Nekateri zdravniki so prepričani, da preveč časa, preživetega na kolesu, povzroča impotenco.
Delo Stephena Durhama
(to sicer ni njegovo pravo ime) je popularizirati kolesarska tekmovanja. V zadnjem desetletju se je tudi sam zelo intenzivno ukvarjal s tem športom, saj je s kolesom prevozil več kot 100. 000 kilometrov. Pri enainpetdesetih letih je bil njegov pulz v mirovanju neverjetnih 38! Maščob v njegovem telesu pa so izmerili samo 7 odstotkov.
Zdaj Durham ne kolesari več toliko, kajti obilica ur, ki jih je presedel na kolesu, ga je stala potence.
Težave z erekcijo so se začele pred približno petimi leti, vendar jim sprva ni posvečal prevelike pozornosti. Razloge je iskal v zelo naporni sezoni, ki se je bližala h koncu. Prepričan je bil, da ko bo prišla zima, težav ne bo več. Zato se je odpravljal na manj zahtevne in krajše ture. Na žalost so se težave s časom še stopnjevale in postajale pogostejše. Ni mu preostalo drugega, kot da poišče zdravniško pomoč.
Ker je najpogostejši vzrok moške impotence psihološke narave, ga je njegov zdravnik najprej napotil na psihološka testiranja, da bi preveril njegovo duševno kondicijo. Ker so bili rezultati normalni, je zdravnik naročil še ultrazvočni in rigiscan pregled. Slednji temelji na snemanju nočnih erekcij, in sicer z napravico, nameščeno na penis. Rezultati so bili precej slabi.
To je pomenilo, da skozi arterijo, ki dovaja kri v penis, teče premalo krvi. Posledica tega je šibka erekcija. “Ko sem zvedel, za kaj gre, sem bil ves iz sebe: ‘Ubijte me, obesite me! ’” pripoveduje Durham. Zanj je bila to najhujše, kar se mu je lahko zgodilo.
Danes znanost omogoča številne načine za izboljšanje oziroma doseganje erekcije. Durham je na primer uporabljal čepke, ki si jih je dajal v sečnico, kjer so se počasi topili. S tem naj bi penis postajal trši.
Ta metoda pri njem ni bila uspešna. Poizkusil je tudi posebne vakuumske črpalke, s katerimi se zdravilo vbrizga neposredno v erektilno tkivo. Ker tudi ta metoda ni prinesla odrešitve, je postajal vedno bolj togoten. Šele tedaj je pomislil, da bi za težave lahko bilo krivo kolesarjenje.
Tako je sklepal, ker blokirana arterija poteka prav tam, kjer je pritisk na kolesarski sedež največji. In ker so se težave začele pojavljati šele med intenzivnim kolesarjenjem. In ker je sicer popolnoma zdrav, brez povišanega krvnega pritiska ali visokega holesterola. Po pogovorih s kolesarskimi kolegi je nasvet poiskal pri bostonskem urologu Irwinu Goldsteinu.
Ta je že v osemdesetih v svojih prispevkih opozarjal na to, da bi morali vodoravne cevi na moških kolesih znižati ali jih celo odpraviti.
S tem bi bilo manj nevarnosti za udarce v občutljive predele pri morebitnih padcih s kolesa. V svojih raziskavah je namreč ugotovil, da če 70 kilogramov težek kolesar, ki vozi s hitrostjo 30 km/h, pade na cev, ki je le 5 do 7 centimetrov pod sedežem, udari v njo s silo četrt tone. Največ impotentnih pacientov, ki jim je on pomagal, je imelo prav take nesreče.
Kot razlaga priznani strokovnjak, deluje penis kot hidravlični sistem. Med spolnim vzdraženjem se brecilno tkivo polni s krvjo, dokler erekcija ni popolna. To sprožijo živčni impulzi, ki izhajajo iz možganov in se nato prek hrbtenjače izstrelijo v penis.
Vse to se zgodi izredno hitro – od dražljaja do erekcije preteče le tri do pet sekund. Dr. Goldstein je na splošno zelo kritičen do kolesarstva, saj pripoveduje, da pri njem išče pomoč cela vojska kolesarjev, ki so zaradi pretiranega vrtenja pedalov izgubili spolno moč. Ker je eden vodilnih ameriških strokovnjakov za impotenco, njegovemu mnenju javnost pozorno prisluhne.
Vsi pomembni živci in krvne žile za penis potekajo skozi perinej, to je del telesa med kostmi, na katerih sedimo. Med kolesarjenjem je vsa teža telesa na tem predelu, v nasprotju s sedenjem na klasičnem stolu, ko je teža enakomerno razporejena na kosti. Anatomsko je kar polovica penisa znotraj telesa in med vožnjo je vsa teža telesa na delu, kjer potekajo kavernozne žile, ki dovajajo kri v penis.
