. Dr. David Sinclair in njegovi sodelavci se zato trudijo iznajti farmacevtsko sredstvo, ki bi pripomoglo k obnavljanju mitohondrijev.

Mišek, ki obvlada tekaško stezo, in njegovi prijateljčki, ki so jih prav tako pitali z resveratrolom, so imeli precej manj pogosto srčna obolenja in sladkorno bolezen kot njihovi sotrpini, ki jim niso dajali resveratrola. Poleg tega so prvi živeli 30 odstotkov dlje časa kot drugi. Ali kot pravi Sinclair: “Miši, ki so s hrano uživale resveratrol, so bile bolj zdrave in v boljši formi. ”

David Sinclair je morda na pragu odkritja čudežnega eliksirja za mitohondrije, ki so ga sicer začeli iskati že pred 70 leti, torej dosti pred Sinclairjevim rojstvom. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je skupina raziskovalcev prišla do vznemirljivega odkritja: življenjska doba se podaljša, če močno zmanjšamo vnos kalorij v organizem. Zadeva je z evolucijskega stališča zelo logična.

Tisti osebki, ki so bili v obdobjih pomanjkanja hrane sposobni upočas­niti staranje, so lahko preživeli in se razmnoževali, medtem ko so rodovi tistih, ki tega niso zmogli, izumrli. Znanstveniki so večkrat dokazali, da omejevanje kalorij deluje pri različnih vrstah bitij, vendar pa nikoli niso povsem razumeli, kako deluje ta nenavadni proces.

Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je dr. Lenny Guarente s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu odločil, da bo skrivnosti prišel do dna. To je bilo za njegovo kariero precej tvegano, saj so znanstveniki na raziskovanje staranja dolgo časa gledali kot na nekaj strokovno manjvrednega. Vendar pa se je marsikaj, kar je znanost dolga leta razglašala za resnico, pokazalo kot napačno.

Guarente, ki je zdaj star 56 let in plešast in ima temne, globoko udrte oči, takole pojasnjuje: “Zdelo se je, da je staranje preveč zapleten in kaotičen proces, da bi ga bilo mogoče znanstveno razplesti. Teorija evolucije nas tudi uči, da tako pač mora biti. Staranje nastopi v poznih letih življenja, ko naravna selekcija postane nepotrebna, saj so osebki ustvarili potomce že v mlajših letih. ”

Toda skepsa njegovih kolegov dr. Guarenteja ni odvrnila od dela in s pomočjo nekaj študentov je raziskal staranje gliv kvasovk (te so skoraj najpreprostejša oblika organizma, ki si jo je mogoče zamisliti). Leta 1996 so ugotovili, da ima sev kvasovk, ki je živel dlje kot drugi, mutacijo točno določene skupine genov – encimov sirtuina. Nato so normalni celici kvasovke dodali še en dodaten komplet teh genov, imenovan SIR2, in ji tako podaljšali življenje za kar 50 odstotkov.

Približno v tem času se je Guarenteju v laboratoriju pridružil tudi Sinclair, tedaj 27-letni Avstralec, ki je ravno doktoriral iz biologije na sydneyjski univerzi. Srečala sta se povsem po naključju na nekem znanstvenem simpoziju v Sydneyju, in ko je Sinclair slišal, s čim se ukvarja dr. Guarente, se mu je takoj hotel pridružiti. “Pravzaprav sem Lennyju rekel, da pridem v njegov laboratorij, pa če mu je to prav ali ne. V življenju nisem hotel početi nič drugega, ” se spominja dr. Sinclair.

V naslednjih nekaj letih je dr. Gaurente s svojo skupino prišel še do dveh pomembnih odkritij. Eden od Guarentejevih sodelavcev je leta 1999 odkril, da ima dodajanje še enega gena SIR2 podoben učinek na gliste. Dr. Guarente pravi, da je bil to odločilen preboj v njegovih raziskavah, saj je odkritje nakazovalo, da gre za enak proces v zelo različnih organizmih.

Prav tako pomemben trenutek je bil odkritje povezave med genom SIR2 in omejevanjem kalorij. Prejšnje teorije so razlagale, da naj bi omejevanje vnosa kalorij upočasnilo presnovo celotnega organizma, dr. Guarente pa je ugotovil nasprotno: omejevanje kalorij pravzaprav aktivira SIR2, ki nato poživi mitohondrije v celicah ter jih ohranja mlade in krepke.

