V vidrini koži

V vidrini koži (foto: Plamen Petkov) Plamen Petkov
24. 4. 2003

Pogojni refleks, ki človeka izenači z živaljo.

Ali poleg orgazma obstaja še kakšno fiziološko stanje, ki podobno razsuje človekov sistem kot temeljito praznjenje želodca? Marsikateri adrenalinski šport bi zaradi proporcionalnega razmerja substance, ki se pri njem izloča, upravičeno morali preimenovati v bruhalni. Takšno generalno čiščenje je verjetno edina sila v našem osončju, ki je sposobna spraviti odraslega moškega na kolena in ga prisiliti, da naravi vrne lep sočen zrezek, ki si ga je privoščil za večerjo.

Vsi smo že doživljali trenutke, ko nam je kolena spremenilo v žolico, trup prelomilo v višini želodca in so bili krči tako močni, da bi, če bi redno izvajali trebušnjake z enako intenzivnostjo, razvili šesterčke, podobne marmornatim ležečim policajem. Ko začne vrenje v želodcu hočeš nočeš prodirati v nasprotni smeri skozi požiralnik, vsi stisnjenih zob mrzlično oprezamo za najprimernejšim krajem, kamor bi spravili depozit, in vsebino v staccatotehniki s silo spustimo na dan. Tako izgubljeno dostojanstvo je eden velikih tragikomičnih izenačevalcev človeškega rodu. V nadaljevanju se zato kar lepo po vrsti sprehodimo skozi čudoviti svet učinkov slabosti in skušajmo temu pojavu enkrat za vselej stopiti na rep.

Sam sem odgovore poskušal stresti iz stroke - kar lepo iz naslanjača med lagodnim deskanjem po internetu. Očitno gre za tematiko, ki je kot po meri ukroje-na temu mediju. Z nekaj dobrega vetra v jadrih sem prijadral do odbijajočih jpegov, mpegov in skoraj utonil v bolj ali manj nedomiselnih primerkih straniščnega humorja. Zaradi hahljanja mi je kmalu pošla sapa in sem lahko med zijanjem le nemo povesil spodnjo čeljust (občutljivejše dušice bi ob tem vihale nosove in zavile oči), pravi namen sestavljavcev nekaterih strani pa bi bil očitno dosežen šele, ko bi kdo ob gledanju spontano obrnil svoj želodec.

Za resnično razumevanje tega fenomena širina ni zadoščala, potreboval sem poglobljen, znanstveni pristop. Skratka kakovost. Med deskanjem sem se spotaknil ob veliko knjigo o bruhanju, natančneje, nekakšno tehnično poročilo ameriške gastroenterološke zveze (AGA), ki je bilo januarja 2001 objavljeno v strokovnem glasilu gastroenterologov.

Poročilo AGA opredeljuje bljuvanje kot "nasilno izvržbo želodčne vsebine skozi usta, povezano s krčenjem muskulature trebušne stene in prsnega koša". Avtor nam z nekoliko nadrobnejšim opisom postreže čez nekaj stavkov in takole opiše osrednji akt: "Izrazito specifičen fiziološki dogodek, katerega posledica je nagla nasilna retrogradna evakuacija gastrološke vsebine od želodca navzgor do ust in nato navzven. " Kljub silni izrazni moči je strokovni žargon očitno prav pohleven - uporabljena je preprosta beseda usta, vendar bi bil izraz oralna odprtina veliko ustreznejši.

Merckov medicinski priročnik, biblija hipohondrov po vsem svetu, loči bljuvanje na dve obliki: fiziološko in psihogeno. Fiziološka oblika je rezultat delovanja oprijemljivih sil na telo, od tumorjev na notranjem ušesu prek pokvarjenih kozic in vongol do čolnarjenja, povezanega z zaužitjem pokvarjenih kozic in vongol. Ko zaužijete košček že nekoliko usmrajenega morskega sadeža, začne v vaših prebavilih tvoriti toksine. Ti vstopijo v krvni obtok in po njem potujejo do možganov, kjer zadenejo ob enega od petih kemičnih receptorjev - nadzornikov refleksa bljuvanja. Uporne morske pokvarjence (konkretni fizični dejavnik) lahko potem znova zagledate v zelenkasto rumeni lužici, ko je telo z njimi obračunalo in jih postavilo na svetlo.

Psihogeno obliko bljuvanja po drugi strani povzročajo zelo abstraktni dejavniki, kot so intenzivni občutki strahu ali gnusa. Pri razvoju bolezni ima pomembno vlogo psihično stanje posameznikov. Zanimivo je, da se odziv lahko hitro širi v nalezljivi obliki - kmalu zatem, ko postane slabo prvemu, mu hitro sledijo še drugi. Ta dobro znani protest telesa se lahko pojavi celo med gledanjem televizijskega dnevnika (vladne laži, plimovanje cen, naravne nesreče) ali Prešernove proslave (no, najbrž se takrat prej pojavi zehanje). Pamet v roko z daljincem! Pravočasno izključite televizijski aparat, če ste bolj živčni, radi stresate žolč ter prepogosto bruhate ogenj in žveplo.

