Stres poznamo vsi. Je vedno in povsod prisoten.
Tisti, ki trdijo, da ga ne doživljajo, po mojem mnenju lažejo. Že to, da živimo v takšnem hitrem tempu, ki ne pozna počasnega koraka, je stresno. Ko prižgemo televizijo, prelistamo dnevno časopisje ali preletimo novičke na internetnih portalih, pademo ne samo v stres, ampak še v depresijo.
Torej, kaj bomo naredili s stresom, ki je postal naš vsakdanji spremljevalec?
Kot prvo bi predlagala, da se z njim sprijaznimo in ga poskušamo čim bolj narediti za našega prijatelja in zaveznika.
Recimo torej, da se zavedamo, da smo pod stresom zaradi službenih zahtev. Delovnih zahtev ne moremo spremeniti, pa niti od nadrejenega zahtevati, da naj zmanjša svoje pritiske. Bodimo realni, prav? Stres nas spremlja že od jutra in v želodcu s seboj prenašamo kepo, ki se še bolj debeli, ko se približujemo službi, ki pa je ne smemo izgubiti, saj se z njo preživljamo. Stresu ubežati ne moremo.
Ko pa se z njim soočimo in ugotovimo njegov izvor, lahko nekaj naredimo na sebi in na lastnem dojemanju stresne situacije ter s tem zmanjšamo pritisk, ki ga čutimo. Mogoče ugotovimo, da se preveč sekiramo za zadeve, ki niso v naši domeni ali jih ne moremo spremeniti. Se pravi, da s to ugotovitvijo velik del napetosti izgine.
Lahko poštudiramo, da šefice ne moremo spremeniti v njenih besnih in nemogočih zahtevah. Pa se lahko odločimo, da delamo res po svojih najboljših močeh brez negativnih silnic, obenem pa znamo tudi na primeren način reči ne ter odkloniti kakšno pretirano zahtevo. Vedeti je treba, da neprestano sprejemanje vedno novih delovnih zadolžitev lahko hitro vodi v sindrom izgorelosti. No, tega si prosim ne naredite.
Stres je lahko včasih tudi naš motivator
Nekaj nam ne gre. Čutimo frustracijo in nemoč. Tišči nas v prsih in iščemo rešitev. Ko nas dovolj boli, se zganemo in začnemo iskati konstruktivno rešitev, ki posledično prinese rezultat, negativni stres in frustracija se zmanjšata, mi pa občutimo zmagoslavje. Premagali smo težavo, pa tudi stres. No, to nekako velja do naslednje situacije, ko nas spet preplavijo stresni hormoni in se stanje ravnovesja poruši.
Pa razmišljam, da je dandanašnje življenje tako ali tako en sam stres. Torej je to naš spremljevalec. Črpa nam življenjsko energijo. Črpa naše organe, ki začenjajo šepati v svojem delovanju. Pridobimo si nešteto psihosomatskih bolezni, ki jih sodobna medicina zgolj blaži, saj vzroki za tako pridobljene bolezni ležijo globoko v nas, v naših podzavestnih prepričanjih in vcepljenih vzorcih, ki jih noben medikament ne more odstraniti.
Torej smo spet na istem izhodišču: mi sami smo tisti, ki se moramo spraviti iz določene cone udobja, premigati svoje zakoreninjene misli ter dopustiti, da je resnica morebiti nekoliko drugačna. Ko smo fleksibilni v svojem razmišljanju in dojemanju resnice, lahko pridemo do presenetljivo zanimivih ugotovitev, ki se tičejo nas in našega notranjega ustroja. S tem, ko se sprijaznimo s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, še zlasti za nazaj, in ko se zavedamo, da smo dali vse od sebe, lažje sprejmemo sebe takšne, kot smo. Ko ne obsojamo drugih ter ne sodimo njihovih dejanj, smo že na dobri poti, da pometamo sproti nesnago, ki se nabira na našem predpražniku. Prav tako svojih težav ne smetimo niti po drugih preprogah niti po lastni ne.
Ko se zavedamo, da sprotno delo na sebi nosi tudi zadovoljstvo in smo zato mirnejši, se zgodi tudi, da stres nima več takšne vseobsegajoče moči nad nami.
Zdaj postanimo mi gospodar svojih misli, reakcij in telesa. Zdrav um bo obstal le v zdravem telesu. To so vedeli že antični Grki.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?