V naslednjem desetletju sta Guarente in Sinclair s sodelavci raziskovala predvsem sirtuin. Sinclair je leta 1999 na Harvardu ustanovil laboratorij, kjer je odkril marsikaj pomembnega, med drugim tudi to, da lahko resveratrol aktivira SIR2. Izumil je tudi novo kemično spojino, ki je tisočkrat učinkovitejša od resveratrola.

Leta 2006 je s sodelavci začel s to novo spojino izvajati prve raziskave na ljudeh in prvi rezultati so zelo navdušujoči.

“Prvi poskusi so pokazali, da se je pri sladkornih bolnikih raven krvnega sladkorja znižala, tako kot smo opazili pri miših, ” pripoveduje dr. Sinclair. “Za zdaj pri ljudeh ugotavljamo enako izboljšanje presnove sladkorja kot pri miših in še nismo opazili nobenih znakov toksičnosti ali stranskih učinkov. ”

In za koliko let bi po njegovem mnenju to zdravilo lahko podaljšalo naša življenja? “Pričakovati je, da bi lahko ljudje živeli od pet do deset let dlje, in to zdravi. V končni fazi pa bi lahko še precej podaljšali življenje, če bi upoštevali omejevanje kalorij, s čimer nam je uspelo ohraniti živali zdrave in jim podaljšati življenje tudi za 30 odstotkov. ”

Vendar niso vsi prepričani, da je dr. Sinclair odkril nekaj res pomembnega. Nekateri znanstveniki opozarjajo, da poskusi na miših še ne jamčijo, da bo resveratrol deloval (in da bo varen) tudi pri ljudeh. Peščica drugih dvomi, da bi nam ob­­čut­­no podaljšanje življenja sploh kaj koristilo. S stališča evolucije se zdi, da je človeška vrsta že dosegla skrajno možno dolžino življenja.

Dr. Sinclair se strinja, da je pred njim še dosti ovir in neznank, vendar verjame, da je na pravi poti: “Omejevanje kalorij deluje pri vseh organizmih in vsaj za zdaj so molekule, ki jih raziskujemo, delovale v vseh organizmih. Zato upam, da človeška vrsta ni izjema. Nekateri to sicer mislijo, ampak biologija jim po navadi dokaže nasprotno. ”

Kakšna bodo torej zdravila, ki naj bi aktivirala siruin in spodbujala mitohondrije, če jih bomo sploh kdaj videli v lekarnah? Sirtris zdaj razvija zdravila, ki naj bi bila namenjena zdravljenju točno določenih bolezni, ne pa upočasnjevanju procesa staranja.

Razlogi za to so povsem praktični: ameriška Zvezna uprava za hrano in zdravila (FDA) odobri uporabo zdravila le, če proizvajalec dokaže, da ima zdravilo izmerljive učinke. Če bi želeli dokazati učinek zdravila na staranje, bi potrebovali vsaj deset ali 20 let, a tako dolgega čakanja si nobena farmacevtska tovarna ne more privoščiti.

Dr. Sinclair pravi, da zdravila najbrž nikoli ne bodo prodajali kot sredstvo proti staranju. “Toda če zdravilo pride v uporabo in če bo učinkovalo tako, kot je pri miših, bodo izvajali nadaljnje raziskave v zvezi z drugimi boleznimi. Zato lahko upamo, da bodo ljudje začeli spoznavati tudi druge koristne učinke zdravila. ”

Med temi koristmi lahko naštejemo skoraj vse, kar se dogaja, če mitohondriji pravilno opravljajo svoje delo: smo polni energije, izboljša se nam spomin, zmanjša se nam mož­nost za srčne bolezni ali raka . .

Včasih se ljudje pritožujejo nad tem, kar dela dr. Sinclair, vendar ga preprosto ne razumejo. Včasih dobi pisma, v katerih piše nekako tako:

“Star sem 75 let, komaj hodim in vse me boli. Zadnja stvar, ki si jo želim, je tabletka, ki bi mi podaljšala življenje. ” Dr. Sinclair mi skoraj zašepeta: “Mislim, da ljudje ne razumejo bistva. Mislijo, da želimo podaljšati zadnja mizerna leta življenja, toda mi se pravzaprav trudimo podaljšati leta mladosti. Želimo le obvarovati ljudi pred domovi za ostarele, ne pa podaljševati njihovo življenje v domovih. ”

Zato je dosti pomembnejše vprašanje, kako bodo takšna zdravila vplivala na družbo. Dr. Sinclair je prepričan, da bo zmanjšanje števila starostnih bolezni prineslo ogromne gospodarske koristi za družbo. “Če ljudje ostanejo dlje zdravi, je to veliko ceneje za državo, ” pojasnjuje raziskovalec.