V večini primerov je bruhanje povsem koristen telesni odziv. Po drugi strani pa to lahko kaže na kaj bolj dramatičnega, kot je nagnjenje k pitju šmarnice. AGA navaja nekaj manj kot sto njegovih sprožilcev: od obstrukcije prebavil, različnih kapi, jamajške vročice, vnetja ušes, zaprtih poškodb glave do motenj hranjenja in paradoksalno - stradeža. Kronična oblika bljuvanja, bljuvanje brez občutka slabosti, izbljuvek, ki vsebuje kri ali kavni gošči podobno črno zrnato snov, zahtevajo takojšnjo pozornost vašega osebnega zdravnika.

Pri manj zloveščih oblikah pa morate poskrbeti le za dobro hidracijo in paziti, da si na porcelanu toaletne školjke ne polomite zob. Temeljito se nagnite naprej, da preprečite poznejše globinsko kemično čiščenje obutve in obleke, nato stopite korak nazaj, da vam na želodčni vsebini ne bi zdrsnilo. Če koga po nesreči ali lastni krivdi pobruhate, se mu lepo opravičite in upajte, da imate v lokalu več prijateljev kot ponečedeni.

Primeri z bruhanjem povezanih poškodb so v medicinski literaturi precej redki. Ob izrazito močnem regurgitativnem napenjanju vam lahko poči arterija poleg požiralnika. Gre za izrazito neprijeten zaplet, ki ga zdravniki poznajo pod imenom Mallory-Weissov sindrom. Glavna dejavnika tveganja, zaradi katerih lahko staknete Boerhaavejev sindrom - potencialno smrtonosno z bruhanjem povzročeno preluknjanje samega požiralnika ali ezofagusa, pa sta alkoholizem in v nebo vpijoče pretiravanje pri jedači in pijači. Potem je tu še pred kratkim odkrito bolezensko stanje, imenovano prolapsirana gastropatija. Sesedli zgornji del želodca nesrečniku potegne v zgornji del ezofagusa. Nekateri možje v belem (s pomanjkanjem pietete, v medsebojni komunikaciji na dolgih kuloarjih gastroenterologije) so bolezensko sliko krstili za bruhalni vozel.

Podajmo se v naravo in si podrobneje oglejmo živalsko kraljestvo. Vzemimo psa, mojstra hladnokrvnega bruhca. Zadevico opravi rahlo sklonjeno skoraj brez zvočne spremljave. Tako hitro kot kosilce spravi na plano, le-to kot večerjica že izgine za njegovimi čekani. Vse skupaj opravi s takšno lahkoto, kot da bi njegovo olajšanje pomenilo le premeščanje želodčnega feng šuija. Tudi mačka se po izkrehanju svaljkov dlake ne razleze po tleh. Živali, kot so miši in podgane, sploh ne bruhajo. Spet druge so pravi bruhalni stroji. Skrbni ptičji starši hrano iz želodca štrcajo v usta golim otrokom. Roparji, ki so požrli žrtev s kožo in kostmi, se tako znebijo neprebavljivih ostankov.

Prežvekovalci zaužito rastlinsko vsebino izbljuvajo do ust, kjer jo obde- lajo z mlinskim kamnom podobnimi kočniki in znova pogoltajo. Postopek lahko na primer pri govedu traja dolge ure in medtem izraz gobca spominja na globoko stoično kontemplacijo. Potem so tu še bljuvalni pionirji. Najstarejšo okamnelo kašico - staro 160 milijonov let - so odkrili v nekem angleškem glinokopu na kraju, kjer jo je odložil dispeptični ihtiozaver. Zanimivo bi bilo videti, kako se je nemarna žival oprla na svoji taci, nekajkrat zanihala z majhno glavo in nasilno izvrgla poldrugi hektoliter žolča (prizor, vreden Spielberga).

Ljudje se v nasprotju s starim luskinarjem, ki je že zdavnaj izumrl, preživetja oklepamo ne nazadnje prav s sposobnostjo učinkovite regurgitacije. "Slabost in bruhanje sta znatni evolucijski prednosti, " nas poljudnoznanstveno izobražuje doktor David Fleisher, direktor oddelka za pediatrično gastroenterologijo medicinske fakultete v ameriškem Missouriju. "Če pojemo meso zelene barve, bruhamo. Ko naslednjič opazimo meso zelene barve, se ga ne bomo več lotili. Mehanizma slabosti in bruhanja nam torej preprečujeta ponavljanje enakih napak. V pediatriji na vsakem koraku srečujem potrditve tega pravila: če otrok denimo obišče McDonald´s, kjer ga zaradi kateregakoli razloga požene na bruhanje, se bo odslej kot vampir česna izogibal vsem izpostavam te verige. Ali pa ga bo obšla slabost, če se bo le sprehajal mimo. "

