Po internetu kroži ogromno mitov o hrani, dietah in hranilih – o vsem, kar zaužijemo. Po drugi strani pa je še vedno ne razumemo vsega, kar se s hrano zgodi potem, ko se znajde v našem telesu.
Eno izmed zmotnih prepričanj, na katere pogosto naletimo, je domnevanje, da hitrost posameznikovega prebavljanja nekaj pove tudi o njegovem metabolizmu.
Z drugimi besedami; če se koruza, ki smo jo pojedli pri kosilu, znajde v straniščni školjki, še preden se odpravimo spat, ponavadi domnevamo, da imamo »hiter metabolizem«.
V resnici pa gre za dva popolnoma ločena procesa, ki ju vodijo številni različni (čeprav se včasih tudi prekrivajo) vplivi.
Za začetek poglejmo nekaj dejstev:
- Prebava je proces, pri katerem telo v prebavnem traktu predeluje hrano, odpadke pa izloča skozi prebavila.
- Pri metabolizmu pa gre za to, kako celice uporabljajo energijo, ki so jo med prebavo absorbirale iz hrane.
Hitrost prebavnega procesa
Hitrost posameznikovega prebavnega procesa se ponavadi meri po času, ki ga hrana (oziroma njeni ostanki) porabi, da od ust prispe vse do konca debelega črevesja. Za vsako fazo tega procesa velja določen časovni okvir, ki naj bi bil »običajen«. Ko hrana od ust do konca debelega črevesja potuje hitreje kot običajno – ta pojav ponavadi povzroči tekoče blato, drisko oziroma svetlo (zeleno, rumerno) blato – pri tem ponavadi govorimo o »hitrem prometu«.
Na ta promet vpliva kar nekaj dejavnikov:
- dieta,
- vadba,
- bolezenska stanja, kot je denimo sindrom razdraženega želodca,
- ter presnovne bolezni, npr. nepravilno delovanje ščitnice ali diabetes.
Diete, ki vsebujejo veliko netopljivih vlaknin (najdemo jih denimo v otrobih, listnati zelenjavi, semenih ter sadju in lupinah zelenjave) ponavadi pospešijo prebavo. Tiste, ki vsebujejo precej topljivih vlaknin (najdemo jih v ovesu, ječmenu, korenčnicah ter sadju, ki vsebuje veliko pektina, denimo jabolka), pa prebavo upočasnjujejo.
Hitrost metabolizma
Hitrost posameznikovega metabolizma pa se meri z energijo (kalorijami), ki se porablja v določenem časovnem okvirju – ponavadi tekom dneva – med izvajanjem nujnih telesnih funkcij med počitkom.
Tudi metabolna hitrost je odvisna od nabora dejavnikov.
- Starost,
- spol,
- višina,
- teža,
- telesni tip (razmerje med maščobo in mišicami),
- telesna temperatura in
- ravni različnih hormonov, tudi ščitničnih in stresnih – vse to so dejavniki, ki določajo hitrost metabolizma.
Naporna vadba lahko metabolizem v času počitka poveča tudi takrat, ko ste s fizično aktivnostjo že prenehali, stradanje in podhranjenost pa ga lahko upočasnita.
Po drugi strani pa poznamo zelo malo prehrambenih sestavin, ki konkretno pospešujejo metabolizem – pri tistih, ki so bili že omenjeni (recimo kofein, zeleni čaj in kapsaicin), pa je bil učinek minimalen in kratkotrajen.
Vlakninam, hranilu, ki še posebej v debelem črevesju pospešuje prebavo, pogosto pripisujejo tudi pospeševanje metabolizma, v resnici pa tega ne počnejo.
Kot smo že povedali, vlaknine pospešujejo samo prebavo v debelem črevesju, nikakor pa ne vplivajo na hitrost, s katero naše celice uporabljajo energijo, ki so jo dobile s hrano. Tako kot tudi jemanje odvajal z namenom, da bi se prej odpravili v kopalnico, nikakor ne pospešuje metabolizma, zato tudi ne porabite nič več kalorij kot ponavadi.
Zakaj torej med tako različnima telesnima procesoma vlada toliko zmede?
Za to obstajata vsaj dva razloga.
Prvi je nerazumljeni pojav izločanja blata po obroku
Kot odgovor na dražljaj, ki ga povzroča vaš želodec, ko se med obrokom razteza, v debelem črevesju pride do nenamernega gibanja (imenovanega peristaltika), ki ostanke hrane potiska naprej, da bi imeli dovolj prostora za tisto, kar boste še zaužili. Temu običajnemu pojavu pravimo »gastrokolični refleks«, ki je še posebej močan zjutraj oziroma po večjem obroku.
To pomeni, da mora posameznik zelo hitro po končanem obroku na stranišče (včasih celo med obrokom), kar je še posebej pogosto zjutraj, ker na to vpliva veliko dejavnikov, denimo jutranja raven hormonov in pitje kave. Pri nekaterih je prebava tako hitra, da se jim zdi, da je vse, kar so zaužili, kar »padlo skoznje«.
Z drugimi besedami:
Zaradi takojšnjega izločanja blata po obroku ljudje napačno sklepajo, da so hrano, ki so jo pravkar zaužili, prebavili in absorbirali že v nekaj minutah, nato pa so jo takoj izločili. V resnici hrana, ki jo izločate, ni tisto, kar ste ravnokar zaužili! Nihče nima tako hitre prebave.
Drugi pa je sočasnost določenih metabolnih bolezni in prebavnih simptomov
Eden izmed mnogih simptomov metabolnih bolezni je prav sprememba v času.
Posamezniki s prekomernim delovanjem ščitnice imajo tako pospešen metabolizem, hkrati pa tudi hitrejšo prebavo. Kar pomeni, da hodijo na stranišče pogosteje kot ponavadi, blato pa je zaradi prehitrega potovanja mehko oziroma vodeno.
Tiste z zmanjšanim delovanjem ščitnice pa po drugi strani lahko muči zaprtost.
Posamezniki z diabetesom – metabolno motnjo, ki vpliva na celično absorbcijo sladkorja in njegovo pretvorbo v uporabno energijo – so bolj podvrženi počasnejši prebavi, ker so njihovi živci, ki so odgovorni za praznjenje želodca, poškodovani. V teh primerih je čas prebave resnično pokazatelj stanja metabolizma, a ti primeri so vsekakor izjema, ne pravilo.
Če zdrav posameznik ne trpi za omenjenimi boleznimi, ima pa »hiter metabolizem« (kar pomeni, da med počitkom porabi veliko energije (kalorij)), je po vsej verjetnosti zaprt oziroma je njegova prebava počasna.
Velja tudi obratno; posameznik s tako imenovanim »počasnim metabolizmom« (za ohranjanje osnovnih telesnih funkcij med počitkom potrebuje zelo malo kalorij) lahko zelo pogosto obiskuje stranišče, zaradi slabe prehrane oziroma sindroma razdraženega želodca pa ga lahko pesti celo kronična driska.
Ni pomembno, če se spopadate z ohranjanjem telesne teže ali pa bi radi samo uravnali funkcioniranje svojih prebavil (oziroma oboje) – vsekakor lahko razumevanje različnih dejavnikov, ki vplivajo na ti tako različni področji, pripomore k vašemu razumevanju, s čimer se boste tudi izognili napačnemu razumevanju signalov, ki vam jih telo sporoča.
Če torej sumite, da vam morebitna metabolna bolezen povzroča težave na obeh področjih, lahko vaš zdravnik s preprostim krvnim tesom oceni tveganje in vas po potrebi napoti k endokrinologu.