“Nekje sem prebral, da če bi zmanjšali pogostnost le ene bolezni, npr. raka, za deset odstotkov, bi to samo v ZDA pomenilo prihranek petih bilijonov (5. 000 milijard) dolarjev. ” (Za primerjavo: ameriška vojna v Iraku je do zdaj stala ‘le’ kakšne tri bilijone zelencev. ) Dr. Sinclair pa izumlja nekaj, kar naj bi število bolezni zmanjšalo za več kot deset odstotkov in številne v zelo kratkem času.

Tudi učinek na življenje vsakega posamez­nika ne bo zanemarljiv. Slaba stran bo, da se najbrž ne bomo smeli upokojiti že pri 65. letih, dobra pa, da bomo več let lahko počeli stvari, ki nas veselijo. Morda se nam bo spremenila celotna življenjska pot.

Če bo 95 let pomenilo nekaj takega kot zdaj 65 in če bomo pri petinšestdesetih še krepki kot zdaj pri štiridesetih, se morda ne bomo nehali izobraževati že v zgodnjih dvajsetih, ampak bomo študij potegnili še za kakšno desetletje. Kdo ve, kaj bo s porokami? Ali bomo zvesti zgodnji ljubezni in bodo zlate, biserne in železne poroke postale nekaj običajnega ali pa bomo zakonski jarem odložili v še oddaljenejšo prihodnost in menjavali part­nerje tja do 50. leta?

Še sreča, da nas mitohondriji polnijo z energijo; zdi se, da je bomo potrebovali kar veliko. Dr. Sinclairju se zdi, da prednosti odtehtajo vse možne zaplete: “Ko sem delal doktorat, je moja mama zbolela za rakom na pljučih. Zdravnik mi je rekel, da naj se kar poslovim od nje, saj ima le pet odstotkov možnosti, da preživi. To je bilo zelo hudo tako zanjo kot za nas, otroke. Zaradi tega sem tudi nekaj časa razmišljal, da ne bi šel na izpopolnjevanje v Ameriko; mislil sem namreč, da je morda nikoli več ne bom videl. Vendar pa sem se na koncu odločil, da grem in da bom tako posvetil svoje življenje odkrivanju uporabnih stvari. ”

“K sreči je mama še vedno živa. Odločitev za odhod v ZDA je bil odločilen trenutek v mojem življenju. Ljudje si morda mislijo, da se le igračkam, vendar se trudim le zato, da bi ljudem pomagal in jih obvaroval pred smrtjo. Ali jo vsaj nekoliko odložil, ” dodaja.

Rocco Baldelli Lljub sijajni bejzbolski sezoni ni ozdravljen, česar se tudi zaveda. Spi dvakrat več kot prej in vsak dan pogoltne koktajl tablet. Njegova kariera je negotova; le nekaj dni za tem, ko so Tampa Bay Rays izgubili finalno tekmo, mu je potekla pogodba.

“Ne predvidevam, da se bo moje zdravje kaj bistveno spreminjalo, ” je pred nedavnim izjavil nekemu športnemu novinarju. Vendar pa to ne pomeni, da ne sme upati. Ekipa dr. Sinclairja v Sirtrisu zdaj raziskuje vpliv pripravka resveratrola na številne bolezni, vključno s tisto, ki muči Baldellija. Rezultate raziskave pričakujemo kmalu. Čudeži se včasih dogajajo, kar vam lahko potrdi vsak član Tampa Bay Rays.

Izboljšajte vadbo

Hočete pokuriti več maščobe? Tudi pri tem vam bodo pomagali mitohondriji. Ti mikroskopsko majhni motorji spremenijo hranljive snovi (vključno z maščobo) v gorivo za mišične celice. Če vadite intenzivneje, se v to delo vključi več mitohondrijev, kar pomeni, da bodo vaše mišice lahko delale bolje in dlje.

• Za povečanje proizvodnje energije

• Kako vaditi

• Ponedeljek in petek

ponedeljek petek

1. teden 5 intervalov 5 intervalov

2. teden 6 intervalov 5 intervalov

3. teden 6 intervalov 6 intervalov

4. teden 7 intervalov 6 intervalov

5. teden 7 intervalov 7 intervalov

6. teden 8 intervalov 7 intervalov

7. teden 8 intervalov 8 intervalov

• Sreda

Lahko mitohondriji ozdravijo plešavost?