Vendarle, če pustimo evolucijo ob strani, se nam zdijo človeški napori, ki spremljajo bruhanje, kar nekoliko pretirani. Zakaj lahko v nasprotju z ljudmi psi izvržejo svoje piškote s tolikšnim ravnodušjem? "Ko sem še študiral medicino, nam je profesor za farmakologijo v predavalnico pripeljal psa in mu vbrizgal odmerek morfija, ki učinkuje kot emetogenik, " pojasnjuje dr. Fleisher. "Pes se je začel tresti, se izbljuval in kmalu umiril. Če štirinožec zazna kaj odvratnega, se na to nikoli ne bo odzval z bruhanjem. Če bi bil sam v pasji koži, bi se mi nenehno nekaj gabilo, vendar pa psi sploh ne poznajo tega občutka. To jim verjetno omogoča, da bruhanje znova zaužijejo. "

No, vsaj ena izmed zgodovinskih osebnosti je zbrala dovolj zgodovinskega poguma in se z velikim samožrtvovanjem v imenu znanstvenih raziskav odločila preizkusiti pasji princip. Italijanski naravoslovec iz osemnajstega stoletja Lazzaro Spallanzani je med preučevanjem človeške prebave jedel lastno bljuvanje, ga nato znova bljuval, zabeležil morebitne spremembe gostote, lepljivosti, trdnosti delcev, jih znova zaužil, vnovič izbljuval in tako naprej, ad nauseam.

Mene se bruhanje pogosto poloti med vožnjo v avtomobilu. Ko sem se pred leti odpravljal na služenje vojaščine, sem si v mislih že slikal večurno serpentinasto zavijanje v nagnetenih vojaških tovornjakih in obračanje šibkega želodca skupaj z družbo oboroženih kuščarjev. Kamen se mi je odvalil s srca, ko sem izvedel, da vojske ne bom služil v Bohinjski Beli, ampak v panonskem delu Slovenije. Če obnovim bolj sveža bruhanja, pa ne morem pozabiti trenutka, ko so se mi v nosu zataknili koščki McDonaldsovega ocvrtega piščanca.

Lepega dne smo s prijatelji pripravili praznik v čast pretiravanju in vdajanju nezmernosti v slogu rimskih požeruhov. Metoda: v enem dnevu smo se namenili obresti kar največ slovenskih McDonaldsov. V nasprotju z Rimljani, ki so jim gurmanski program pripravljali skrbno izbrani sužnji, smo se sami morali zadovoljiti z industrijsko hrano, ki nam jo je postregel usposobljeni tim lastnika franšize, uslužbenca meseca in preostalih delavcev. Patriciji v zlatem obdobju hedonizma in dekadence so prehranjevalne orgije zdržali le tako, da so na vsakih nekaj hodov prinesenih jedi skrbno pripravili svoj želodec. Izpraznili so ga s prstom v grlu. Mojo do zadnjega kotička popolnjeno kapaciteto pa je pred šesto McDonaldsovo restavracijo pomagala izprazniti fiziološka nuja. Ni šlo vse gladko, posledice so bile strahovite.

Za primerjavo - podobno groteskne kot epizodica ameriškega predsednika Busha, ko si je s slabo prežvečeno prestico na levem očesu prislužil črnavko. Za vsako neumnost in pretiravanje se pač plača. Preplavil me je za bruhanje značilni tobogan telesnih občutkov. Pošteno me je udarilo. Izbruh je bil tako brutalen, da sta se mi za nekaj dolgih trenutkov zamašila oba nosna prehoda. "Ojoj, Madona, samo skozi nos ne! " sem s strahom pomislil. Obupan sem se napenjal in se poskušal na najrazličnejše načine znebiti tujka. Zadnja rešilna bilka, ki mi je preostala, je bil grozljiv, smrčanju podoben način vsrkavanja. S popolno koncentracijo sem še zadnjič prhnil in na vso moč povlekel vase.

Rezultat: fiziološka oblika bruhanja se je v trenutku iz fiziološke spremenila v psihogeno, ki jo je sprožil gnus. Ujel sem se v strahovito spallanzanijsko zanko: med vsrkavanjem in vnovičnim izsmrkovanjem so sluzaste kroglice McDonaldsovega ocvrtega piščanca, podobne srednje velikim biserom, počasi zapuščale moje telo. Minevale so minute. Nebogljeno sem se sesedel. Z rokama na kolenih sem kot kak betežnik vedril in lovil sapo še dolgo po tistem, ko je nevihta minila. Obsedel sem s posinjelim mrliškim obrazom, prepredenem s slino, solznimi očmi, pekočo bolečino v pljučih, trgajočo bolečino v trebušnih mišicah, oteklim in podplutim nosom in grenko kislim okusom v ustih.

Skratka, počutil sem se veliko bolje.

Vasja Cenčič, Foto: Plamen Petkov