V raziskavi, v kateri je sodelovalo sto moških, je ugotovil, da že enajst odstotkov kolesarjeve telesne teže zapre omenjeno arterijo. Če je kolesar sedel na ozkem, tekmovalnem sedežu, je bila cirkulacija slabša kar za 66 % , če pa je sedel na širšem, rekreativnem, pa je bil pretok slabši za četrtino.
Med sedenjem na klasičnem stolu pa je cirkulacija nemotena. Iz tega sledi logičen sklep: širši ko je kolesarski sedež, tem manj motenj je pri pritoku krvi.
Pritisk na arterijo lahko primerjamo s pohojeno slamico, s katero pijemo izvrsten koktejl.
Najprej se ji bo pravilna okrogla oblika še povrnila, ko pa bomo večkrat stopili na njo, bo postala ovalna ali celo ostala pretisnjena. Podobno je z omenjeno arterijo. Vendar bistvo ni v prepovedi kolesarjenja, temveč v izdelovanju boljših sedežev.
Po njegovih podatkih je kolesarski sedež ali cev vzrok impotence pri skoraj 100. 000 ameriških moških. Mnogo jih je imelo poškodbe v otroštvu, tako da se do pubertete svoje težave sploh niso zavedali. Strokovnjak še pripoveduje, da so se pri nekem moškem pojavile težave z erekcijo, potem ko je v sklopu rehabilitacije po srčnem infarktu vozil sobno kolo.
Drugi je postal impotenten po dvodnevnem humanitarnem kolesarskem maratonu, tretji pa po divjem gorskokolesarskem vikendu. Resda je to malo v primerjavi z vsemi moškimi, ki imajo težave z erekcijo, vendar pa številka ni zanemarljiva.
Vendar niso vsi strokovnjaki mnenja, da je za impotenco kriv sedež. Harin Padma-Nathan, direktor moške klinike v kalifornijski Santa Monici, na leto zdravi 50 do 100 impotentnih kolesarjev in trdi, da je vzrok impotence udarec v cev, ne pa samo sedenje. Po njegovem je vzrok impotence preplet več dejavnikov, ki se pojavljajo s staranjem.
Pri tem ima v mislih povišan krvni tlak, povišane maščobe in holesterol ter sam vpliv staranja na potenco, kar vse pripomore k slabšemu spolnemu funkcioniranju moških srednjih let. “Če ste sladkorni bolnik, imate povišan pritisk, visok holesterol, pa povrhu še kadite, ste vsekakor v nevarnosti za erektilno disfunkcijo, ” je prepričan. “Kaj pa kolesarjenje?
Mogoče je res dejavnik tveganja, lahko pa samo pospešuje zgoraj omenjene zdravstvene težave! ”
Znanost torej za zdaj nima dovolj dokazov. Vendar se strokovnjaki strinjajo, da je predel perineja zelo občutljiv za večje sile ali udarce. Če boste kljub tem izsledkom še naprej kolesarili, vam ponujamo nekaj nasvetov, kako ohraniti potenco.
1. Spustite prednji del sedeža. Nos sedeža spustite za nekaj stopinj, da se pritisk na perinej zmanjša.
2. Znižajte sedež. Tudi ko so pedala na najnižji točki, naj bodo kolena nekoliko pokrčena. Tako dosežete, da večji del telesne teže prenašajo noge.
3. Izogibajte se aerodinamičnim dodatkom na krmilu. Ti nastavki (zelo radi jih uporabljajo triatlonci) pomaknejo položaj telesa naprej, tako da se teža pomakne na najobčutljivejši predel.
4. Preizkusite sedeže različnih oblik. Pri širših sedežih večino telesne teže nosijo kosti.
5. Vstanite in vozite stoje vsakih deset minut. S tem se bo izboljšala prekrvitev perineja.
6. Noge naj bodo amortizerji udarcev. Ko vozite po razritih cestah, se dvignite s sedeža in vožnjo nadaljujte stoje.
7. Ugotovite, ali imate kolo prave velikosti. Če imate gorsko kolo, bi morala biti vodoravna cev – ko stojite z iztegnjenimi nogami na tleh – najmanj 7 do 10 centimetrov pod vašim mednožjem. Če pa imate cestno kolo, naj bo ta razmik od 3 do 6 centimetrov.
8. Ne zanemarjajte žuljenja in otiščancev. Če vas med vožnjo kaj tišči, je to znak pritiskanja na nepravem mestu.
9. Razmislite o kolesarjenju v polsedečem položaju. Kolesa, kjer se lahko uleknete (glej sliko), omogočajo enake užitke, vendar imajo eno prednost – ne pritiskajo občutljivega predela med nogami.
Če ste tudi vi kolesar in imate težave z erekcijo ter vam je naše besedilo pomagalo pri ugotavljanju vzrokov za preglavice, pojdite k urologu. Impotenca še ne pomeni seksualne smrti, kakor je veljalo nekoč. Težave je treba dovolj hitro ugotoviti. Eden od impotentnih kolesarjev je dejal: “Najbolj me jezi, kako neumen sem bil. Če bi že prej vedel, kaj mi grozi, bi vozil pametneje! ”
Mateja Strbad
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?