Eksperiment Petra Moora

Po Norwood-Hamiltonovi klasifikaciji moške plešavosti spadam v kategorijo III temenska; če bi bila moja glava Zemlja, bi lahko rekli, da se mi topi ledena kapa na Severnem tečaju. Zato sem bil zelo vznemirjen, ko je Zvezna uprava za hrano in zdravila (FDA) leta 2007 odobrila uporabo laserskega glavnika HairMax.

Plastični kirurg me je v svoji ordinaciji v New Yorku naučil uporabljati napravo, s katero sem začel zdraviti svojo (razmeroma še vedno majhno) plešo, kot je bilo predpisano: trikrat na teden sem se od 10 do 15 minut česal z laserskim glavnikom. Nekoč, ko sem se zjutraj v polmraku česal, me je videla žena in moje početje ali pa mene razglasila za ogabnega.

Imela je kar prav – rdeča laserska svetloba ustvarja grozljive odseve. Toda če hočeš zbuditi mitohondrije (znotrajcelične elektrarne) v spečih lasnih mešičkih, ni odveč nobena žrtev.

Ko sem leta 2008 začel zdravljenje, sem bil kakšnih 40 let starejši od neke obrite miši v laboratoriju v Budimpešti. Madžarski zdravnik Endre Mester je pred približno 40 leti preizkušal laser (ki so ga takrat šele izumili) na koži obrite miši in ugotovil, da je laserska svetloba pospešila rast mišje dlake.

Teorija zadevo pojasnjuje takole: laserska svetloba dovaja fotone mitohondrijem, ti pa nato povečajo proizvodnjo kemične snovi ATP – vira energije, ki napaja celice. Večja količina ATP pomeni, da tudi oslabeli las­ni mešički proizvajajo več dlak oz. las, kar pomeni, da se letališče na vaši glavi krči.

Na prvem pregledu v New Yorku me je dermatolog opozoril, da bo morda trajalo več kot tri mesece, preden se bodo pokazali rezultati dela novih mitohondrijev. In očitno je imel prav, glede na ugotovitve bližnjih, ki vsak dan opazujejo moje lasišče.

Moje izkušnje se ujemajo tudi s še ne objavljeno raziskavo, ki jo je HairMax predložil Zvezni upravi za hrano in zdravila v postopku pridobivanja dovoljenj za trženje laserskega glavnika. V šest mesecev trajajoči raziskavi je sodelovalo 110 moških, starih med 30 in 60 let.

Ugotovili so, da so imeli tisti, ki so uporabljali laserski glavnik, na kvadratnem centimetru kože v povprečju 30 las več kot tisti, ki so uporabljali placebo glavnik. Če bo tudi pri vas tako učinkovit, bo to pomenilo, da bo vaša najdražja lahko kuštrala kar precej las.

Seveda je treba upoštevati, da raziskava ni bila objavljena, kar pomeni, da ni bila izpostavljena kritičnemu očesu medicinskih in laserskih strokovnjakov, ki bi lahko ocenili in komentirali rezultate. Pa tudi to, da dovoljenje FDA pomeni samo to, da je napravica varna za uporabo, ne pa tudi, da je učinkovita.

Dr. Marc Avram, newyorški strokovnjak za presajanje las, je sam izvedel manjšo raziskavo in je zmerno optimističen: “Če bolnik ne sme jemati Regaina ali Propecie ali potrebuje alternativo, bi mu priporočil laserski glavnik, ker ne škodi in lahko koristi. Ne morem pa reči, kako učinkovit je. ”

Njegov razlog za dvom je, da niso objavili še nobene obsežne raziskave, zlasti ne take, v kateri bi učinek glavnika primerjali s potrjenimi sredstvi za spodbujanje rasti las, kot sta Regaine and Propecia.

Hja, pri meni je bilo nekaj uspeha. Nekaj ga obeta tudi neobjavljena raziskava in tudi dr. Avram ni povsem ravnodušen. Vendar je glavnik zelo drag: zanj hočejo 550 $ (430 €; prek spleta ga je mogoče naročiti tudi v Slovenijo). Če hočete eksperimentirati na lastni glavi, izvolite. Vendar, prosim, za zaprtimi vrati kopalnice.

Tom McGrath

Prevod in priredba: Vida Voglar

Foto: Olaf Blecker

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?