Osebna zgodba: »Danes bolezen vidim kot neke vrste posebno darilo«

Vsaka ženska, ki se je spopadla z rakom na dojkah, ima svojo edinstveno zgodbo. Tokrat nam jo je zaupala Snežka. Njena izkušnja se začne na še en poseben dan. »Praznovala sem rojstni dan, stara sem bila 50 let. Nekaj dni kasneje sem po pošti prejela vabilo na pregled dojk s presejalno mamografijo v okviru programa DORA. Vabila sem se razveselila in komentirala, da imajo odlično evidenco, ker so me tako hitro identificirali.« Z veseljem se je odzvala in tudi po prvem pregledu ni slutila, da bi lahko bilo kaj narobe. Zaradi več skupin mikrokalcinacij so se zdravniki odločili za dodatno punkcijo, ki je razkrila drugačno sliko. Karcinom desne dojke.  

Zbeganost in strah

»Pred očmi so se mi vrtele slike mojih najbližjih in različnih dogodkov. Bala sem se, da bom umrla. Pa tako rada živim, se smejem, delam, se družim, preživljam čas z ljudmi in v naravi.« Marsikdo bi rekel, da je bolezen prišla nepošteno, saj je Snežka redno opravljala samopreglede dojk in na splošno bila v dobri življenjski kondiciji. Skupine mikrokalcinacij so bile v njenem primeru razpršene, zato so bile na otip nevidne, a nič manj nevarne.

Za zdravnike je bila odločitev jasna. Takoj so ji ponudili odstranitev desne dojke in rekonstrukcijo le-te. Zanjo pa je bilo vse skupaj težje. Potrebovala je nekaj časa, da je zbrala moči in se pripravila na boj, pred katerega jo je postavilo življenje. Ko so ji predstavili potek posega, se ji je začelo muditi. »Nisem želela več sobivati skupaj z rakom v mojem telesu. Želela sem se ga znebiti in pričeti z zdravljenjem. V meni se je prebudilo upanje, da bo operacija odnesla vse tisto negativno in da bo začetek zdravljenja tudi moja nova priložnost.« Kar se je na nek način zares zgodilo.

»Za vse se je treba boriti«

Diagnozo je čustveno težko sprejela, saj se je počutila ogoljufano in prizadeto. Prve dni se je z boleznijo spopadla sama in preživela nekaj dolgih, neprespanih noči. Komaj je čakala na službo, opravke in kakršnekoli obveznosti, s katerimi si je zaposlila misli. Tudi na delu je z razkritjem odlašala, saj se ni hotela soočiti z vprašanji, pogledi in nasveti, ki bi temu sledili. Premlevala je najrazličnejše scenarije, tudi tiste negativne. Vedno pa so ji ob strani stali njeni bližnji.  »Bili so pogumni, pozitivni in prijazni. Čeprav jih je skrbelo zame, so me tolažili in verjeli, da se bo vse dobro končalo.« Veliko ji pomenijo trenutki, ko so skupaj stali ob njej brez besed, saj pravi, da te niso bile potrebne. Pomembnejše je bilo zavedanje, da je ovira premagljiva.

Pogum je črpala iz modrosti, ki jo je spoznala v preteklih težkih situacijah: za vse se je treba boriti. Zmagala je že na številnih področjih, sedaj pa se je morala potruditi za zdravje. Bodrile so jo zgodbe s pozitivnim koncem in verjela je, da mora še veliko doživeti. Njena pot tam ni bila zaključena, na kar jo je opomnil tudi prijatelj z besedami: »Ti si borec, to (smrt) se lahko zgodi komu drugemu, ne tebi«.

»Stres ni moj prijatelj«

Od postavljene diagnoze do operacije je minil en mesec, za Snežko pa neskončno dolgo obdobje. Sledilo je hormonsko zdravljenje in čez tri mesece se je že vrnila v službo, kjer kot pravi, se je ponovno počutila zdrava. Po preizkušnji je doživela kar nekaj sprememb. Te so, zahvaljujoč medicini, še najmanj vidne navzven. Počasi je spremenila navade, prehrano in fizične aktivnosti. »Danes vem, da vsega ne zmorem in mi ni treba. Da lahko brez slabe vesti počivam, da potrebujem zdravo hrano in svež zrak. Stres ni moj prijatelj.«

Ne dovoli, da bi jo življenje peljalo nazaj v ustaljene tirnice, saj se veliko bolj zaveda človeške minljivosti in sebe. Sedaj dan organizira na podlagi svojih zmožnosti in poskrbi, da ima dovolj časa za počitek ter druge aktivnosti. Največjo zahvalo namenja svoji hčerki in partnerju, pa tudi prijateljicam, sodelavkam ter sodelavcem, ki so ji stali ob strani, jo spodbujali in pred njo ostali močni, kljub strahu za njeno zdravje.

Vsem ženskam, ki se ta trenutek spopadajo z rakom na dojkah, sporoča, »naj ne obupajo. Naj se borijo in obkrožijo z ljudmi, ki jim dajejo pozitivno energijo. Predvsem naj zaupajo zdravnikom in svoj življenjski slog spremenijo tako, da bodo več skrbi posvečale sebi ter svojemu zdravju. Poti zdravljenja so različne in vsaka med nami ima svojo, v katero mora verjeti. Življenje je darilo, ki dobi pravo vrednost, ko ga obišče bolezen. Ne čakajte na ta obisk, živite in se veselite slehernega dne.«

Preberite tudi: 

• 6 razlogov, zakaj bi morali večkrat sami v naravo
• Uravnotežena prehrana in redno gibanje sta v času Covid-19 še pomembnejša kot prej

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?